Železna lady

Potekala je zadnja tiskovna konferenca na prvenstvu, vzdušje je bilo že bolj sproščeno, ona pa je z enako resnim, skoraj pretečim izrazom na obrazu kot vse dni hodila med novinarji. Mislim, da smo se je vsi kar malo bali oziroma nam je bilo neugodno, vsak je raje umaknil pogled, da se mu ne bi bilo treba z njo srečati iz oči v oči.

Govorim o predstavnici Fibe, eni izmed številnih mož in žena v belih srajcah in oker hlačah, ki so te dni imeli vse glavne niti organizacije v svojih rokah. A med njimi je bila zagotovo najbolj stroga, lahko rečem kar zoprna.

Saj so tudi drugi zahtevali, da se držimo določenih norm in predpisov, bili bolj ali manj togi pri uveljavljanju svojega, a nje ni nihče prekašal. Pogosto je iskala dlako v jajcu, se brez razloga vtikala v kakšno stvar, držala pravil kot pijanec plota, pri tem pa imela vsakič izraz na obrazu, kot da si največji kriminalec. Nasmeh je nekaj, za kar očitno še ni slišala, in ona je definitivno slaba reklama za Fibo oziroma prvenstvo, ki naj bi združevalo in prinašalo radost.

Vesel sem, da sem jo videval le zadnje dni v Madridu in da so bili prej v Las Palmasu ter Barceloni njeni prijaznejši kolegi in kolegice. Neposrednega stika z njo na srečo nisem imel, priznam pa, da sem skrival svoj fotoaparat, ko sem videl, kako je nadrla neko novinarsko kolegico in ji grozila z odvzemom akreditacije, ker je v dvorani prav tako hodila z njim naokrog.

Dekle je bila ena tistih negativnih stvari prvenstva, kot še recimo nešteto metrov, ki si jih moral prehoditi, da si v Madridu prišel iz novinarskega središča do mesta v dvorani ali prostora za tiskovne konference, ali pa kot je bila mešana cona v Barceloni, ozka in vroča kot hudič. Toda slabe stvari se pozabijo, na koncu se vedno spominjaš dobrih, lepih in Španija jih je ponudila kar nekaj. Pa adios, amigos!