Nikar me ne ustrelite, a Pogijev dosežek je večji celo od Strelovega

Kakorkoli že, v torek je Martin Strel praznoval rojstni dan in se pri tem ustavil v Dnevni sobi na nacionalki. Sedemdeset let je star. Oziroma mlad, glede na to, da se po lastnih besedah druži z ljudmi, ki so stari prek 120 let. Najstarejši uradno živeči človek je sicer uradno star 116 let, a vseeno. Ne bomo malenkostni.

Bila je to odlična napoved vsega, kar je sledilo v naslednjih dvajsetih minutah. Pravljične (pol)urice, tekom katerih cvetk ni manjkalo. V Pirkovičevi dnevni sobi je Strel takšne streljal, da bog pomagaj. Zgodbice, ki se jih ne bi sramoval niti legendarni balkanski nakladač Kristijan Golubović.

Kaj vse smo slišali tekom tega Martinovanja! Šel je še korak ali dva dlje kot pa v enem izmed predhodnih podkastov, ko je med drugim dejal, da Luka Dončić »V Amerik ni naredu še nč.« Med drugim smo lahko slišali, kako se je med svojim plavanjem po tej ali oni reki ali tem ali onem morju pogovarjal z delfini, ki so ga »kot policaji« branili pred morskimi biki. Pa kako je zbral na desetine milijard za deževni gozd. Pa kako je njegov začetek plavanja po Amazonki spremljalo 300 milijonov ljudi. Kako ga je zvezdnica filma Briljantina Olivia Newton-John zasipavala s pismi, zaradi česar se je tudi podal prek velike luže. Kako je zajtrkoval z Muhammadom Alijem in legendarnega boksarja peljal domov. Ni bil Ali, ki je seveda že pred tem slišal za maratonskega plavalca iz Mokronoga, edini »celebrity« v njegovem avtomobilu, šofiral je tudi Michaela Jordana in LeBrona Jamesa. Spoznal je tudi Mika Tysona, ki ga po karakterju spominja na pokojnega gradbenega barona Ivana Zidarja.

V Londonu ga vsi prepoznajo, v Avstraliji in na Japonskem malo manj, v Združenih državah je zvezda. Morda ne ravno kot Angelina Jolie, a pred kakšnima dvema desetletjema, ko je preplaval Mississippi, je bil po popularnosti tu nekje s filmskim igralcem Russlom Crowom, ki je bil sicer takrat po Gladiatorju na vrhuncu slave. Takrat enkrat je podpisal sto milijonov težko pogodbo. Strel, ne Crowe. Se pa dandanes kljub temu pritožuje nad našo državo in penzijo.

Upravičeno pravi, malo mu je dala in vrnila mačeha država, pa čeprav je za prepoznavnost Slovenije naredil največ. Od vseh. Z vsem spoštovanjem do Pogačarja, Rogliča, Dončića in Tine Maze (oziroma po Strelovo tenamaze), a že samo njegov film je naredil največ za promocijo Slovenije. Navsezadnje je neka revija nekoč naredila seznam najboljših športnikov sveta, na samem vrhu pa je bil, kakopak, Strel. Za njim pa Lionel Messi, Cristiano Ronaldo, Tiger Woods, Michael Jordan, Michael Schumacher ... Še dandanes doma hrani to lestvico. Uokvirjeno.   

Po teh čudovito bizarnih dvajsetih minutah je na misel prišel tisti rek z one strani Kolpe. »Ima ludih i posle rata.« Kdo ve, morda nekoč za začinjeno zgodbico ne bomo več rekli ta je pa lovska, ampak ta je pa strelovska. Kakorkoli že, vse najboljše in na zdravje, dragi Martin! Še na mnoga leta, vsaj tja do 121 ali 122.

Trojna krona je krona slovenskega športa
Šalo – in Strela – na stran, Tadej Pogačar je v nedeljo dokončal svoje remek delo. Svojo Sikstinsko kapelo. Kolesarska trojna krona je največji dosežek v zgodovini slovenskega športa. Upam, da se tudi gospod Strel strinja, v mojih očeh pa ni niti najmanjšega dvoma. Z vsem spoštovanjem do Luke Dončića, Tine Maze (oziroma po Strelovo tenamaze), Petra Prevca, Anžeta Kopitarja, Janje Garnbret, Primoža Kozmusa … Mira Cerarja in Leona Štuklja.

Kar je v 148 dnevih uspelo Pogačarju, je bilo še nedolgo tega misija nemogoče. Že res, da ni prvi osvojil trojne krone, toda tisto so bili neki drugi časi, neko drugo kolesarstvo. Kar se modernega kolesarstva tiče, se je še nedolgo nazaj zdelo, da bo to eden tistih problemov, ki bo, če ne že za vedno, pa vsaj še zelo dolgo ostal nerešen. Potem je prišel Pogačar.

Trojno krono je nazadnje osvojil Irec Stephen Roche leta 1987. Mi smo takrat živeli še v Jugoslaviji in plačevali z dinarji, še deset let bo moralo miniti, da bo Martin Strel preplaval Rokavski preliv in še eno leto več, da bosta Marjeta z Gore in Mirko s Klanca dobila sina Tadeja. Ki se v gorah in na klancih odlično znajde.

Morda ni bil ravno »one hit wonder«, a zvezda Rocheja je hitro ugasnila, s trojno krono pa se je kasneje resno spogledoval le še Miguel Indurain, a je po zmagah na Giru in Touru na SP moral priznati premoč nekemu mlademu Američanu, ki je kasneje zbolel za rakom na modih. Za kakšen dosežek gre, veliko pove tudi dejstvo, da ni prav veliko niti tistih, ki se lahko pohvalijo že s karierno trojno krono. Kolesarjev, ki so Giro, Tour ter naslov svetovnega prvaka osvojili tekom kariere in ne v istem letu. Tudi takšni so zgolj trije. Fausto Coppi, Felice Gimondi in Bernard Hinault.

Za kakšen podvig dejansko gre, bo pokazal šele čas. Ne bi nas čudilo, če bomo na naslednjega junaka, ki se bo v ekskluzivnem klubu pridružil Merckxu, Rocheu in Pogačarju, morali počakati novih 37 let ali več. Bi rekel, da se bo prej našel nov junak, ki bo preplaval Amazonko, kot pa nov junak, ki si bo nataknil trojno krono.