Kolajna odtehta marsikaj

Menjava generacij je opravila svoje, plavalcev kova Sare Isaković in Petra Mankoča se kar tako ne da nadomestiti, pa še onadva se zadnja leta na velikih tekmovanjih nista več redno uvrščala v finale. Čast slovenskega plavanja sta pričakovano reševala Damir Dugonjić in Tjaša Oder.

Ravenčan je svoj cilj z osvojeno kolajno izpolnil, čeprav je za svojimi najboljšimi rezultati precej zaostal, medtem ko se je konkurenca v prsnem plavanju letos močno zgostila. Za Adama Peatyja, ki je bil v Berlinu celo edini, ki je postavil nov svetovni rekord, so do letos slišali le zelo dobri poznavalci plavanja, kakor tudi za njegovega rojaka Rossa Murdocha in Litovca Giedriusa Titenisa.

Veliko pove že podatek, da bi Damir na 100 metrov prsno ostal brez kolajne tudi s svojim časom z lanskega SP v Barceloni, ko je kot najboljši Evropejec kolajno zgrešil za tri stotinke sekunde; tokrat bi jo z enakim časom za sedem stotink. Precej počasnejši je bil tudi na pol krajši razdalji, ko se mu je za razliko od leta pred tem vendarle nasmehnila sreča, tako da se domov vrača z odličjem okoli vratu, kar je bila pred prvenstvom tudi največja želja.

Kolajna odtehta marsikaj, morda pa je pri vsem skupaj še najbolj pomembno, da lahko ostane konkurenčen najboljšim le ob delu s svojim trenerjem Matijo Medveškom. Ta je tudi pravočasno opozoril, da pripravljenost njegovega varovanca ni na lanskoletni ravni, čemur Damir sprva ni povsem verjel oziroma je bil (pre)optimistično prepričan, da bo zaostanek v pripravah še uspel nadoknaditi. Več kot očitno je, da bi se lahko ob vztrajanju pri treningih v ZDA od sanj o olimpijskem odličju kar poslovil.

Najbolj prijetno presenečenje v slovenskem taboru je bila prav gotovo Tjaša Oder. Damirjeva sokrajanka (Ravne so v zadnjih letih čez noč postale slovenska plavalna prestolnica) je pred tremi leti že osvojila naslov mladinske svetovne prvakinje na najdaljši razdalji, nato v svojem razvoju malce zastala, letos pa spet močno opozorila nase.

Četrto in osmo mesto sta več, kot je od nje kdorkoli pričakoval, talenta ji očitno ne manjka, kakor tudi ne delovne vneme. Po odhodu na študij v ZDA bi se tudi pri njej lahko pojavila enaka težava kot pri Dugonjiću, torej najti pravo ravnovesje med treningi doma in onstran luže, kjer ji veliko časa vzame še študij.

Ostala deveterica je bolj ali manj pričakovano ostala v senci omenjene dvojice. Štiri uvrstitve v polfinale in še štiri med prvih 16 na dolgih progah so izkupiček, ki je za evropsko konkurenco še sprejemljiv, za svetovno pa seveda premalo. Anji Klinar je po odsotnosti po poškodbi v delfinu zmanjkalo moči za finale, ki bi ga verjetno lažje dosegla v svoji paradni disciplini 400 mešano.

Tudi Tanja Šmid in Matjaž Markič sta v karieri že doživela boljše čase, Robert Žbogar je odplaval državni rekord, a višje od 12. mesta vseeno ni zmogel, še najbolj je za napovedmi in pričakovanji zaostala Tjaša Vozel. Kot v športu nasploh se stopnic ne da preskakovati, glede na to, da smo še na lanskem SP imeli le Damirja in Tjašo, pa je korak naprej vseeno viden.