Legenda o Zorru

Še preden je zaplul v Hollywood in tudi sam postal hollywoodski, je nemški režiser Wolfgang Petersen, figurativno rečeno, zaplul v mrzli, surovi Atlantik in posnel surovo, klavstrofobično brezčasno mojstrovino Podmornico (Das Boot).

Mislim, da je bilo tam nekje v začetku devetdesetih, ko smo jo ob četrtkovih večerih kot nadaljevanko lahko spremljali tudi na nacionalki. Takrat pač še ni bilo torrentov, partisa in podobnega novodobnega s..., ampak pri nas na podeželju le nacionalka, enka in dvojka, ali pa že dodobra izrabljene ter za nameček po navadi neprevrtene kasete iz lokalne, v najboljšem primeru bolj slabo založene videoteke.

Kakorkoli že, Podmornica je bila tistih nekaj četrtkov iz tedna v teden čisti užitek od prve do zadnje minute, brutalno realna, kar je bilo po mnogih letih vztrajnega pranja možganov s partizanskimi epopejami, ki velikokrat niso imele nikakršne zveze z realnostjo, nekaj povsem novega, osvežujočega, tudi za nas, ki smo takrat še gulili osnovnošolske klopi in ki smo bili dolgo prepričani, da lahko Prle in Tihi ali pa še bolje Bata Živojinović in Boris Dvornik res lastnoročno pospravita divizijo ali dve sovražnikov, kdorkoli je to že bil.

Poleg uvoda, ko se iz teme oceanskih globočin počasi prikrade in izriše podoba naslovne junakinje, podmornice U-96, se mi v spomin pogosto prikrade prizor iz zaključka, ko se že na smrt obsojena podmornica s kopico na smrt obsojenih neobritih in umazanih Švabov z roba živčnega zloma ter z dna Gibraltarske ožine dvigne kot feniks iz pepela ter (no, vsaj za nekaj časa) ubeži najhujšemu, kapitan, stari morski volk, pa se ob tem v brk smeji svojim nasprotnikom, ki bojda v igralnicah proslavljajo njegovo potopitev in jim, tuleč v vetrovno noč, na ves glas sporoča: "Not yet, kameraden! Not yet!"

PRINESITE MI GLAVO UROŠA ZORMANA
Besede, ki so se mi pretekli konec tedna večkrat znova prikradle v misli. Prav na severu Nemčije, prav v Kielu, od koder so sedemdeset in več let nazaj na svoje plenilske pohode krenile nemške podmornice, je namreč kapi(e)tan slovenske ladje, stari rokometni volk Uroš Zorman, pred dnevi vnovič poslal na las podobno sporočilo. Na igrišču, da ne bo pomote, tokrat tudi ni tulil v mikrofone in objektive kot januarja v Katarju, ampak je namesto z besedami govoril z dejanji. Not yet, kameraden! Not yet! Ne še, tovariši! Ne še!

Naslovljeno je bilo tudi ali predvsem na vse tiste, ki ga vztrajno potiskajo proti pokoju, ki jih v zadnjem času ni manjkalo. Tudi v trenutku največjih predstav Ljubljančana se je namreč v zadnjih letih kot po pravilu na meniju vsake toliko časa znašlo vprašanje, koliko časa še namerava vztrajati. Na zadnji dan vsakega prvenstva se ga je spraševalo, ali je bilo to njegovo zadnje veliko tekmovanje v karieri oziroma kdaj bo dres z državnim grbom dokončno pospravil v omaro, in ko je na klop izbrane vrste sedel Veselin Vujović, so bili številni, z veliko mero privoščljivosti seveda, prepričani, da bo ta dan zdaj v kratkem res nastopil, da se mu je peščena ura dokončno iztekla in bo Zorman končno pristal na domačem kavču. Da bo Zorman postal Zofman, kot se ga je oprijel bolj ali manj originalen vzdevek po tistem čustvenem in primitivnem izbruhu nekega januarskega večera sredi katarske puščave.

Zakaj je eden največjih sinov slovenskega rokometa hkrati ena najbolj kontroverznih osebnosti slovenskega rokometa, ki redkokoga pusti ravnodušnega, v očeh nekaterih pa kar rokometni sovražnik številka ena? Kriv je pravzaprav le toliko, da je dober in da je predan stvari bolj kot marsikdo drug. Ter da ni ponižen, hlapčevski, da nikomur ne leze v rit, se ne uklanja ter se ne priklanja, ob tem pa ne govori v floskulah oziroma tistega, kar bi morda številni želeli slišati. Vročekrven, sem in tja koleričen, včasih tudi zoprn, kdo pa ni, v njegovem besednjaku niso zgolj oguljene fraze, zato je bil v deželi, kjer so oguljene fraze, trobljenje v isti rog in pihanje na dušo množicam del vsakdanjika, pogosto črna ovca, na hrbtu katere so se lomila kopja, vsaka njegova poteza pa je bila kirurško secirana.

Bolestno tekmovalen, zahteven do sebe in soigralcev, ki je podobno kot denimo Kobe Bryant za zmago pripravljen storiti vse, ob tem pa ni znal ali pa ni želel biti všečen, zato je imel ne glede na rezultate na terenu 40 krat 20 po navadi celo več oporečnikov kot občudovalcev. Nikoli ni zahteval uslug, kreditov in odpustkov in nikoli mu niso bili dani. Ko je bil slab, je sam priznal, da je slab, ko je bil dober, mu je doma le redkokdo priznal, da je dober. Ko je osvajal ligo prvakov, je imel srečo z ekipo, ko je bil izbran v razne naj postave, pa je imel preprosto samo srečo.

DESET RAZLIČNIH MOŽ
In kot vse kaže, je moral biti resnično rojen pod srečno zvezdo, da je dobrih šestnajst let po prvem oziroma po dvesto ter še nekaj nastopih za reprezentanco še vedno tu. Pa čeprav se je vmes na selektorski klopi zvrstilo deset precej različnih mož. Mnogi so mu z zadnjo zamenjavo vnovič prerokovali konec, a glede na nemško turnejo se zdi, da mu je menjava na selektorski klopi celo dobro dela. Da ga je iz udobja znova spravila na rob, na konice prstov ter v stanje popolne osredotočenosti, ko je najboljši. V nasprotju s svojim cimrom se ni odzval kot užaljena nevesta, ampak je na Vujovićeve, še vedno sem sicer prepričan, da v prvi vrsti dobronamerne, opazke odgovoril tam, kjer je najbolj zgovorno in edino pomembno – na igrišču. In bil naš najboljši mož na nemški turneji ter si prislužil javne pohvale taistega Vujovića.

Kvaliteta nikoli ni bila sporna, dosežki govorijo sami zase, in to dvoje je edino, kar bi moralo priti v poštev pri ocenjevanju lika in dela. Ne pa karakter, simpatičnost in leta. Pri nas je tako ali tako vsak, ki zakoraka na napačno stran tridesetih, že star, tisti pri 35 pa pravi metuzalem, ki so mu ure štete in je zraven le še na račun stare slave ter bogsigavedi kakšnih zaslug oziroma prijateljskih uslug. Kot da bi imeli nepregledno množico vrhunskih rokometašev, s katerimi bi lahko razmetavali sem in tja ali pa se jim čez noč odrekali. Z zlato uro ali še raje brez nje. Po drugi strani se v isti sapi klanjamo Jeromu Fernandezu in Thierryju Omeyerju, ki na pragu petega desetletja še vedno nosita reprezentančni dres, in to reprezentance, ki je osvojila vse, kar se osvojiti da.