V zadnjem obdobju ni bil pretirano dobre volje niti po zmagah svoje čete. Victor Sanchez je v prvem delu sezone o svoji ekipi, o klubu in Olimpiji nasploh govoril z iskrico v očeh. Z entuziazmom, ki se ga je nalezla tudi njegova četa, ko se je pozitivna energija hitro preslikala tudi v predstave na nogometnih zelenicah in se začela odražati v odličnih rezultatih, se je vsega nalezla tudi ljubljanska publika.
Ni bila ljubezen na prvi pogled, ni pa bilo prav daleč od tega. Že v poletnih mesecih je nekdanji nogometaš madridskega Reala ob razmeroma nizkih pričakovanjih navijačev ekipo suvereno vodil čez evropske ovire in kvalifikacije za konferenčno ligo kronal s petardo v mreži Rijeke, še vedno vodilne ekipe hrvaškega državnega prvenstva.
Od nenavadno mirne zime ...
Zmaji so navduševali tudi v evropski jeseni in si medtem s konstantnimi predstavami ustvarili prvo občutljivo prednost pred zasledovalci na lestvici Prve lige Telemach. V zmajevem gnezdu je med zimskim premorom vladal mir, kakršnega na tem mestu ni vajen nihče.
Zdelo se je, da vse poteka v skladu s skupno začrtano vizijo. Da je Victor Sanchez upravi kluba predstavil svoje želje, Goran Boromisa pa mu je s Celhako in Tammom – ter zavrnitvijo ponudb za najbolj oblegane nogomtaše v ljubljanski izložbi – prinesel natanko to, kar si je želel. Uresničena je bila tudi želja po pripravah na jugu Španije.
Vse več zaupanja je ob vsem tem uživala tudi prej velikokrat kritizirana uprava kluba na čelu s predsednikom Adamom Deliusom in njegovo desno roko, Igorjem Barišićem. Končno smo se nekaj naučili iz preteklih napak, postajamo urejen klub, napredujemo na vseh ravneh in smernice za rast Olimpije kot institucije so prave – so ugotavljali v prestolnici.
In potem ... Potem se je zgodil Borac. Zgodil se je poraz na prvem večnem derbiju v letošnjem koledarskem letu. Zdaj se je zgodil še konec sanj o dvojni kroni. Če bi lahko pri Olimpiji izbirali, kdo naj bo avtor te zadnje zaušnice v pokalu, če do nje že mora priti, bi bil Albert Riera povsem pri repu seznama, na zadnjem mestu.
Precej bolj kot rezultati – zeleno-beli še vedno zanesljivo korakajo proti državnemu naslovu, kar je več, kot si je pred sezono drznila napovedovati večina ljubljanskih navijačev – pa okus Olimpijine sezone kvari nekaj drugega. Iskrica v očeh, ki smo jo omenili v uvodu, se je izgubila.
... do turbulentne pomladi
Sanchez je o pomanjkljivostih infrastrukture in slabih pogojih za trening resda govoril že na začetku svoje trenerske poti v Ljubljani. A bolj kot o nečem izključno negativnem je govoril o prostoru za napredek. O tem, kaj bi bilo pametno izboljšati, če želi slovenski nogomet narediti še kakšen korak naprej. Sicer pa se je navduševal nad Olimpijo, Ljubljano, Slovenijo in njenim nogometom ...
V zadnjih mesecih je bilo te naklonjenosti vse manj. Ob prvih pravih neuspehih je postalo očitno, da Sanchez ne izgublja nič lažje kot njegov rojak na klopi Celja. In da takrat za trenutek ali dva izgubi popoln nadzor, premišljenost, ki ga krasi sicer. Da takrat za trenutek ali dva postane bolj podoben Rieri, kot bi si želel priznati.
Tako so prišle prve javne kritike na račun uprave kluba. Da jih že od začetka sezone opozarja, da so v takšnih pogojih za trening poškodbe njegovih varovancev neizbežne. Da je izgradnja novih igrišč za trening bolj ali manj nuja, če želi Olimpija ostati konkurenčna. Prišle so tudi prve javne kritike na račun vodstva tekmovanja in krovne zveze nasploh. Da zmaji trpijo zaradi koledarja in da se ljudje, ki med reprezentančno akcijo računajo na njegove varovance, požvižgajo na njihovo obremenjenost.
In do dobro znanega poletja?
V četrtek je ob robu celjske zelenice izgovoril tudi kritiko, za katero je trdil, da je ne bo nikoli. Zmotil ga je kriterij glavnega delilca pravice Bojana Mertika, ki po mnenju Španca ni imel najboljšega dne. Ampak še precej bolj na dolgo in široko kot o napakah sodnika iz Odrancev se je nekdanji nogometaš madridskega Reala znova razgovoril o napakah odgovornih mož v njegovem klubu.
Znova se je dotaknil poškodb, ki so sicer res dodobra razredčile kader vodilne ekipe državnega prvenstva, vzrokov za njih. Dotaknil se je razlike v proračunih Olimpije in klubov, s katerimi tekmuje za lovorike. Dotaknil se je velikega števila okrepitev, ki jih je v tej sezoni v knežje mesto pripeljalo vodstvo celjskega kluba, in precej manjšega števila okrepitev Olimpije.
"Zdaj je, kar je. Pravi čas sem opozarjal na te stvari in jasno je, da sem razočaran, ker se ni nič spremenilo. Zdaj se moramo boriti naprej, pogovarjali se bomo po koncu sezone," je Sanchez dejal v drobovju stoženskega stadiona.
Da bo za pogled v prihodnost dovolj časa po zadnjem sodnikovem žvižgu v tej sezoni, je dal vedeti tudi pred pokalnim obračunom v Celju. In s tem posredno demantiral direktorja kluba Igorja Barišića, ki je že konec marca zatrjeval, da je podpis nove, triletne pogodbe le še vprašanje časa.
Namesto podpisa pogodbe ljubljanski navijači zdaj doživljajo deja vu. "Težko je sprejeti nekaj, kar ne obstaja," smo zapisali na naslovnici vašega in našega športnega časnika pred prvomajskimi prazniki leta 2023. Albert Riera, ki je takrat z Olimpijo drvel proti dvojni kroni, je javno odprl fronto z vodstvom kluba. To vodstvo je med tem že iskalo izhod iz tega razmerja.
Na podoben način je fronto zdaj odprl še drugi Španec. Ne drvi proti dvojni kroni, drvi pa proti naslovu prvaka. In ne bi se čudili, če medtem nekdo že išče izhod iz tega razmerja.
