Včasih želim pomagati, včasih želim popraviti krivico, včasih želim opozoriti na neumnost, včasih pa – priznam – preprosto želim pokazati, da vem več in znam bolje. Ali pa to vsaj mislim, za ta kontekst to ni pomembno. Skratka, ne morem se zadržati in se z vsemi mogočimi pripombami vtaknem v vse mogoče debate, tudi če me niti malo ne zadevajo. Kot mlajši sem to počel celo na avtobusu in kdo ve, ali sem to zadevo sploh prerasel, kajti z avtobusom se vozim premalo, da bi lahko preveril. Vsekakor pa je nisem prerasel – prej nasprotno – v mnogih drugih okoljih, pri čemer grem marsikomu upravičeno na živce, marsikomu pa sem tudi že zelo pomagal. Spomnim se najmanj dveh primerov, ko bi popolna neznanca v zelo kočljivem položaju naredila hudi napaki, če ne bi slišal njunih načrtov in če ne bi v svojem slogu posredoval. Kakorkoli že, kot tak bi se v Braziliji moral počutiti kot doma. Brazilci so namreč neverjetno neposredni in vam bodo vedno povedali, če jih bo kaj motilo ali če vam preprosto želijo kaj sporočiti. Ne okoliščine, ne prostor, ne prisotnost drugih ljudi tega ne bodo spremenile, enako pa velja, če boste poskušali s prepričevanjem, da ne razumete portugalsko. Vztrajali bodo in našli način. Prav tako se vam tukaj ne more zgoditi, da bi daljši čas imeli kaj med zobmi, da bi vam kaj viselo iz nosa, da bi imeli narobe oblečeno majico ali da bi se vas kje držala kakšna smet. Prej ali slej vas bo nekdo na tak ali drugačen način opomnil, po navadi bo šlo kar za neposreden nagovor z zelo konkretno vsebino, priča sem bil že kar nekaj takim primerom. A nedavno sem bil priča tudi primeru, ob katerem sem spoznal, da gredo Brazilci predaleč celo za moj okus. Da v svoji neposrednosti pogosto nimajo meja, da podirajo vse tabuje in da se ne ustavijo niti na točki, na kateri bi se jaz nedvomno ustavil. Prizor mi ne gre iz glave in še vedno ne vem, kaj naj si mislim.
Sedeli smo na (skoraj) polnem letalu in odrinili bi predčasno, če ne bi čakali še enega potnika. V notranjosti letališke zgradbe so verjetno že sedemnajstič prebrali zadnji (nikoli mi ne bo jasno, zakaj se imenuje tako) poziv, in ko so ga vendarle priklicali, je na boeing stopil eden od tistih popotnikov, ki so za znižanje cene svojih potovanj pripravljeni narediti vse. Res čisto vse. Že na videz je bilo jasno, da mladenič že nekaj noči ni plačal za spanje in da že nekaj dni iz svojega nahrbtnika ni potegnil kakega svežega (če kaj takega tam sploh še obstaja) kompleta oblačil. Kar bi po kakem naključju lahko spregledale oči, pa nikakor ni moglo uiti nosu. Njegovo pomikanje po prehodu med dvema trojčkoma sedežev je z vso brutalnostjo prismrdelo mimo vseh potnikov med prvo in 22. vrsto, pri čemer moj vohalni organ česa takega ni zaznal še nikoli prej. V absolutni konkurenci, ne le ko gre za telesni vonj. Prav vsak človek na letalu se je ozrl za njim v kombinaciji nejevere, želje še enkrat preveriti in ugotoviti h kateremu nesrečniku se bo to smrdljivo zanemarjeno bitje usedlo. Brazilci pa, kot ste verjetno uganili, pri tem niso ostali tiho. Nekateri so žvižgali, nekateri so simulirali zvoke bruhanja, nekateri so vpili portugalske različice besede fuj, nekateri so na pomoč klicali kabinsko osebje. Nato je izbruhnil nekontroliran smeh približno dvestotih potnikov, čemur je sledila poplava opazk, šal, tudi zelo neposrednih žaljivk. In ko je bila na vrsti varnostna procedura pred poletom, je zadeva vrhunec dosegla ob predstavitvi kisikovih mask, ki se bojda (na srečo še nisem imel priložnosti preveriti) spustijo iz predalov nad glavami v primeru padca pritiska. Ljudje so med krohotanjem začeli množično trkati po predalih in zahtevati maske, stevardese, ki so zelo dobro vedele, za kaj gre, niso zmogle ohraniti resnosti in spektakel je bil popoln. Kaj pa smrduh? Nekaj časa se je pretvarjal, da se ne dogaja nič, nato se je živčno presedal in se na koncu naslonjen na okno odločil za najbolj mučni dve uri navideznega (ali pa tudi ne, kdo bi vedel) spanca. Kot rečeno, jaz pa se še nisem odločil, kaj bi si mislil. Na neki način se mi je mladenič smilil in se mi smili še vedno. Po drugi strani pa je kriv sam in morda bi vse take moralo doleteti kaj podobnega.
