Moje brskanje po policah in obešalnikih traja celo večnost, moje pomerjanje skrbno izbranih finalistov še dlje. Kadar gre za hlače, bi se vam zmešalo. Dogajalo se mi je že, da so prodajalci dvignili roke, živčno odvihrali in me – kar sploh ni bilo tako slabo – pustili samega. Z majicami je vendarle nekoliko bolje, a še vedno govorimo o razsežnostih, na katere bi bila ponosna vsaka najbolj razvajena predstavnica nežnejšega in v skladu s predsodki na konfekcijskem področju bolj zapletenega spola. Na prvi pogled sicer ne bi nikoli uganili, moja garderoba ni nič posebnega in še najbližje bi bila oznaka, da sem skozi časovno zanko ušel iz nekih drugih, davno minulih časov. Toda jaz vem, kaj potrebujem in hočem, ter sem si za to pripravljen vzeti čas. Na žalost prodajalk in prodajalcev po vsem svetu pa ima moja zbirka oblačil še eno prav posebno lastnost. Kadarkoli daljši čas preživim v državi, ki na meni pusti pečat in v kateri tak ali drugačen pečat pustim sam, je kos oblačila ali obutve eden od mojih najljubših spominkov. Obožujem podoživljanje potovanj in tujih krajev, kadar si oblačim ali obuvam darila samemu sebi, ti občutki vsekakor spadajo med moje najljubše. Morda se boste, če moja službena potepanja spremljate zares redno, spomnili kupovanja čevljev v Kijevu, tisti in podobnim epizodam pa sem zdaj dodal kupovanje brazilske majice. Našel sem čudovito trgovino kar prestižne blagovne znamke moških oblačil in se znašel v raju (ter hkrati peklu) velike izbire majic, ki so kar tekmovale za mojo pozornost. Je pa, to moram povedati, za pozornost popolnega tujca z akreditacijo okrog vratu v majhnem prostoru tekmovalo tudi pet prodajalk (kaj točno jih tam počne pet, ne vem, a za kontekst tudi ni pomembno) in tako smo se spustili v simpatično igrico izbiranja, v kateri sem si po svoji stari navadi dal duška. In ker sem imel dovolj časa, ker je bila ponudba resnično izjemna in ker je bil trenutek za nakup (saj veste, to preprosto začutite) pravi, sem na navdušenje Brazilk tudi izbral.
Pravzaprav se je zmagovalka modro-rdeče barve v vrečki znašla nekoliko hitreje od mojega povprečnega časa nakupa in tudi za rekordom nisem zaostal prav dosti, je pa bilo ozračje tako prijetno in kolekcija tako privlačna, da sem se odločil za korak na še eno področje, ki bi se na moji lestvici po zahtevnosti in dolgotrajnosti lahko primerjalo s kupovanjem hlač. Kupovanje darila za otroka. Zlahka kupim igračo, kupovanje oblek za dvoletnika pa zame spada v kategorijo najhujših nočnih mor. Kaj pa jaz vem, kako velika so ta bitja?! V moji glavi enoletnik kar naenkrat postane tako velik kot prvošolček in obratno, vse majice se zdijo prevelike in hkrati premajhne, loti se me napad tesnobe in tudi tokrat me je imelo, da bi panično odvihral iz trgovine, pri čemer bi za seboj morda pustil tudi svojo že plačano lepotico. Toda slednje je preprečila želja, da bi malčku prinesel nekaj, kar mi je resnično všeč. Položaj pa so v popolnosti rešile Brazilke, ki so bile za naklonjenost nevsakdanjega kupca in za majhno povečanje prodaje resnično pripravljene narediti vse. "Pridi, greva, imam idejo," je najmlajša med njimi rekla malce starejši in skupaj sta stekli na ulico. Nepolni dve minuti pozneje sta v trgovino vstopili z naključnim brazilskim otrokom, in še preden jim je v vidnem šoku sledil fantkov oče, je bil mali že slečen. Majic očitno nista nameravali le približno primerjati z njegovim telescem, temveč sta mu najprej oblekli manjšo in nato še večjo. "Koliko si star?" sta ga vprašali. "Ravnokar je imel tretji rojstni dan," je namesto njega odgovoril oče, ki je počasi prišel k sebi. In ker je bila malčku povprečne rasti z imenom Joao večja majica opazno prevelika, manjša pa na spodnji meji sprejemljivosti, ni vrag, da smo po tem ključu s skupnimi močmi izbrali pravilno. Kakorkoli že, plačal sem tudi ta nakup in z dobrimi občutki upam na najboljše, seveda pa je imel od vsega skupaj nekaj tudi mali Brazilec. Peterica prodajalk je še vedno mahala, ko je zagoreli manekenček že lizal velikanski čokoladni sladoled.
