Če ste se tako kot jaz postavili v vlogo športnega navdušenca, ki v soboto in nedeljo dopoldne nima početi nič pametnejšega kot strmeti v zaslon, kjer se po hribu spuščajo smučarke in smučarji, potem vam je celoten prenos iz Söldna zagotovo vzbudil grenke občutke glede pravkar končanega evropskega prvenstva v odbojki.
Iz Bolgarije in domovine nismo prejeli nikakršne dodane vrednosti in nikakršnega presežka. Ne trdimo, da glavna krivda sloni le na enem človeku v športnem uredništvu RTV Slovenija, ki ga kot odgovorni urednik vodi gospod Miha Žibrat. Verjetno je bilo ob posvetovanju glede nadaljnjega načrtovanja evropskega prvenstva, ko so se že začeli opažati obrisi izjemnega uspeha, prisotnih dovolj ljudi, da bi lahko kdo od njih vsaj dovolj glasno pripomnil ali omenil nekaj v slogu: "Kaj pa če bi imeli plan B?"
Ah, kaj slepim samega sebe, plan B bi lahko vpeljali že mnogo prej, pred samim prvenstvom. Pri planu B ne gre za kakšno glasbeno skupino ali nov filmski presežek ob tradicionalnih sredinih večernih programih, ki so bili nekoč v polovičnem sporedu rezervirani izključno za elitno ligo prvakov. Gre preprosto za načrtovanje dodatnega scenarija, ki bi bil lahko aktualen ob začetku in med samim evropskim prvenstvom v odbojki.
Pred nekaj leti, ko je moj skorajda someščan Tine Urnaut začel nastopati za reprezentanco, se je mi je, morda zaradi lokalne naklonjenosti, zdelo, da v Sloveniji raste prav posebna skupinica športnikov, ki je imela uspeh zapisan v genih. Potrebovala je le pravilno vodenje in igro, ki pritiče mednarodnim standardom. Prišel je še ACH Volley s takšnimi in drugačnimi poimenovanji in pogoji za stvaritev uspešne zgodbe so bili postavljeni s trdnimi temelji. A ni šlo vse gladko. Ob vseh reprezentančnih neuspehih, ki so se zasidrali v samih odbojkarjih, se je zdelo, da najboljša odbojkarska generacija, ki jo je Slovenija kadarkoli imela, ne bo prišla, po domače povedano, nikamor. A prišla je vrhunska poteza odbojkarske zveze in ustoličenje Andree Gianija na čelo slovenske izbrane vrste. Krivulja uspehov se je dvignila še nad sploh kadarkoli zamišljeno mejo in slovenski odbojkarji so v mesecih trdega dela v evropski ligi in pripravljalnih tekmah dokazali, da so sposobni premagovati najboljše ekipe v Evropi.
Pa RTV-jev plan B? Ni ga bilo, tudi sredi prvenstva ne, niti ob koncu, ko je bil na sporedu "final four". Ne, še vedno ga ni bilo. Osebna prepričanja glavnega urednika športnega uredništva, da bi ta ekipa lahko storila nekaj posebnega, nikoli niso postala točka dnevnega reda. O tem, da se ni iz letala videlo, da je ta skupinica nekaj posebnega, me ne more prepričati nihče, četudi odbojko spremljam manj kot nekatere druge športe. Prav tako me ne more prepričati športno uredništvo javnega zavoda RTV Slovenija, ki ga v določenem obsegu poganjajo vedno bolj nerazumljivo visoko plačljive naročnine, da tega niso opazili in se vsaj v najmanjši možni meri niso mogli prilagoditi na potencialne izide in še posebej uspehe.
Slovenski športni navdušenci smo zelo specifični. V še kako veliki meri je za nas pomemben prav uspeh in na tem se vse skupaj gradi. Pa si predstavljate, da moramo v soboto in nedeljo dopoldne, ko ima skoraj zagotovo večina gospodinjstev prižgan televizijski sprejemnik (del gledanosti športov je mogoče pojasniti prav s tem), dobro uro spremljati sicer izjemno dobro sestavljen program, ki je plačan iz našega, davkoplačevalskega žepa, in ob tem gledati, še enkrat po domače povedano, srednjo žalost slovenskega alpskega smučanja. Na drugi strani pa sem se dobrih deset dni prej spraševal, kako je mogoče srebrno odbojkarsko reprezentanco pospremiti s tako malo pompa in spremljevalnega programa.
Morda bi se moral vprašati, kaj mora kdo narediti, da si zasluži nekaj več pozornosti že med prvenstvom in da na krilih kasnejšega uspeha pridobi pravo veljavo in medijsko izpostavljenost. Prišel sem do zaključka, da s samo prerazporeditvijo denarja, ki je na razpolago za športne dogodke, nekaj ne štima. Na RTV Slovenija sicer zagotavljajo, da je bil Sölden poseben primer zaradi naznanjanja zime, ki je tako ali drugače že vrsto let zakoreninjena v programsko shemo naše javne televizije, za katero vsi plačujemo naročnino. Organizacija vsega spremljevalnega programa začetka smučarske sezone je postavljena daleč v prihodnost – se strinjam. Odbojkarski EP je bil prav tako načrtovan daleč vnaprej – se strinjam. Toda ne morem se strinjati s tem, da ne bi bilo s strani nosilca pravic za predvajanje vsebine iz Bolgarije, kjer je naša reprezentanca igrala, mogoče dobiti česa boljšega od tega, kar smo lahko gledali in spremljali. Sploh pa ne po dveh dneh časa za temeljito pripravo in prerazporejanje programske sheme po četrtfinalni zmagi proti Poljski in pred polfinalnim obračunom z Italijo.
Večkrat se je že zgodilo, da se je zaradi izrednih in pomembnih dogodkov kakšna vsebina prestavila na kasnejši čas. Nič presenetljivega. In kaj bi bilo, vsaj v športu, lahko pomembnejšega od polfinalnega nastopa odbojkarske reprezentance na EP – niti ne tako nujno že polfinalni, lahko tudi naslednji dan za finalni nastop. Tukaj izgovori o tem, da je bilo premalo časa za kakršenkoli RTV-jev odziv ob presenetljivem slovenskem odbojkarskem uspehu, zame preprosto ne zdržijo. Studijski del, četudi kratek in jedrnat, bi bil zagotovo izvedljiv (časa je bilo namreč 48 ur) tudi zavoljo ukinitve kakšne vsebine s programa, saj je pomembnost predstavljanja slovenske države v tujini in dostojnega predvajanja te vsebine vsem v korist.
Prav zavoljo preostalega programa pa to ni bilo mogoče po besedah Mihe Žibrata: »Imamo še drug program, ki ga ne moreš kar tako spreminjati.« Ubogi privrženci Žrebanja lota in avstrijske miniserije Nujni primeri: Spomin, ki sta se morala zaradi nenadejano dolge sklepne ceremonije po finalu med SLOVENIJO in Francijo prestaviti na kasnejši čas. Če za polfinale ali finale odbojkarskega evropskega prvenstva, ko je generacija nenadoma pokazala ves svoj potencial in ki je pred tem dobila le peščico tekem na velikih tekmovanjih, ni dovolj, da se RTV Slovenija malce zgane in uredi vsaj dostojen studio ali pogovor s kakšnim strokovnjakom, kje je potem smisel športne programske sheme na javni televiziji? Res je, da je bil prof. dr. Marko Zadražnik od polfinala naprej na prizorišču (toliko so se le zganili), a to še ne pomeni, da je v slovenski odbojkarski javnosti nastal nekakšen primanjkljaj znanih odbojkarskih obrazov za studijski del, z vsem dolžnim spoštovanjem do strokovnega komentatorja slovenske javne televizije, ko gre za odbojkarske prenose.
Morda bi lahko Luka Slabe ali še kakšen nekdanji selektor obelodanil, kaj je šlo s to zmagovito generacijo narobe v njihovih mandatih, pa bi že imeli dostojno temo za studijski del, ki bi lahko potekal iz Ljubljane, saj nihče ni pričakoval kakšnega presežka kar na kraju samem v Bolgariji. A tega pač nisem doživel, čeprav vem, da je javna televizija glede finančnih sredstev omejena.
Kot navijač celotno prvenstvo, ki so ga odbojkarji sklenili z enim največjih uspehov v zgodovini slovenskega ekipnega športa, nisem dobil dodatnega vpogleda v dogajanje ali mnenja strokovnjakov, ali nasploh veselih obrazov ljudi v ljubljanskem studiu in zatrjevanja, da se tudi odbojkarski status pomika na bolje.
Morda pa zaradi odpuščanja in rezov ni bilo razpoložljivega kadra? Namesto tega sem lahko zadnji popolni konec tedna v oktobru spremljal obupno slabe slovenske smučarje in smučarke v do popolnosti dodelanem prenosu iz Söldna (menda je bil ta eden redkih prenosov s prizorišča). Ob tem sem zaradi vrhunskih vsebin in celo s strani strokovne komentatorke in komentatorja dobil sveže informacije o sestavi snega in svetlobe, ki je ali ni obsijala ledenika Rettenbach, ter boljši vpogled v slovensko in svetovno smučanje. Lahko sem zaključil, da je javna televizija na uvodu v sezono naredila vse prav za šport, ki že nekaj let z izjemo Tine Maze ne prinaša rezultatov in da je ob tem pokazala mačehovski odnos do odbojke, katere pravice si je tako ali tako zagotovila v zadnjem trenutku.
In sem kot novinar »naslanjačar« vstal in odšel na pivo ter se čudil, kako je bil lahko največji uspeh v zgodovini slovenske odbojke, kljub ne ravno časovni stiski, tako neopazen in zapostavljen.