Še danes, če bi odločal jaz

Ne glede na pravljične dogodke in vznesene odzive zadnjih dni je za kaj takega še mnogo prezgodaj, po isti logiki pa je prav tako prezgodaj za ocene, da si je sin najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov s svojimi predstavami na začetku letošnje sezone že zaslužil vpoklic v člansko izbrano vrsto naše države. Na pragu devetnajstega rojstnega dne za kaj takega še ni pokazal dovolj in nikjer še ne piše, da kadarkoli bo. Je šele na začetku, mora pokazati še marsikaj in prepričati marsikoga, tega se mora in moramo (predvsem mora) dobro zavedati.

Ne do zdaj videno ne žlahtni pečat genetike še ne prinašata ničesar konkretnega in še manj zagotavljata; podobne meteorske najstniške začetke smo videli pri številnih nogometaših, ki so se nato povsem izgubili, jabolka imenitnih sort pa so tudi ob zelo obetavnih prvih korakih neredko padala zelo daleč od dreves. A čeprav so vas do zdaj zapisane besede odpeljale v povsem drugo smer umirjanja žoge, zadržkov in stanja na realnih tleh, vendarle berete zapis o tem, da bi, če bi bila zadeva v domeni moje malenkosti, Luka ob oktobrski kvalifikacijski akciji prejel vpoklic v slovensko reprezentanco absolutne starostne kategorije.

Kot rečeno, od selektorja Srečka Katanca bi bilo na povsem tehnični in tekmovalni ravni nemogoče pričakovati (kaj šele zahtevati, bog ne daj!), da bi Zahovića mlajšega uvrstil med svoje izbrance za tako zelo pomembni tekmi s Švico in Litvo. Ravno nasprotno, po teh kriterijih bi moral dati prednost drugim nogometašem, in če bi želel narediti prostor za junaka sredine mariborske točke, bi enemu od njih moral narediti nesporno krivico.

Toda v povsem enakem položaju sta bila v zadnjem času belgijski selektor Marc Wilmots in španski selektor Vicente Del Bosque, v njem sta ravnala v nasprotju s pravkar predstavljeno logiko, nedvomno sta naredila krivico in prav tako nedvomno sta ravnala popolnoma pravilno. Prvi z Adnanom Januzajem, ki v izredno močni konkurenci nogometašev s pravico nastopa za belgijsko izbrano vrsto zanj še ni bil zrel, in drugi z Munirjem El Haddadijem, ki je bil v še močnejši konkurenci igralcev s španskim potnim listom od povsem legitimne pravice do članstva v reprezentanci oddaljen še nekoliko bolj.

Če se je Januzaj z lanskimi nastopi za Manchester United s to pravico vsaj spogledoval, donedavni Barcelonin mladinec kljub sanjskemu debiju v članski konkurenci ni naredil niti tega. Toda naj se na prvo žogo sliši do skrajnosti absurdno, tako Belgijci kot Španci so pokazali izjemen občutek na dveh področjih, ki sta v modernem nogometu nadvse pomembni in ki bosta v naslednjih letih na pomenu še pridobivali. Kot že nekateri pred njimi so s trezno glavo na vrh seznama prioritet postavili načrtovanje prihodnosti nadarjenih nogometašev z dvojnim državljanstvom ali z možnostjo zanj in pisanje odmevnih ter temu primerno v več pogledih donosnih zgodb.

Odkar je mednarodna nogometna zveza spremenila pravila okrog nogometnega državljanstva in igralcem ne glede na njihove nastope v mlajših konkurencah dovolila zamenjavo ob prehodu v člansko, je načrtovanje na tem področju postalo izrednega, v nekaterih pogledih celo ključnega pomena. Posebej za priseljevanje bolj zanimive države so se kar naenkrat znašle v položaju, v katerem imajo desetine nadarjenih igralcev pravico igranja za domovine svojih staršev ali celo starih staršev in tovrstna izguba čim manjšega števila najbolj talentiranih je v marsikaterem pogledu postala prioriteta.

Na osi med Francijo in Severno Afriko ter še nekaterih podobnih divjajo prave taktično-birokratske vojne, v katerih zmago predstavlja vsak zavezujoč nastop na srečanju tekmovalnega značaja, sem ter tja pa na vlak teh vojn skoči tudi naša država. Tako kot je skočila tokrat, ko imamo pred seboj enega najtežjih, potencialno najbolj pomembnih in zagotovo najbolj odmevnih primerov. Pa tudi takega, v katerem bi morali ukrepati najhitreje, najbolj pametno, najbolj preudarno.

In če želimo zadovoljiti te tri parametre, je po mojem dojemanju zadev prava le ena pot. Zahović je v slovenskem kontekstu zagotovo talent, kakršna sta Januzaj v belgijskem in Munir v španskem. Najmanj tak, če ne celo še večji. Kot rečeno, brez zagotovil, pravic in tehnične logike, a s potencialom, ki ga je treba jemati skrajno resno in ob katerem je možnost velikanske napake tolikšna, da ne dovoljuje tveganja.

Zato bi trenutno najboljšega strelca slovenskega prvenstva že po kriteriju zapečatenja nogometnega državljanstva pri priči javno poklical v izbrano vrsto, takoj prekinil njegovo mačjo hojo okrog vrele kaše, ga pozval, naj se izjasni, in ga v primeru pozitivnega odgovora tudi ožigosal vsaj z eno odigrano minuto na vsaj eni od oktobrskih tekem. Tako kot so naredil Belgijci, tako kot so naredili Španci in tako kot delajo njim podobni. Oziroma še z večjo mero nujnosti in odgovornosti. Kajti če si že oni ne morejo privoščiti izgube potencialno izjemnega igralca, si je mi ne moremo privoščiti na šestnajsto potenco.

Potem pa je tu še vidik, za katerega velja nekaj podobnega in o katerem modri nogometni narodi razmišljajo v vsaj tako veliki meri kot o preprečevanju prebegov (v najlepšem in niti malo spornem pomenu te besede), kakršnega bi Luka uprizoril v primeru, da bi nekega dne resnično zaigral za člansko izbrano vrsto rojstne Portugalske. Ne gre le za žigosanje, Januzaj s svojima talentom in pravico nastopa za celo kopico reprezentanc je predstavljal globalno odmevno zgodbo, ki je belgijski reprezentanci in belgijskemu nogometu že sama po sebi prinesla zelo veliko, enako pa velja tudi za Munirja, zdaj že po vsem svetu opevanega naslednika Lionela Messija.

Zato se za podobne poteze selektorji in za njihovim hrbtom nogometne zveze odločajo tudi, kadar sploh ne gre za vprašanje nogometnega državljanstva. Norveški 15-letnik Martin Ødegaard si prav tako ni zaslužil mesta v reprezentanci po tistem najbolj običajnem in že nekoliko zastarelem ključu, a so vikingi svojega velikega talenta želeli postaviti pod svetovne žaromete, ga takoj začeti spreminjati v potencialno blagovno znamko in pisati zgodbo, ki lahko vsem vpletenim prinese le veliko dobrega. Da, prav vsem, logike slovenske stroke o postopnosti in paničnem izogibanju kakršnikoli obliki prehitevanja ne bi kupil v naslednjih tisoč letih.

Zatorej bi tudi po tem kriteriju v Maribor še danes poslal vabilo z imenom Luka ter priimkom Zahović na kuverti in ob prvi priložnosti to dal jasno vedeti tako domači javnosti kot svetu. Še toliko bolj, ker gre za sina najbolj prepoznavnega slovenskega nogometaša vseh časov, in še toliko bolj, če ne bi bil zgolj v Katančevi vlogi temveč dobesedno v njegovi koži. V luči dogodkov iz leta 2002, o katerih se je sčasoma poučil velik del mednarodnih nogometnih krogov, bi zgodba o takem vpoklicu odmevala še bolj in le težko si privoščimo, da za dobro slovenskega nogometa priložnosti za tako promocijo ne bi izkoristili. Oziroma če sem še bolj konkreten, ne bi si smeli privoščiti.