Ponos je za strahopetce in bedake

Namreč besede neznanega avtorja, ki je dejal, da moški v resnih zvezah na trgu menjav blaga in storitev pogosto menjamo povprečnih osemdeset kilogramov (nekateri nekoliko manj, drugi nekoliko več) ponosa za precej manj kilogramov mesenih užitkov. Kaj nekorektno, pravzaprav v tem svetu pretirano paničnega strahu pred vsemi oblikami (sicer vsega obsojanja vrednega) sovražnega govora zvenijo še precej huje. Ker je ta naš neznanec za nameček uporabil še precej bolj nazorne in v marsikaterem kontekstu skrajno neprimerne besede, ga brez posebnih zadržkov lahko označite za šovinista, seksista, rasista, nacista ali za karkoli podobno udarnega, s čimer v teh časih vsevprek in tako zelo radi naslavljamo vsakogar z malce manj suhoparnimi pogledi na svet.

V družbi, ki je precej bolj papeška od papeža in se zaradi tega pogosto izgublja v absurdih, vas bo do največjega občudovanja na branikih korektnosti pripeljala pot, na kateri boste vulgarnega nemarneža pribili na največji križ. A tako kot v mnogih podobnih primerih se boste zvečer ulegli v posteljo in daleč stran od patetičnih krogov, ki jim želite ugajati, avtorju domislice priznali, kar mu na tem mestu priznavam javno. Da je imel in da ima prav. Morda ne povsem dobesedno (pa še o tem bi bilo mogoče razpravljati), a prepričan sem, da je v njegovih sočnih besedah treba prepoznati metaforo za moške in ženske v vseh mogočih medčloveških odnosih.

Nekdo drug je nekoč dejal, da je ponos največji sovražnik ljubezni, in s precej manj strahu pred dušebrižnimi ultra liberalci mu lahko odločno prikimam. Vendar ne gre le za ljubezen in romantične zveze, po mojem prepričanju je ponos marsikje pogosto treba zamenjati za marsikaj; pa naj gre za sodelavce, prijatelje, poslovne partnerje, družinske člane, nadrejene, podrejene, enakovredne ali kogarkoli pač in v kakršnemkoli razmerju pač. Trmasto postavljanje ponosa pred kompromise, razumnost, ponižnost in podobne odlike še nikomur ni prineslo nič dobrega, v to verjamem tako zelo trdno, da ne bi mogel bolj.

Naj se razumemo, seveda ne trdim, da se je v življenju treba poniževati in da je treba oproščati za vsako ceno. Daleč od tega. Odpuščanje zaradi odpuščanja samega, nastavljanje drugega lica in podobni božanski koncepti so mi prav tako tuji kot iskanje raznih izmov in istov v vsaki neškodljivi malenkosti. Če želite komu zameriti, mu zaradi mene zamerite za vse večne čase. Lahko ga (ali jo) celo sovražite, ni problema, tudi sam zamerim, sovražim ter določenih zadev ne bom oprostil nikoli in nikdar. Toda trdno sem prepričan, da je za kaj takega treba imeti dobre razloge oziroma da mora vsaj eden od njih biti precej boljši od najslabšega med vsemi. Od ponosa.

Morda se z mano strinjate, morda se ne, nobenega dvoma pa ni o tem, da sta takim pogledom odločno prikimala tako selektor slovenske izbrane vrste Srečko Katanec kot pričakovani, napovedovani in včeraj potrjeni povratnik na seznam njegovih izbrancev Josip Iličić. V danih okoliščinah sta imela le en razlog za vztrajanje na nasprotnih bregovih reke, pa če gre za Ljubljanico, ob kateri živi selektor, ali za firenško reko Arno, ob kateri si kruh služi eden največjih nogometnih mojstrov s sončne strani Alp. Naj sta se še tako trudila z iskanjem, pod črto jesenskega dogajanja zagotovo nista mogla najti ničesar drugega, za kar bi se lahko oprijela in na čemer bi lahko gradila zamere ter posledično nadaljevanje zamrznjenih odnosov.

Ničesar drugega razen nepomembnih malenkosti. In seveda ponosa, s katerim bi te drobtinice lahko napihnila v hlebce in štruce. Iličić bi lahko ponosno vztrajal pri svojem. »Nisi me klical, užalil si me in ponižal, zato pod tvojim vodstvom res ne bom nikoli več igral,« bi bil lahko trmast in bi v nerazumnem upanju na čimprejšnjo selektorsko zamenjavo čakal na boljše čase ter si pridobil nekaj dodatnih zdraharskih oboževalcev. Katanec pa bi lahko postavil ponosno obzidje okrog svojega ega. »Če si rekel, da z mano kot selektorjem ne boš več igral, naj ostane pri tem,« bi zlahka zanemaril vse ostalo in postal junak tako ljubiteljev načelnosti kot vseh tistih, ki se hranijo s takimi ali drugačnimi nesoglasji.

Oba sta slednje razočarala in me (čeprav me je marsikdaj marsikdo uvrščal ravno v to kategorijo) s tem do skrajnosti navdušila. Priznam, sprva nisem bil optimist in pogosto sem se spraševal, ali sta kot močni osebnosti sposobna česa takega, kar smo zagovorniki tako poklicnih kot zasebnih kompromisov v življenju naredili že kar nekajkrat. Ko sem spoznal, da je odgovor pritrdilen, pa sem bil še toliko bolj vesel dokaza, da spadata v skupino ljudi, ki se jim brezmejni ponos za vsako ceno ne zdi nekaj pogumnega ter tudi ne nekaj pametnega.

Le kaj je pogumnega v tem, da ne zmoreš priznati svojih napak in da se z ohlajeno glavo ne znaš z njimi spoprijeti? Le kaj je pametnega v tem, da zariješ glavo globoko v ponos, ko postane kristalno jasno, da ti je zmanjkalo drugih argumentov in da boš z vztrajanjem povsem po nepotrebnem škodoval tako človeku na drugi strani reke kot sebi? Če vprašate mene, popolnoma nič. Ponos v taki obliki je celo strahopeten in butast, tako Katanec kot Iličić pa sta se od zadeve s takim predznakom želela oddaljiti. In sta se.

Zame je pri tem povsem nepomembno, kdo bi v nastalem položaju moral narediti prvi korak in kdo ga je v zadnjih tednih (morda mesecih) naredil. Če želite, se lahko s temi vprašanji ukvarjate in zadevo pogrevate, kolikor vas je volja. Jaz se ne bom in je ne bom. Kdorkoli se je prvi premaknil z mesta in podrl status quo, bi si sicer zaslužil še malce več občudovanja, a tega zmagovalca ne potrebujem, ga ne bom iskal in mi je zanj celo popolnoma vseeno. Občudovati ju želim skupaj, zame sta zmagovalca oba. Še toliko bolj, ker se vrednost njune sprave ne konča pri pogumnem in pametnem postavljanju ponosa globoko v drugi plan v zameno za vzajemno korist.

Katanec in Iličić sta javni osebi, dejanja takih oseb pa po navadi ne vplivajo zgolj na neposredne udeležence. Tudi v tem primeru ni šlo le zanju, kar sta zelo dobro vedela in v skladu s čimer sta znala ravnati. S ponosnim vztrajanjem ne bi škodovala le vsak sebi in drug drugemu, temveč tudi slovenskemu nogometu kot celoti in vsem nam, ki smo z njim na tak ali drugačen način povezani. Naj gre za druge slovenske reprezentante, izbrano vrsto kot tako, navijače ali medije, z nadaljevanjem spora bi bili na slabšem vsi. In smo po enaki logiki zdaj na precej boljšem.

Pri tem si ne delam utvar in ne živim v svetu utopij, v katerem bi kdorkoli obče dobro postavil pred lastne interese. Toda hkrati se, potem ko sem v zelo kratkem času za mizo sedel z obema akterjema, ne morem znebiti občutka, da smo v obeh glavah vsi skupaj v nasprotju s ponosom odigrali nezanemarljivo vlogo. V Sloveniji je to nekaj nevsakdanjega, v slovenskih odnosih nekaj dobrodošlega, v slovenskem nogometu pa v marsikaterem pogledu nekaj novega. In prav mogoče je, da se bomo teh dejanj in tega trenutka nekega dne spominjali ob proslavljanju nečesa pomembnega, nečesa velikega. Ponosno se bomo spominjali in takrat bo šlo za povsem drugačen ponos, za katerega velja nekaj povsem drugega.