Bistvo športa je, naj zmaga boljši, in to je tudi njegova glavna draž. Dirke formule ena, kjer vodje ekip svojim voznikom pogosto narekujejo, kdo naj bo boljši in kdo slabši, me tudi iz tega razloga nikoli niso bile posebej simpatične. Tudi dogovorjene tekme v nekaterih kolektivnih športih so me vedno motile, tudi če je morda šlo kaj v slovensko korist, čeprav večkrat v škodo. Primer Avstralcev z zadnjega SP v košarki je le zadnji takšen. V individualnih športih, kjer tekmuje vsak zase in kjer je zmaga vrhunec, kar lahko na določenem tekmovanju doseže športnik, do takšnih malverzacij vsaj na najvišji ravni vendarle ne prihaja. Primeri, kot je bila lanska farsa na Krvavcu z Vanesso Mae, v tem kontekstu niso vredni omembe.
Dogodki na zadnji dan planiških poletov so spet razdelili slovensko javnost. Mnogi predvsem po raznoraznih forumih zdaj "pluvajo" po Juriju Tepešu, češ zakaj zmage ni prepustil Petru Prevcu, da bi ta še osvojil veliki kristalni globus. Ti so tudi tisti, ki so po navadi najbolj glasni in si pod anonimnimi imeni lastijo pravico, da ustvarjajo javno mnenje. Prepričan sem, da večina vendarle razmišlja drugače, kar dokazuje tudi anketa med slovenskimi športniki v današnji Ekipi. Upam, si trditi, da se tisti, ki zdaj trdijo, da bi Tepeš zmago moral podariti Prevcu, s športom niso nikoli ukvarjali.
Jurij Tepeš v Planici ni storil ničesar narobe, ampak zgolj opravil svoje delo tako, kot najbolje zna in kot mu je naročil trenerski štab. Tako kot vsi ostali skakalci je razmišljal samo o svojem skoku in kako ga še izboljšati. Da lahko preseže mejo 237,5 metra, kolikor je pred tem v Planici poletel kar trikrat, ni čisto dobro verjel niti sam. Še v petek in soboto je na vprašanja, ali lahko leti tudi dlje, odgovarjal, da če ne letos, pa naslednje leto. Glavni trener Goran Janus ga je lahko samo pohvalil, da je uresničil tisto, kar so se dogovorili, in odpravil manjšo napako iz njegovih prejšnjih poletov, ko je še preveč ostajal zadaj. Tisti, ki smučarskih skokov ne spremljajo podrobno, najbrž težko razumejo, da skakalec ob pripravi na svoj skok ali polet nima časa razmišljati, kaj se dogaja pred njim, kakšen je vrstni red ter koga mora prehiteti za katero mesto. Skoki so v osnovi izrazito individualen šport, na skakalnici je vsak sam in vsak se v svojem svetu koncentrira le na svoj skok. Tudi Peter Prevc je v pogovoru, ki ste ga lahko prebrali tudi v včerajšnji Ekipi, povedal, da ni imel pojma, na katerem mestu je Severin Freund in kakšen je vrstni red na vrhu, saj je, kot je dejal, vse ostalo dogajanje povsem izklopil.
Čeprav kakršnegakoli dogovora tudi v tem primeru ne želim zagovarjati, bi se morda lahko o še kakšni drugi možnosti lahko pogovarjali v primeru, če bi bil Tepeš tisti, ki bi vodil že po prvi seriji, Prevc pa bi pred njim prevzel vodstvo. Potem bi se morda še zavedal, kaj bi to pomenilo za njegovega dobrega prijatelja in tudi sam ravnal kaj drugače. Ob tem je vsekakor treba dodati, da smučarski skoki nikakor niso šport, ko bi lahko kar izračunal, koliko metrov moraš skočiti za prvo, drugo ali tretje mesto, še posebej ne, odkar so vpeljali vetrovno izravnavo. Ko je skakalec po prvi seriji na četrtem mestu, ki v športu vselej velja za najbolj nehvaležnega, pa je več kot logično, da bo storil vse in pokazal kar najboljši možen skok, da bi se temu mestu izognil.
Kot smo v Ekipi že pisali, Slovenci nismo prvi, ki smo v enaki situaciji ravnali enako. Leta 1998 sta bila Japonca Haira Saito in še vedno aktivni Noriaki Kasai po prvi seriji uvrščena na prvo in drugo mesto, ki ga je takrat za globus potreboval njun rojak Kazujoši Funaki. Vseeno sta svojo nalogo korektno opravila in Funakija potisnila na četrto mesto, kar je pomenilo, da je globus osvojil Primož Peterka. Takrat so vsi Slovenci hvalili poštenje Japoncev in razlagali, da so oni pač pravi športniki, ki vedo, kaj je to fair play. Zdaj, ko smo se znašli v obrnjeni situaciji, pa so nekateri jezni na športnika, ki ni storil drugega, kot opravil svoj najboljši skok, ki mu je nazadnje prinesel zmago. Tako kot je povedal tudi svetovni prvak v smučarskem krosu Filip Flisar, smo Slovenci mojstri v tem, da iz neke pozitivne stvari, kot so bili letos tako v organizacijskem kot v tekmovalnem smislu planiški poleti, napravimo nekaj negativnega.
