Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jurij Završnik
Jurij Završnik
01. 10. 2014 · 17:15
09. 08. 2017 · 09:55
Deli članek:

Poslovna logika neoliberalizma

Arsen Perić

Smučarska zveza Slovenije je po mojem mnenju, pa naj se predsednik Enzo Smrekar in direktor Jurij Žurej še tako trudita predstaviti drugače, postala prva športna zveza v Sloveniji, ki je začela delovati po načelu podjetja – predsednik uprave, direktor in "upravni" odbor odločajo skoraj o vsem.

Poslovodstvo ima torej vsa pooblastila, da dela skoraj, kar hoče. Na ponedeljkovi seji izvršilnega odbora je bilo kar nekaj pomislekov vodij panog (Dušan Gorišek – alpsko smučanje, Ljubo Jasnič – smučarski skoki in nordijska kombinacija, Samo Štante – deskanje na snegu) glede tega, ali se lahko sami odločijo in glasujejo za sanacijo zveze, ob tem, da bo to finančno udarilo po žepu tudi njihove panoge.

Pa so se odločili, da vzamejo stvari v svoje roke, saj drugače predsednik Smrekar in direktor Žurej nista hotela več sodelovati v tej zgodbi. Bili so pritisnjeni ob zid, čeprav se je na obrazih videlo, da nočejo sprejeti te odgovornosti. Kako se bo Štante zagovarjal pred svojim zborom, ko bo povedal, da je 55.000 evrov, ki jih je prihranil lani, izpuhtelo oziroma jih bo dobil po obrokih v naslednjih desetih letih? Jasnič ni hotel, da se dolgu panogi prištejejo izgube skakalnega centra v Kranju. Tam stvari med občino, klubom in smučarsko zvezo dejansko niso rešene, toda tudi ali pa v prvi vrsti zato, ker se za vse skupaj nihče ni zmenil, rekoč, da bo vse skupaj že pokrila zveza. In tu je osebno odgovoren zagotovo Jasnič, ki je bil in je dobro seznanjen z vsem, kar se dogaja tako v centru kot na zvezi.

Zdaj imata vse vzvode odločanja v rokah predsednik zveze in direktor. Res je, da sta le onadva tudi kazensko odgovorna za delovanje zveze, pa vendar. Ali je v Sloveniji dokončno minil čas, ko so bila športna društva in posledično zveze organizacije, ki so združevale predvsem prostovoljce, ljudi, ki so svoj prosti čas iz veselja žrtvovali, da so mlade učili športa, bili sodniki in volonterski funkcionarji? Kako lahko danes rečeš človeku, ki brez plačila trideset let uči mladež prvih smučarskih korakov, da s temi otroki ne more na tekmo v sosednjo vas, ker so se tako odločili poslovodni organi na zvezi? Se predsednik in direktor zavedata, da so smučarsko zvezo ustanovili tisoči prostovoljcev, ki so se najprej združevali v klube? Zakaj morajo tisti, ki prihajajo, trpeti zaradi nekoga nekje na vrhu, ki je zapravil več, kot je zaslužil? Zaradi neodgovornih ljudi, ki so delovali po inerciji nekih davnih časov, ki se jih zdaj spominjajo z nostalgijo, je zveza zašla v težave. Jo bo rešila poslovna logika neoliberalizma?

Morda je to edina rešitev, zagotovo pa je neizpodbitno dejstvo, da so izginili še zadnji ideali, še zadnja romantika. V ponedeljek so na smučarski zvezi potrdili, da je tudi v Sloveniji šport postal samo in izključno posel, ki se meri z računovodskim izkazom. In kje je druženje, zabava, sprostitev, zdravje ... Že, že, ampak samo, če proračun dovoljuje, drugače pa nič, dragi moji.