Med spremljanjem košarke lahko skočiš v zrak vsaj takrat, ko ekipa doseže koš, če že ne stojiš kar med vso tekmo, kot so to v "starem" Tivoliju pogosto počeli tudi v času, o katerem film pripoveduje. Možakar, ki sva ga s sodelavcem srečala pred slovensko premiero filma Postali bomo prvaki sveta, je sicer dejal, da ne jamči, da ga ne bo zaneslo in da ne bo vstal ter začel navijati. "Imata vabilo?" naju je presenetil z odločnim nastopom, ko je svoj avto parkiral ob najinem, in skoraj sem že pomislil, "na, pa je šel 'parking' po zlu, gotovo je tu prostor le za bolj pomembne povabljence od naju".
A je k sreči hitro nadaljeval: "Varnostnik je od mene želel vabilo. Še rojen ni bil, ko sem tukaj že navijal," je malce zabentil in skupaj smo jo mahnili proti dvorani, medtem pa nama je navrgel nekaj spominov na prvenstvo. Pozneje ga v Tivoliju ni bilo slišati, tudi vstal ni. Morda ga je film tako pritegnil, da je ostal prikovan na stol, morda pa ga ob gledanju preprosto ni prijelo, ker je bilo priložnosti za kaj takega premalo.
Prav mogoče je, da si je vse skupaj predstavljal drugače, da je mislil, bo spet podoživel dvoboje z Italijo, Brazilijo ali ZDA iz leta 1970, ko je Ljubljana gostila zaključni del svetovnega prvenstva, da bo na filmskem platnu znova začutil vzdušje na tribunah, dogajanje na parketu, da bo še kaj več izvedel o Daneuu, Skansiju, Plećašu, Žorgi v času prvenstva. A film je pač zastavljen povsem drugače, v ospredju so štirje srbski "očetje" jugo košarke.
Daneua morda sprva niti ni prepoznal, še posebej če je v moštvu iskal takega z razredčenimi lasmi na vrhu glave. Maska v današnjih časih v filmih dela čudeže, a avtorji tega niso povsem izkoristili, Jure Henigman, ki Daneua igra, pa ima precej bolj bujno poraščeno teme, kot ga je imel legendarni košarkar. "Predvsem pa ima polizane lase, sam pa nikoli nisem nosil take frizure. Mi smo imeli kratko pristrižene lase, aškovo frizuro," je pravil Daneu, ki ga, če malo pretiravam, po pomembnosti v filmu skoraj prekaša leta 2012 umrli znani slovenski režiser Beno Hvala.
Glavnega junaka v filmu, Zvezdaša s člansko izkaznico številka ena Nebojšo Popovića, igra Strahinja Blažić. Z mehkim, ne trdim. "Nimam slovenskih korenin, sem vprašal tudi starše," mi je dejal mladenič s skoraj enakim priimkom, kot ga ima eden od ljubljencev današnje Zvezde Jaka Blažič. Sam pravi, da ni Zvezdaš, tudi ne Partizanovec. "Ne opredeljujem se, treba je prekiniti pretirane, včasih že nevarne delitve in ta film govori prav o tem." Ter o prvenstvu v Ljubljani, za organizacijo katerega je bil v veliki meri zaslužen (tudi) Boris Kristančič, in ne le srbska četverica, in na katerem je Jugoslavija prvič postala svetovna prvakinja. Ali pač?
"Vesel sem, da smo bili že leta 1966 v Čilu tudi svetovni prvaki, a tega nihče ne beleži," je mimogrede navrgel Ivo Daneu, ki se je kljub zanimivi upodobitvi svojega lika ali pa prav zato ob gledanju vseeno zabaval. "Nekaj stvari je praktično izmišljenih, a tako je, film je v redu. Poznam Jugoslavijo, Srbijo, v filmu so njihove karakteristike."
Bo že držalo. In če to vzamete v zakup, če vam je vseeno, da so si ustvarjalci vzeli veliko umetniške svobode in da je vloga Slovencev v filmu obrobna, potem je res čisto v redu. Oziroma okej, kot je v filmu odgovorila natakarica, ko ji je jugoslovanski košarkarski funkcionar naročil kavo. Leta 1970 na Bledu.
