Toda razen če ste popolni nogometni analfabeti in vam najbolj pomembna postranska stvar na svetu v nasprotju s tem poimenovanjem ne pomeni ničesar, Charleroi v vas vzbuja vse prej kot potovalne spomine in vse prej kot potovalne občutke.
Če ste mu po kriteriju obsedenosti s športom vseh športov podobni vsaj malo, pa boste tudi po dvestotem pristanku petdeset kilometrov južno od prestolnice Evropske unije v povezavi s francosko govorečim mestom lahko razmišljali le o eni stvari. Jasno, o tistih epskih 3:0, ki je nato postalo epsko bolečih 3:3. O nepozabni tekmi, od katere bo junija minilo natanko poldrugo desetletje.
A take vloge v mojem življenju in, tako sem prepričan, v življenju marsikaterega med vami ne igra le letališče, ki je kot eno redkih te vrste povezano tudi z Ljubljano. Obstaja cela vrsta življenjskih in predvsem nogometnih elementov, ki me po pravilu spomnijo na ekstremno dramatičen krsten nastop slovenske izbrane vrste na velikih tekmovanjih in ob katerih preprosto ne morem razmišljati o ničemer drugem.
Naj gre za dvignjen ovratnik na majici naključnega mimoidočega, za kakršnokoli vodstvo 3:0, za naravno katastrofo prosto po cenjenem kolegu Igorju E. Bergantu, za priimek Milošević v kateremkoli kontekstu, za priimek Drulović na tovornjaku nič hudega slutečega avtoprevoznika. Ali pa, kot se je zgodilo pretekli torek, za navdušenje neke ekipe ob rdečem kartonu nasprotnika.
Ne vodstvo 3:0, tedanje slovenske reprezentante je s prepričanjem o zmagi napolnila šele izključitev Siniše Mihajlovića, ki so jo – tega se zagotovo dobro spomnite vi in tega se zagotovo zelo dobro spomnijo oni – znali proslaviti. S prepričanjem, ki je predstavljalo napako, ki je ne bomo nikoli preboleli. A smo jo, če si o slovenski izbrani vrsti drznem pisati v prvi osebi množine, vendarle ponovili že dobra tri leta pozneje.
Ob ponovno zmotnem navdušenju je za pristanek na trdih tleh v tem primeru poskrbel nogometaš s priimkom Pršo, izid 1:1 na gostovanju in zmagovitih 0:0 v trenutku izključitve pa vleče še več vzporednic s tistim, kar so predvčerajšnjim naredili tudi nogometaši Chelseaja.
Najprej sem pomislil na Charleroi, takoj za tem na hrvaško zaušnico, v vsakem primeru pa v Sloveniji zelo dobro vemo, kako gredo stvari, ko se veseliš tuje nesreče v podobi izključitve, namesto da bi razmišljal o sebi, svoji igri in nalogi, ki je pred teboj.
Londonski modri so bili pri tem ekstrem, ki se mu slovenski nogometaši v obeh legendarnih primerih vendarle niso niti približali. Mihajlovićeva izključitev je bila upravičena, Tudorjeva prav tako, v primeru Zlatana Ibrahimovića o čem takem ne moremo govoriti niti v blodnjah.
Oscar je Švedov prekršek (če je do njega sploh prišlo) znal potencirati za oskarja, ob tem pa mu je povsem v skladu z izjavo izključenega na pomoč resnično priskočilo deset otrok, ki so jokali in jamrali okoli že tako ali tako zmotno prepričanega sodnika.
In tako kot otroci ob izsiljeni liziki jok hitro spremenijo v evforično veselje, so se znali s svojo slaščico v rokah po isti poti sprehoditi tudi varovanci Joseja Mourinha. Nikoli ne bomo vedeli, kako bi srečanje teklo, če PSG ne bi ostal brez svojega prvega zvezdnika. Tako kot ne bomo nikoli vedeli, ali bi Slovenija že na prvi tekmi na Euru vknjižila prvo zmago in zaigrala celo v izločilnih bojih, če bi na igrišču ostal Mihajlović.
Oziroma ali bi naši nogometaši zaigrali tudi na evropskem prvenstvu leta 2004, če delivci pravice pod prezgodnjo prho ne bi poslali Tudorja. Toda v mojih očeh ni niti kančka dvoma. Tako obe generaciji enih kot aktualno generacijo drugih je v največji meri po glavi udarilo privoščljivo veselje, ki ga nogometni bogovi preprosto ne prenesejo. Ali pa nogomet in življenje kot taka, če vam višja bitja iz kateregakoli razloga niso blizu.
