... sovraštvo pa si nekam vtaknite

S takim pogledom se ne bi mogel strinjati, a ga vsekakor spoštujem. Je Srečko Katanec za vas preveč tog človek in preveč tog selektor, ki vztraja pri načelih iz nekih davno preteklih časov ter zaradi tega dela hude napake in bi utegnil narediti najhujšo med vsemi? Tudi pod tako razmišljanje se ne bi podpisal, a ga prav tako cenim. Je predsednik krovne slovenske nogometne organizacije Aleksander Čeferin po vašem mnenju premalo odločen in premalo izpostavljen ter bi nekdo drug na njegovem mestu ravnal bolje, tako kot bi bolje ravnal nekdo drug na Katančevem? Jaz ne bi nikoli napisal tega, tako tudi ne mislim, a podobno kot s prejšnjima dvema s takim videnjem stvari ni prav nič narobe.

V svetu mnenj z veseljem in globokim spoštovanjem dopuščam vsa, tudi če so še nekoliko bolj radikalna in ostra od zapisanih, zaradi mene se lahko celo sprehajajo po robu dopustnega. Dokler niso žaljiva. Ko postanejo to, je dopuščanja konec in nisem pripravljen narediti niti najmanjše izjeme. Predvsem pa, dokler niso sovražna. Ko postanejo to, se mi stemni pred očmi. In na žalost je na domnevno sončni strani Alp te vrste teme zelo veliko, pri čemer najnovejše razprave o (ne)vpoklicu strelca prvega slovenskega zadetka v ligi prvakov po skoraj petnajstih letih v našo reprezentanco niso nobena izjema. Pravzaprav ravno nasprotno.

Nič nimam proti, če na primer na mesto selektorja nostalgično kličete Matjaža Keka, ki se je moral z njega posloviti po kvalifikacijah za prejšnje evropsko prvenstvo. Zagotovo je take pozive mogoče utemeljiti navijaško, mogoče jih je podpreti strokovno, pa tudi zbadljivo in provokativno, celo od slednjega ne bi želel bežati niti v najbolj norih sanjah. Toda, rotim vas, ne kličite ga zato, ker ga imate za vašega in ker v Katancu vidite nekoga njihovega.

Sploh pa takega razmišljanja ne podkrepljujte s sovražnim govorom, zaradi katerega se naša dežela spreminja v pravo malo bojišče med taboroma, ki a priori blatita in žalita drug drugega ter sta za talce vzela vse ostale. Vse nas, ki bodisi po geografskem bodisi po človeškem ključu ne želimo in nočemo spadati v nobenega od njiju. Tudi predsednika nogometne zveze in nogometaše kritizirajte po mili volji in z vsemi mogočimi argumenti; če bo treba, se vam bom z veseljem pridružil in vam, če se ne bom strinjal, nasprotoval. Toda prej boste doživeli zmrzal v peklu, kot da bi se vam pridružil pri absurdnih razpravah o vašem in njihovem predsedniku ter pri delitvi na vaše in njihove nogometaše.

Od vseh tistih, ki se sprehajate po tej poti ali nanjo še nameravate stopiti, se želim oddaljiti, kolikor je le mogoče, in vas od tam obsojati z vsem gnusom tega sveta. Tako kot bi morali storiti vsi, ki vas med mojimi naslovniki prav tako ni malo (upam, da vas je celo več) in ki vloge talcev ne želite sprejeti za nobeno ceno. Vsi, ki imate z reprezentančnega gledišča ne glede na strinjanje z njimi ali z njihovimi dejanji za svoje tako Katanca kot Keka, tako Anteja Šimundžo kot Luko Elsnerja (če si lahko drznem pogledati v slovensko trenersko prihodnost), tako Andraža Struno kot Mitja Vilerja, tako Tima Matavža kot Luko Zahovića.

Klubska rivalstva razumem, jih celo občudujem in kot prvi se bom podpisal pod neizpodbitno (kontroverzno, a neizpodbitno) dejstvo, da je z navijaškega zornega kota navijanje za nasprotnike Maribora v ligi prvakov enako logično kot navijanje za slovenskega predstavnika v najbolj prestižnem klubskem tekmovanju. Kar dajte si duška, sledite svojemu navijaškemu srcu, za dobro slovenskega nogometa bomo pri tem skrbeli vsi tisti, ki v zadevo nismo vpleteni na tak način.

A ko gre za našo izbrano vrsto, moramo tako za njeno dobro kot za dobro slovenskega nogometa na splošno na tak ali drugačen način delovati vsi. Že slepo vztrajanje pri klubskem rivalstvu je, kadar gre za reprezentančno in s tem državno svetinjo, škodljivo ter posledično nedopustno. Če ga zamegljeni umi dodatno iznakazijo še z elementi večplastnega in meni povsem nerazumljivega pokrajinskega sovraštva, pa je škoda še toliko hujša in stopnja nedopustnosti še toliko višja, celo ultimativna. Vedno in v vsakem primeru, pri čemer dogajanje okrog Zahovića mlajšega ni nobena izjema. Spet ravno nasprotno. Uporabite lahko na desetine, če imate dovolj v glavi tudi na stotine razumnih argumentov tako za njegov takojšen vpoklic kot proti njemu. Lahko se v popolnosti strinjate z mojimi, lahko se strinjate le delno, lahko jim s posmehom nasprotujete in izoblikujete povsem svoje.

Le če imate v glavi zelo zelo malo, pa boste fanta v reprezentanco rinili zato, ker prihaja iz določenega dela naše države, ali mu boste po istem kriteriju mesto v izbrani vrsti odrekali. In če boste pri tem dodali še prepogoste elemente sovražnosti, ob katerih razumnega zagovornika slovenske enotnosti zmrazi po vsem telesu, se boste dotaknili smrdljivega dna.

Preveč vas je, ki se ga redno dotikate. Srečujem vas na ulicah, poslušam v lokalih in, ker vam je meni sicer zelo ljub svet modernih medijev dal možnost skoraj nemotenega izražanja na medmrežju, prebiram vaše zapise na spletnih straneh ter socialnih omrežjih. Preveč vas je, ki ste dosegli točko, na kateri ni pomembno popolnoma nič drugega kot to, iz katerega dela naše majcene države kdo prihaja. V tej svoji paranoji pa vidite zarote, lovite čarovnice in na splošno počnete vse tisto, kar so skozi desetletja in stoletja počeli ljudje, ki se jim zgodovina v najboljšem primeru smeji in jih v najslabšem označuje za hude napake v razvoju naše vrste.

Morda celo najglasneje med vsemi sem izrazil mnenje, da je slovenska izbrana vrsta v Estoniji igrala obupno slabo. Če ste pri tem videli napad na Ljubljančana, ki uporablja premalo nogometašev s štajerskega konca, je z vami nekaj hudo narobe. Jaz bi v Talinu Vilerju dal prednost pred Struno. Če pri tem vidite nekaj podobnega, ste padli na glavo, morda se vam je to zgodilo celo večkrat.

In če na drugi strani v mojem poudarjanju potrebe po takojšnjem vpoklicu Zahovića vidite favoriziranje igralcev s severovzhoda, se vam je um iz meni neznanega razloga prav tako pošteno omračil. Naj se razumemo, če se do zdaj nismo in če je katerakoli stran ponovno videla možnost za to, da bi me bodisi vzela za svojega bodisi me porinila v sovražni tabor: obojni ste enaki in z nikomer ne želim imeti opravka.

Kot že tolikokrat do zdaj vas lahko le pozovem, da se zamislite, spremenite svoje razmišljanje in stopite na našo ladjo zdravega razuma. Na njej pa bom, ograjen od vsega obsojanja in zgražanja vrednih skupin, plul z ostalimi, ki tako kot jaz verjamete, da do odločitev prihaja na ravneh, močno oddaljenih od pokrajinsko sovražne. In da se bo na tej ravni odločalo tudi o usodi velikega slovenskega – pozor, slovenskega – talenta.