Gotovo se zaveda, da se bo 28. junija v nabito polnih Stožicah bržčas (in upamo) močnejša Slovenija pomerila z neko drugo reprezentanco. To ne bodo »tile Španci«, ampak po koncu sezone že kar pravi Španci.
Takrat bo seveda že bolj ali manj jasno, da najslabša ekipa v skupini A, Belorusija, zapušča to dirko, skozi puškine cevi pa se bodo z brega A na breg B in obratno gledali tekmeci, ki bodo manj kot tri mesece pozneje (pravzaprav v septembrskem terminu velikih tekmovanj) stopnjevali kvalifikacijski ritem s prvimi tekmami drugega dela. Od šesterice jih polovica ne bo videla Kitajske, v družbi Španije, Turčije, Latvije, Črne gore in Ukrajine pa lahko spodleti tudi evropskim prvakom. Je kje junak, ki upa z veliko gotovostjo trditi nasprotno? Seveda jim lahko, v vsakem primeru pa bodo – če se jim bo vendarle uspelo uvrstiti še na četrto svetovno prvenstvo zapored – krčevito trpeli in za dosego tega cilja iztisnili zadnjo kapljo potu.
Jasno, težko delo čaka tudi ostale reprezentance (glede na prvo okno še posebej Hrvaško), predvsem zaradi (z)mešanih ekip in negotovosti, kakšna bo ta ali ona reprezentanca v teh ali onih oknih. Če ne bo popustila Fiba, pa ne bo, in če ne bo popustila evroliga, pa tudi ne bo, se do februarja ne bo spremenilo prav nič. Tudi v drugih oknih se bodo namreč reprezentančne tekme pokrivale z evroligaškimi – na dan slovenskega gostovanja v Podgorici bo denimo Real igral tekmo v Barceloni. Pa vendarle, če sestavo skupin pogledamo skozi oči Fibinega rankinga in dodamo še kolikor se le da objektiven pogled na moč in tudi potencial posameznih reprezentanc, pridemo do zaključka, da sta skupini A in B, ki se bosta v drugem delu združili v skupino I, neprimerno težji in bolj trdovratni kot ostale skupine. Ranking bi v slovenski »mineštri« v ospredje postavil Španijo, Slovenijo in Turčijo, še najbolj zanimivo pri tem pa je to, da sta Latvija in Ukrajina, ki bi v tem pogledu ostali brez uvrstitve na svetovno prvenstvo, neprimerno bolje postavljeni kot reprezentance, ki naj bi v drugih skupinah doživele enako usodo. Še več, Latvijci in Ukrajinci bi si v teh drugih skupinah celo priigrali vstopnico za Kitajsko.
Ampak v športu so rezultati splet drugih okoliščin in ne rankinga oziroma presoje moči na papirju. Okoliščina, ki je od teh silnih Fibinih premikov dalje nova, Slovenijo postavlja v drugačen položaj od njenih predhodnic – trikrat Španije, Francije, Rusije, Grčije, Litve ... in tako dalje. Nikakor slabši položaj, ampak drugačen. Na eni strani jo nagrajuje s štiriletno (in ne več dveletno) vladavino v Evropi, na drugi strani pa ji ne odpre vrat na naslednje veliko tekmovanje, ampak jo kot evropsko prvakinjo pošilja v skoraj poldrugo leto dolge kvalifikacije.
Veliki in nikoli dosežen cilj slovenske košarke je uvrstitev na olimpijske igre, ki se ji že vse od osamosvojitve – kljub že trem zelo spodobnim generacijam igralcev in več dobrim uvrstitvam na evropskih prvenstvih – izmika. Nastop v Tokiu čez dobri dve leti in pol bi nemara predramil in predvsem dal misliti tudi takrat 34-letnemu Goranu Dragiću. Vendar pot do Japonske, ki se je pravzaprav začela v petek v Stožicah, je še dolga. Uvrstitev na svetovno prvenstvo, ki bo na Kitajskem slabo leto pred olimpijskimi igrami, je namreč prvi pogoj za nadaljevanje poti v deželo vzhajajočega sonca. Od 12 evropskih reprezentanc, ki bodo igrale na mundialu, si bosta najboljši dve (tudi dve iz ameriške cone in po ena iz Afrike, Azije ter Oceanije) priigrali neposredno uvrstitev na olimpijske igre. Od vseh ostalih bo imelo 16 izbranih vrst, ki se bodo na Kitajskem najbolj izkazale, dodatno priložnost na kvalifikacijskih turnirjih, tam pa bo še osem povabljencev – med temi tudi dva iz Evrope. Možnosti za slovensko reprezentanco je torej kar precej, celo v primeru spodrsljaja v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo si drznemo od Fibe pričakovati, da bo eno od dveh povabil poslala na naslov aktualnih evropskih prvakov. Poleti 2020 torej ...
