Jaz o tem sicer niti po naključju še ne razmišljam; glede na to, kakšna so naša življenja v tem trenutku, se nam bržčas ni treba bati, da bomo sploh lahko kdajkoli uživali v zasluženem pokoju. A da se vrnem na uvodno misel: nekateri strokovnjaki pravijo, da je brezdelje v uvodnih mesecih in letih pokoja zelo neugodno za človekovo stanje duha.
Ker se po več desetletjih znajde v svetu, ki ga ni vajen. Ker ima naenkrat preveč časa. Ker ne ve, kam bi se dal. Ker ima občutek zapostavljenosti, pozabljenosti. Ker ga prehitro posrkajo vase slabe navade. Pa pridejo depresija in raznorazne bolezni. Zato je menda ključno, da si ob odhodu v pokoj poiščete nekaj, kar vam zapolni čas, nekaj, kar vas vsako jutro požene iz postelje.
Ne znam si predstavljati, kako se počuti nogometaš, ko ga doseže kruta misel o tem, da je konec pred vrati. Nekdo, ki mu je brcanje žoge praktično od rojstva dalje predstavljajo smisel življenja, ima bržčas resne težave z dojemanjem dejstva, da to, kar počne, ne bo trajalo večno. In vsak se po svoje trudi, da bi vsaj začasno ubežal koncu, ki pa prej ali slej pride. Vprašanje le, na kakšen način in s kakšnimi posledicami. Nekateri se znajdejo.
Nekdo tako, da gre v šolo za trenerje in nato na drugačen način ostane zvest temu športu. Nekdo tako, da zajadra v poslovne vode: slovenski nogometaši so bili nekoč zelo radi gostilničarji, Christian Vieri, Cristian Brocchi in Paolo Maldini so se skupaj vrgli v modne vode, nedolgo tega nas je presenetila novica o tem, kako je Mladen Rudonja postal "avtomehanik".
So pa tudi takšni, ki se s koncem nogometne kariere nikakor ne morejo sprijazniti. Na Otoku so najbolj prodajane knjige nogometašev, ki jih je brezdelje spravilo na vhodna vrata psihiatrije, ki so zadoščenje iskali za točilnim pultom. In tam poleg žeje utopili še svoje dostojanstvo in premoženje. Skratka, kolikor upokojenih nogometašev, toliko takšnih in drugačnih zgodb.
Prepričan sem, da se tudi Iker Casillas zgrozi, ko se zave, da je njegov nogometni konec blizu. A še bolj se mi zdi, da si poskuša čim tesneje zatiskati oči pred realnostjo. Imam občutek, da si še naprej iz dneva v dan govori, da je enako dober kot nekoč in da res še nima niti enega tehtnega razloga za to, da bi se poslovil. Pa se moti. Čeprav mi je simpatičen od tistega trenutka, ko je kot najstnik senzacionalno debitiral pri Realu, sem vendarle mnenja, da bi moral bolj trezno gledati nase in na svoje udejstvovanje pri kraljevem klubu.
Mislim, da bi se moral sprijazniti z dejstvom, da ni več dorasel zahtevni nalogi. Povratna tekma v ligi prvakov s Schalkejem je zgolj potrdila moje občutke. Ne, to res ni bil Iker, ki sem ga nekoč občudoval. Bolj se mi zdi Iker, ki želi na silo podaljšati nekaj, kar je že minilo.
Steven Gerrard je nekaj mesecev, preden je obelodanil svoje slovo od Liverpoola, izrekel besede, ki bi morale vsakemu veteranu služiti kot edino pravo merilo. "Odšel bom, ko bom sam dobil občutek oziroma mi bo nekdo drug povedal, da ne morem biti več ključni mož svoje ekipe." In je šel. Nekam, kjer bo to lahko. V ZDA.
Lahko bi šel tudi v Katar, v Avstralijo, lahko celo v Slovenijo. Zakaj bi moral končati kariero? Naj igra do štiridesetega. Tako kot je Rivaldo. Nekoč je v rokah držal zlato žogo, toda ko je spoznal, da ni več za največje klube, je odšel tja, kjer se je še vedno počutil vrednega. Če bi me poslušal, bi to toplo priporočil tudi Casillasu. Pri Realu mu grozi, da si bo povsem uničil sloves, ki si ga je priigral v desetletju in še malo. Z vsako naslednjo napako malce izgubi na veljavi; že res, da ga bodo imeli navijači vedno radi, da bo vedno njihov idol. A to še ne pomeni, da morajo ves čas molčati in se strinjati s prav vsem. Casillas pri triintridesetih ni več najmlajši in več kot očitno ni najboljši, a so lige, klubi in okolja, kjer bi lahko dejansko lahko bil to, kar želi biti pri Realu. In kjer bi lahko še dolgo užival v nogometu.
Ob vsem tem se nikakor ne morem znebiti misli o Joseju Mourinhu. In njegovem "eksperimentiranju" z vratarji, ko je bil pri Realu. Tedaj so mediji razloge za to, zakaj je Portugalec Casillasa posedel na klop za rezerve, iskali povsod, le v nogometnih vodah ne. Njun odnos je bil predstavljen kot telenovela v sto in nekaj delih. Toda kaj če je Mourinho zgolj pravilno ocenil, da se je Ikerjev čas iztekel?
