Pogrešajo lepše vreme in morje

Zürich se ob sončnem dnevu predstavi v vsej svoji lepoti starega trgovskega mesta ob jezeru, s strogim redom in disciplino. Seveda imajo tudi ulico, kjer najdeš prestižne zlatarne z izjemnimi diamanti, prodajalne ur takih znamk, kot so IWC, Rolex, Rado, Movado ..., prestižne butike Chanela, Diorja, Louisa Vuittona ... in nikjer ni ob izdelku prilepljene cene. Tisti, ki stopi v tako prodajalno, že ve, koliko stanejo te dragocenosti.

Kljub vsemu ima Zürich dušo, ki mu jo seveda dajo ljudje. Veliko je mladih, vse več priseljencev, v teh dneh pa vsi bentijo nad slabim vremenom. Poleg hotela, kjer bivam v času evropskega prvenstva, je majhen lokal z zame zelo privlačnim imenom – Sport. V veliki večini so gostje tega lokala mladi, saj so cene za Švico precej zmerne, poleg tega je vzdušje vihravo in hkrati prijetno.

Pred kakšnim dnem, ko sem se pozno zvečer vračal v hotel z Letzigrunda, sem se ustavil v lokalu na kozarčku pred spanjem. Naročim, sedem na klopco pred lokalom in zaslišim znano govorico. Trojica se je pogovarjala v srbščini. Seveda si nisem mogel kaj, da jih ne bi vprašal, od kod so. Najstarejši (ima okoli 35 let) je iz okolice Kragujevca in že tri leta dela v Švici kot pleskar. Dela od jutra do večera in zasluži okoli 6000 frankov. Toda stroški so, kot je dejal: najemnina 1800 frankov + stroški, hrana 1500 frankov, ostali stroški pa še okoli 2000 frankov. Če ne bi delala še žena (v čistilnici zasluži približno 4000 frankov), ne bi prišli skozi mesec. In še nekaj mora poslati svojim v Srbijo. "To ni pravo življenje," je dejal Radomir. Naslednji dan sem se pogovarjal z družbo študentov – stanujejo pri starših, štipendijo imajo več kot 3000 frankov in lepo živijo. Ampak, vsi bi šli nekam drugam – eni domov, drugi v toplejše kraje, tretji v Italijo, kjer ni vse samo posel kot v Švici. Da, blešči se le tuje zlato, zato cenimo tisto, kar imamo doma.