tanja žagar Odkrito.si

Tanja Žagar tega ni mogla obdržati zase!

Veliki horoskop 2014 Svet24.si

Horoskop za petek, 21. septembra

Sanje, duša Petisvet

4 znaki, da gre za čas pred vašo smrtjo

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

voznik avtobusa, najstnik Svet24.si

VIDEO: Šolar je stekel pred avtobus, žalil ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

3c9d4564307b33be9128-bar-lara-in-ziga Njena.si

Lara in Žiga zopet v akciji

Jure Bohorič
Jure Bohorič
0 19.11.2015 15:15:41

Drži, selektor, bog res vse vidi

Nikola Miljković
Srečko Katanec je nekoč veljal za čisto pravega nogometnega čudodelca. Toda tokratni neuspeh je močno načel njegov nekoč kultni status.

Ko je slovenska reprezentanca med letoma 2002 in 2008 tavala po najgostejši temi v svoji zgodovini in v tistem klavrnem obdobju izpustila tri zaporedna velika tekmovanja, kar se ji pred tem nikdar ni zgodilo, je bila javnost v deželici na sončni strani Alp zedinjena v prepričanju: iz globin zloveščega prepada, v katerega je padala, jo lahko povleče zgolj nekdo. On. Čudodelec in mesija v eni osebi.

Zdaj, ko je Slovenija ponovila zgodovinski neuspeh in bo evropsko prvenstvo 2016 v Franciji njeno že tretje zaporedno, na katerem ne bo sodelovala, se poraja naslednje vprašanje: je mit o Srečku Katancu kot nogometnemu čarodeju dokončno ovržen?

Čutim se privilegiranega, da sem bil v letih, ko je Katanec še kot trenerski kratkohlačnik prvič začel voditi slovensko reprezentanco, še dokaj mlad. In hkrati oziroma predvsem čustveno precej bolj dovzeten za dražljaje iz okolice in manj otopel kot danes, ko sem pač v skladu z neizprosnimi smernicami tega sveta padel v vsakodnevno rutino, ki s svojo duhamornostjo jemlje precej čara našim življenjskim odisejadam. Takrat, ko se je začela pisati slovenska nogometna pravljica, sem uspehe doživljal kot čisto pravo ljubezensko zgodbo z vsemi fazami osvajanja. Čustva, ki sem jih tedaj doživljal, danes težko opišem, ker je pač že tako, da so besede tako ali tako zgolj njihov slab nadomestek. Ko zaprem oči, se jih lahko spomnim, a z leti hočeš nočeš bledijo in izgubljajo moč. Upam, da bo spomin na to čudovito poletno romanco ostal za vedno; kot spomin na mladost, ko je bilo vse tako zelo brezskrbno. Potem vse postane precej resnejše in včasih nas prav spomini opogumljajo in nam pomagajo, da ne klonemo pod pritiskom hude resnosti, ki jo s sabo prinese odraslost.

S Katančevo zgodbo o uspehu je bilo povezano tudi moje slovo od mladosti in skok v svet odraslih. Tisti čudoviti pravljici iz Kijeva in Bukarešte sta mi kot pisatelju muza služili za navdih, v trenutku, ko sem najbolj omahoval, kaj bi počel v življenju, me je Katančeva nogometna mojstrovina prepričala, da želim tudi jaz sodelovati pri ustvarjanju te navdušujoče celote. Da nikdar ne bom nogometaš, sem ugotovil že, ko se mi pri petnajstih prvič ni dalo na trening. Da nisem nadarjen kot Maradona, sem spoznal že precej pred tem. Da torej nikdar ne bom igral za Milan, je kmalu postala realnost. Ampak nogomet je strast, je ljubezen in je tudi droga, ki te lahko okuži na tisoč in en način. Namesto da bi torej nadaljeval delo v tetini turistični agenciji in namesto da bi odšel na šolanje v London, o čemer so me prepričevali starši, sem se odločil tvegati. Usedel sem se za mizo, prižgal računalnik in začel pisati. In se nisem več ustavil. Od takrat do danes se je zgodilo marsikaj, doživel sem veliko, videl še več. Bili so in gromozanski uspehi in bridka razočaranja, bile so in spletke in afere, tudi enkratni intervjuji in vrhunske reportaže. Bile so tudi napake in bili so dvomi, a vedno je obstajala želja po napredku in predvsem po hoji v koraku s časom.

Kot nogometnemu novinarju mi je bilo dano tudi to, da sem lahko v živo spoznal človeka, ki je prispeval svoj delež k temu, da je moje življenje danes takšno, kakršno je. Če ne bi postal selektor in če se Kijev in Bukarešta nikdar ne bi zgodila, kdo ve, kje bi bil danes. Ko sem prvič spregovoril s Srečkom Katancem, sem imel potne roke, tresel se mi je glas, imel sem občutek, da bom izgubil zavest. Nanj sem nekoč gledal kot na božanstvo, zdaj pa mi je bilo dano, da lahko stojim ob njem, se rokujem z njim, pogovarjam z njim. In čeprav sem bil sprva vzhičen, moram priznati, da danes nisem več. Danes je moja slika popačena in danes v mojih očeh ni več to, kar je bil nekoč. Toda ne gre za nič osebnega; če sem nekoč nanj gledal kot navdušen navijač, danes s precej bolj strokovnega vidika. In ko sem ga uzrl v tej luči, sem spoznal, da so tudi takšni ljudje zgolj iz mesa in krvi.

Prepričan sem, da Katanec ni načrtno zavozil kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016. Prepričan sem tudi, da se je, ko se je vrnil, to storil z jasnim namenom, da bi bil spet vsaj tako uspešen, kot je bil prvič. Vem, da ni ničesar storil nalašč. Verjamem pa, da se mu je marsikaj zgodilo, ker se ni želel prilagoditi. Ker je ostal v svojem svetu, ker je ostal v letu 1999 in ker je pozabil na besede, ki jih je takrat izgovoril. Tedaj v Kijevu bi bil res greh, če bi Ukrajina izločila Slovenijo. Zgodila bi se epska krivica, in če bi se nam nogomet zameril do obisti, bi bilo to povsem razumljivo. Toda nadobudni trenerski vajenec, ki je v snežnem metežu besno metal rokavice po tleh, ogorčeno širil roke in ves čas »lajal« na sodnike, je tedaj s svojim odnosom in zanosom vplival na tistega bradatega možakarja tam nekje visoko nad nami in dosegel, da je zmagala pravica. Ta nadobudni trenerski vajenec ni imel sreče zato, ker je bil Srečko, imelo jo je, ker je bil srčen. A namesto da bi na tistem policijskem konju, na katerem je poziral za naslovnico Ekipe iz nekih drugih časov, odhitel naprej in nadaljeval osvajanje sveta, je raje sestopil z njega in se – mnogo prehitro – zadovoljil z doseženim.

Morda sem leta 1999 živel v zablodi, morda je bila moja predstava o Srečku Katancu napačna, predvsem preveč pesniška. Puščam tudi možnost, da je vse, kar zdaj trdim za njega, popolna bedarija in največji mogoči nesmisel. Ampak vendarle bog vse vidi. In tega nekoč nadobudnega trenerskega vajenca, ki bi lahko postal trenerski profesor, je zdaj kaznoval. Kaznoval ga je, ker si je to zaslužil. Ker je nekje stopil z začrtane poti in postal samozadosten. In se kot takšen nedolgo tega tudi vrnil na klop; pozdravljen kot odrešenik, a zdaj že kamenjan z vseh strani kot heretik. Upravičeno, moram priznati. Napačne odločitve, neposrečeni medijski nastopi, obračunavanje z novinarji in celo navijači, iskanje navideznih sovražnikov, potenciranje nepomembnih dogodkov … Na drugi strani tehtnice pa … Hja, bore malo. Saj ne, da je bilo pred njegovo vrnitvijo kaj bolje, saj ne, da je kaj uničil. Ampak je kaj zgradil? Se je česa dotaknil in se je to spremenilo v zlato? Imamo danes močno reprezentanco, ki je le po neverjetni smoli ostala brez doseženega cilja? Ne, ne in še enkrat ne. Nogomet bi moral biti zabava. Zato smo se začeli ukvarjati z njim, zato nas osrečuje, zato želimo v njem uživati, ne pa da nam je muka.

Besede, ki so se nam leta 1999 v navalu največje nogometne naslade zdele neverjetno simpatične, so se zdaj Katancu vrnile kot zlovešča prerokba. Da, bog res vse vidi …

Članki iz rubrike