Eno najboljših, pravzaprav uradno trenutno še vedno najboljše desno krilo na zemeljski obli Dragan Gajić, je užaljeno, čuti se prizadeto, upravičeno, bi dodali nekateri. Kot je dejal v pogovoru za Sportal, so ga zmotile besede Veselina Vujovića o razlogih, zakaj je po junijski reprezentančni akciji odpovedal sodelovanje tudi na novembrski. V prvi vrsti seveda tisti del o rojevanju, družini, očetih, mamah ... »Tudi nam so žene rojevale, a smo preživeli,« se je selektor obregnil ob njegovo odločitev, da bo namesto v dresu z državnim grbom v začetku novembra raje stal ob ženini porodniški postelji, kar čustveni rokometaš, ki je za izbrano vrsto nastopil 144-krat in zabil 622 golov, ni mogel kar tako mirno požreti.
Najbrž je res izpadlo malce vulgarno, nikakor ne prvič ne zadnjič, kar se izjav Veselina Vujovića tiče, ki na svoj robat način brez ovinkarjenja in olepševanja pač vedno pove, kaj mu leži na duši. Pri njem ni zavijanja v celofan, njegove verbalne akrobacije so skoraj tako znamenite kot njegov igralski curriculum vitae. Da bi Lina Červarja stlačil v prtljažnik in mu dal odrezati nos, je ena prvih, ki pride na misel, pred tedni pa je denimo sredi studia HTV v oddaji, ki je potekala v živo, govoril o proizvodnji ajvarja in v svojem slogu okrcal prav hrvaško nacionalko. Sredi njenega dvorišča. Pa pacient številka ena ...
Nekateri njegove besede mirno požrejo, spet drugi zavijajo z očmi in se zgražajo. Neposrednost, robatost, vulgarnost, nekateri bi sem in tja dodali še pomanjkanje spoštovanja, ne nujno v tem vrstnem redu oziroma vsakega po malem, zaradi česar je v nekaterih očeh čislan, spet drugi pa govorijo o črnogorskem primitivcu. Tudi kar se Gajića tiče, bi nedvomno lahko vse skupaj zapakiral precej bolj diplomatsko, a to potem ne bi bil on, to ni njegov stil, noče ali morda celo ne zna, kdo ve. A bistvena je tako ali tako vsebina in ne jezikovna oblika, povedano drugače, Vujović nikakor ne govori tja v tri dni, pri tem bobu reče bob, v njegovem besednem zakladu pač ni tiste sicer priljubljene »zaradi osebnih zadev.«
24 UR NA DAN
Vujović, ki je odraščal v nekem drugem času, sistemu, ne goji prav veliko simpatij do porodnih muk žena in prijateljic rokometašev ter raznoraznih kapric. V nasprotju s predhodnikom, ki je pri tem pokazal precej več razumevanja, pa je kapetan denimo z njegovim blagoslovom na silvestrovo namesto na kvalifikacijsko tekmo v Luksemburg odpotoval na neko na pol upokojensko ekshibicijo onstran velike luže, reprezentanti pa so ob rojevanju potomcev prihajali, odhajali, zamujali, vse skupaj pa je na trenutke delovalo precej neresno.
Denić je bil selektor, oče, mama, prijatelj, terapevt, ne nujno v tem vrstnem redu oziroma vsakega po malo, na koncu pa mu ni pomagalo niti, da je bil oven z velikim zvoncem okoli vratu oziroma je tisti zvon navkljub opletanju z glavo počasi zvonil in izzvenel v prazno. Medtem ko se je spraševal, komu zvoni, je odzvonilo prav njemu. Navkljub mundialu v Katarju, kjer je bil ob ne ravno bleščečemu vtisu rezultat ob koncu dneva še vedno dober. Da, dober, saj če na osmo mesto na svetu gledamo kot na neuspeh, potem je slovenski rokomet nedvomno na konju.
Morda je prav to tisto, kar Vujovića najbolj moti, boli, ne razume. Da rokometaši dandanes ne živijo tako kot on noč in dan, 24 ur na dan za rokomet. Za zajtrk, kosilo in večerjo. Da ni kot v njegovih časih, v neki že dolgo pokojni državi, ko bi se šlo podobno kot na Titov grob za izbrano vrsto peš tudi na Kopaonik in ko se je vabilu s težkim srcem odreklo le zaradi neodložljivega, na primer služenja vojaščine. Današnja generacija, generacija y, ki v tujini služi po deset in še nekaj tisočakov in ki opremljena z raznoraznimi »gedžeti« iz tedna v teden križari po stari celini, ima pač neke druge, drugačne vrednote, pa tudi drugače se odzovejo na tovrstne strupene puščice, ki bi nekoč v posamezniku prebudile inat, a ta neprevedljiva beseda, ki izvira s hribovitega Balkana, na žalost počasi izginja iz današnjega besednjaka.
TABULA RASA
Odkar je sedel na slovensko klop, Vujović vseskozi ponavlja kot papagaj, da njemu stare zasluge in kilometrina v dresu z državnim grbom ne pomenijo prav veliko, pravzaprav nič. Zanj so reprezentanti in reprezentanca tabula rasa, nepopisan list, vsaka reprezentančna akcija in vsaka tekma, ki jih za nameček ob natrpanem klubskem urniku kronično primanjkuje, pa je neke vrste poligon za dokazovanje ter uigravanje, in v tej luči na ta nepopisan list izpiše vrstico ali dve. In tudi najboljše desno krilo ter najboljši strelec svetovnega prvenstva, ki ga seveda ni treba preizkušati na prijateljskih tekmah, pri tem ni nobena izjema.
V selektorjevih očeh nihče ni nepogrešljiv, tudi tisti ne, ki so bili še nedolgo tega v bolj kot ne hermetično zaprti reprezentanci nedotakljivi. Kdor to sprejme, kdor se prilagodi, ta bo zraven, pravi Vujović, kdor ne, kdor se zanaša na stare zasluge, pa zlata ura, cvetje in hvala za vse. Onstran Atlantika imajo za to krasen rek. My way or the highway. Z uro na roki in cvetjem na zadnjem sedežu. Ob koncu dneva pa bo seveda Vujović tisti, ki bo nosil odgovornost in polagal račune nadrejenim.
RIO GAJO
Gajić, ki bo v spominu ostal tudi po tistih solzah po četrtfinalu v Barceloni, ki si ga je moral ogledati s tribun, se je želel od dresa z državnim grbom posloviti v Riu, tako kot še nekateri nosilci zadnjih let, na čelu s kapetanom in njegovim cimrom Urošem Zormanom. Bilo bi to lepo slovo neke generacije, ki je Slovenijo po skoraj desetletju znova približala medalji na velikem tekmovanju.
Zdaj je vprašanje, ali se bo Gajićevo ime znašlo na seznamu potnikov za Vroclav, ki ga bo Vujović razgrnil čez poldrugi mesec dni. Bi Sloveniji Gajić, ki na svojem igralnem mestu spada med TOP 5 na svetu, leto dni po nekem velikem turnirju, ki ga je odigral sredi katarske puščave, prav prišel? Nedvomno, to je navsezadnje pokazal že natanko 144-krat. Je Gajić pogrešljiv? Vsekakor, kdo pa ni.
