Ko sem pretekli konec tedna odpeljal še svojo zadnjo etapo po cestah severovzhodne Brazilije, je bil končno čas za nekaj, po čemer je ta država tako zelo znana in česar si v 26 dneh na začudenje mnogih nisem privoščil. Na začudenje tistih, ki nočejo razumeti, da je službeno potovanje po svetu sicer velika čast in velik užitek, a je na drugi strani tudi težaško delo, pri katerem ni časa za ležanje na plaži. Dobesedno. Čeprav v vsem tem času od morja nikoli nisem bil oddaljen več kot dvajset kilometrov, sem na plažo odšel le enkrat, pa še to povsem službeno, in sicer z namenom spisati reportažo o spremljanju tekme osmine finala med Brazilijo in Čilom. Da bi se oblekel v kopalke, vzel s seboj brisačo in knjigo, ležal kako uro in z domačimi odigral niz odbojke na mivki? Niti približno, pa čeprav sem se pogosto vozil mimo kilometrov in kilometrov peščenega paradiža. Toda, kot rečeno, preden sem zapustil severovzhod in se podal v notranjost, kjer me danes čaka polfinalna južnoameriško-evropska klasika, sem si tipično brazilsko druženje na mivki ob morju vendarle moral privoščiti. Morda bo kaj časa tudi pred finalom v Riu, toda tam bi v tem letnem času utegnilo biti tudi oblačno in hladno, zato nisem želel ničesar prepustiti naključju. Sploh ker se je osemkilometrska plaža Boa Viagem v Recifeju pod nebom brez oblačka ponujala kar sama od sebe. V Recifeju, kjer se je 10. junija vse začelo in kjer sem ta del največje države s poletom proti Belo Horizonteju tudi zapustil. In sem šel. Pa ne samo to, šel celo z namenom, da se bom okopal v Atlantiku, četudi sem vse prej kot ljubitelj te aktivnosti. Valovi so bili zelo mamljivi, temperatura ob 350 dneh žgočega sonca ter nekaj dneh toplega dežja idealna, vse dragocenosti sem pustil v hotelski sobi in bil nared za prvo brazilsko kopalno izkušnjo. Brisačo sem si pogrnil na ležalnik, si naročil napitek iz guarane (kokakola to bitko izgublja vedno bolj zanesljivo), in ko mi je napol v senci, napol na soncu postalo dovolj vroče, sem se začel odpravljati proti vodi. Nato pa ...
S kotičkom levega očesa sem kakih sto metrov naprej po plaži zagledal neko tablo. In ko sem pogledal na desno, sem na približno enaki oddaljenosti zagledal še eno. Prva misel radovedne glave je bila, da si bom eno od njiju ogledal, ko se vrnem iz vode. Saj ni moglo biti nič takega, ko pa je bilo v vodi kar nekaj ljudi. Toda po drugi strani jih je bilo precej manj, kot bi jih človek pričakoval ob nepopisni gneči na plaži in kolikor bi jih pri 35 stopinjah bilo kje na našem koncu sveta. Kar nekako podzavestno sem zavil in si bil zelo hvaležen, ko sem prišel do velikega rdečega napisa, na katerem je bila slika grozeče zverine in zelo jasen napis tako v portugalščini kot v angleščini. Pozor, nevarnost napada morskega psa. Pogledal sem naprej po plaži, in ko sem zelo hitro ugotovil, da taka tabla stoji na vsakih sto do dvesto metrov, so mi bile stvari takoj jasne. Predvsem mi je bilo jasno, da ne bom med tistimi, ki so se zanašali na to, da je statistično gledano napadov še vedno malo in da precej zmanjšaš možnosti zanje, če v vodo ne greš s krvavečo rano, nakitom ter ob sončnem zahodu ali v času polne lune. Nisem izpolnjeval nobenega od kriterijev, a sem vseeno ostal na kopnem. Meni se 60 napadov v zadnjih petnajstih letih pač zdi zelo veliko, pri čemer si kar malce zamerim, da sem ta podatek izbrskal šele ob vrnitvi v hotel. Oziroma ga sploh nisem izbrskal, bodel me je v oči, kajti zgolj ključne besede Recife in morski pes so dovolj za ugotovitev, da gre v tem pogledu za prepričljivo najbolj nevarno brazilsko mesto in da bi se bilo treba po mnenju nekaterih kopanju v njem v popolnosti izogniti. Seveda pa izkušnja skorajšnjega namakanja v središču morske prehranjevalne verige ni pokvarila uric, ki sem jih nato odlično porabil za branje kriminalke in nekaj obvezne brazilske odbojke z nogami. Kot ni pokvarila prečudovitih slabih štirih tednov v krajih, ki sem jim rekel nasvidenje, nikakor ne zbogom. Zagotovo se bom nekega dne vrnil, zadevo razširil z obiskom rajskih otokov Fernando de Noronha in obiskal kraje, mimo katerih sem ob 8000 prevoženih kilometrih po brazilskih cestah tolikokrat peljal. Brez ene same težave take ali drugačne narave, če seveda ne štejemo izpraznjenega akumulatorja.
