Če so bile stvari vsaj približno čiste in če bo ostalo pri svetovnem prvenstvu, ki bi ga po zdajšnjem razporedu leta 2022 moral organizirati Katar, se nam tedaj obeta prvi mundial moderne dobe, na katerem si bo mogoče v živo ogledati vse tekme oziroma vsaj veliko večino njih. Razdalje bodo absurdno majhne, potovanje med stadioni navdušujoče hitro in bržkone bo vsakdo, ki si bo za cilj zastavil s tribun spremljati čim večje število srečanj, ostal le brez tistih obračunov zadnjega kroga, ki morajo biti zaradi preprečevanja kombinatorike po pravilih odigrana sočasno. Nemčija se je temu približala po svojih najboljših močeh, a so bile nekatere poti vendarle malce predolge, Brazilija pa je seveda popolno nasprotje katarskega obeta. Zgolj reprezentanca Združenih držav Amerike je do včerajšnjega nastopa v Salvadorju prepotovala več kot 15.000 kilometrov, nobena od udeleženk osmine finala (celo Mehika, ki je vse tekme odigrala na severovzhodu) ni pod številko 4000 in lahko si predstavljate, kaj to pomeni za navijače in celo za novinarje, ki imamo v teoriji dostop do vsake tekme. Celo tisti najbolj divji in najbolje finančno podprti lahko le sanjajo o tem, da bi v živo videli vsaj polovico tekem; za neizvedljivega se je izkazal celo načrt o spremljanju ene tekme vsak tekmovalni dan. V tej zgodbi sem jo z ogromno načrtovanja, drznih odločitev in pravočasnih potez doslej odnesel celo bolje od marsikaterih medijskih velikanov. Seveda pa bi vam nesramno lagal in vas zavajal, če vam ne bi priznal, da sem veliko število tekem spremljal tako kot vi, torej po televiziji. Toda če bi marsikdaj in marsikje to pomenilo, da smo bili v primerih teh srečanj približno na istem, tokrat o čem takem preprosto ne more biti govora. Pa ne le zato, ker sem si, kadar je bilo le mogoče, tekme ogledal na javnih krajih, ki so v Braziliji, kot si verjetno lahko predstavljate, nekaj prav posebnega, zelo originalnega in avtentičnega. Tako v teh primerih kot celo nekajkrat, ko sem po spletu okoliščin obtičal v hotelskem lobiju ali kar v svoji sobi številka 263, sem bil na izrazito boljšem kot vi. Zakaj? Zaradi neverjetnega programa, ki ga ponuja osrednja brazilska športna televizija.
Naj se razumemo, to niti v najbolj norih sanjah ni kritika mojih kolegov s Televizije Slovenija, ki se za vas trudijo bodisi tukaj na prizoriščih bodisi v domovini. Lahko vam zagotovim, da po svojih najboljših močeh opravljajo zelo dobro delo in da njihovega projekta preprosto ni mogoče primerjati z brazilskim. Po nobenem kriteriju, pa naj gre za finance, nabor sodelavcev ali infrastrukturo. Omenjena televizija za začetek nudi 24 ur živega programa, torej v popolnosti brez posnetkov, vnaprej pripravljenih vsebin in podobnega. Kadar ni prenosa tekem, so tu oglašanja z vseh mogočih prizorišč, pripravljalnih taborov in drugih mest, najmanj studijski program z gosti pa poteka tudi sredi noči. Kar zadeva te studie, voditelji, ki so se na projekt očitno pripravljali zelo dolgo, že sami po sebi skrbijo za fantastično kombinacijo analiz in zabave, njihovi gosti pa so velika nogometna imena sedanjosti in preteklosti, ki prihajajo z vsega sveta. Analize srečanj so resnično na najvišji mogoči ravni in privedejo do vseh mogočih zaključkov, jezikovne pregrade pa rešujejo vrhunski tolmači, ki skrbijo tudi za sprotno prevajanje izjav vseh udeležencev mundiala. To seveda pomeni, da je na vseh prizoriščih prisoten sodelavec televizije, ki zna v teh jezikih tudi spraševati, kar je še eden od dosežkov, ob katerih človek ostane z odprtimi usti. Komentatorji tekem so posebna zgodba, njihova strokovna podpora v kabini prav tako, saj gre brez izjeme za očitno vrhunsko izšolane nekoč odlične brazilske nogometaše. Južnoameriški komentatorji so doživetje že sami po sebi, so domiselni, prodorni, po potrebi polni humorja ter prav tako po potrebi zelo ostri. In še moj osebni vrhunec televizijskega doživetja z drugega planeta? Ne, doslej ga še nisem omenil, skriva pa se v oglašanjih pred tekmo ter med in po njej z ozemlja države udeleženke. Tako je, 32 novinarjev je bilo ali še vedno je po vsem svetu in so v živo poročali ali še vedno poročajo o vzdušju na ulicah nemških, japonskih, kamerunskih, alžirskih, hrvaških (in tako naprej) mest.
