Zgodba o igrah v Parizu je znana in poznana. Kot glavni razlog za odpoved nastopa na dirki po petimi krogi je Tadej Pogačar sicer navajal utrujenost, baterije so bile po napornem dvojčku Giro-Tour zagotovo prazne, a nobenega dvoma ni, da je k odpovedi pripomogla tudi afera Urškagate. »Vem, da tudi če bi bil tako utrujen kot na smrtni postelji, bi tudi on prišel sem, če bi bila Urška tukaj, ker doma ne bi ležal sam. Če je bil en odstotek možnosti, da bi želel zaradi kakršnegakoli razloga ostati doma, bi bil ta odstotek še precej manjši, če bi bila Urška tukaj. Tam, kjer je Urška, tam je tudi Tadej,« je takrat denimo komentiral Luka Mezgec in zadel žebljico na glavico.
Na svetovnem prvenstvu v Zürichu sta bila oba. Urška (Žigart) in Tadej. Tam je bil tudi Pogačarjev osebni fotograf Alen Milavec, a brez akreditacije. »To je bila ena najtežjih dirk, kar sem se jih udeležil. Uci je zavrnil mojo akreditacijo kot osebnemu fotografu, slovenska nacionalna zveza pa mi ni nudila nobene podpore ali pomoči, česar ne bom nikoli pozabil. Nihče od njih me sploh ni pričakoval v Zürichu, ker so mislili, da brez akreditacije ne bom posnel nič omembe vrednega. A tja sem odšel z ekipo Colnaga in dokazali smo, da so se motili. Kjer je volja, je tudi pot, pa naj bo to v kolesarstvu, fotografiji ali življenju,« je na družbenem omrežju pred dnevi zapisal Milavec.
V oči pade predvsem tisti del o (ne)pomoči slovenske nacionalne zveze. Ker ne gre tu le za Milavca, ampak tudi ali predvsem Pogačarja.
Medtem, ko je denimo Pogačarjeva UAE Team Emirates slovenski izbrani vrsti posodila avtobus, so prošnje njegovega fotografa naletele na gluha ušesa. Boste dejali »big deal«, prava stvar, toda … Ne bom rekel, da bi morali plesati tako, kot on žvižga, a morda vseeno ne bi bilo slabo, če bi storili prav vse, kar je v njihovi moči, da bi Pogačar rad prihajal in se dobro počutil v zelenem dresu. Ne pa da je videti, kot da se kolesarska zveza na vse kriplje trudi, da bi se zamerila Pogačarju.
Tovrsten odnos je igranje z ognjem. Kot da se v Parizu niso že dovolj opekli. Na igrah v Parizu bi kolesarji lahko bili oziroma morali biti ena (naj)boljših zgodb, tako pa so ostali v globoki senci. Daleč od žarometov. Z vsem dolžnim spoštovanjem do Jana Tratnika in njegovega osmega mesta. Namesto, da bi bil Pogi neka slovenska različica Noleta, je bila še največ pozornosti deležna prav afera Urškagate. Glas o slednji se je razširil krepko prek slovenskih meja. Dober glas seže v deveto vas, slab pa še dlje.
Zapis Pogačarjevega fotografa se je hitro razširil po svetovnem spletu in kolesarska zveza si je na vrhuncu zlate dobe slovenskega kolesarstva zabila še en avtogol. Šum v komunikaciji, lapsus PR službe ali kaj tretjega, vsekakor nepotrebno. Pogačar je narodno bogastvo in si zasluži temu primeren tretma. Še dobro, da je Pogačar karakter, kakršen je, in ni ravno zamerljive sorte. Ter da v prvi vrsti dirka zase, za potešitev svojih ambicij in ciljev. Drugače bi jih lahko poslal tja, kamor sonce ne posije. In nihče mu ne bi mogel nič zameriti.
Morda bi se KZS morala zgledovati po neki drugi KZS. KZS, ki svojemu glavnemu oziroma edinemu resničnemu zvezdniku ustreže, če se le da. Pri tisti drugi KZS se zavedajo, kaj in koliko za »repko« pomeni Luka Dončić. Ne zgolj glede rezultata, ampak tudi imidža.
Tadej Pogačar je za kolesarsko vse to, kar je Luka Dončić za košarkarsko reprezentanco. Oziroma bi vsaj moral biti. Kako je videti brez njega, si ni težko predstavljati. Spomin na Pariz je še svež.
