A sad adijo!*

Bilo je očitno preveč noro, da bi trajalo. Ko je bila pred dvema mesecema na ustanovni skupščini nove lige ABA postavljena nova vodstvena struktura, je delovalo kot šala, a ni bila. V prenovljenem vodstvu so bili tudi vsi glavni akterji prejšnjega »sistema«, tistega, zaradi katerega je Fiba pred meseci tudi zagnala vik in krik ter sprožila kolesje sprememb oziroma revolucijo.

Ko se je liga iz »kapitalizma« z zasebniki sredi julija spremenila v »socializem« tipa vsi enaki, vsi enakopravni, so bili med novimi »pionirji, mladinci, skojevci, delovnim ljudstvom« ali karkoli že hočete tudi Rado Lorbek, Roman Lisac in Josip Bilić. Takrat še v spregi z novim vodstvom, triumviratom Dragan Bokan (predsednik), Mladen Veber in Nebojša Čović (podpredsednik), ki takrat, vsaj glede na vse izjave, niti ni soglašalo z vsem, kar je zahtevala Fiba, in je bilo veselo pomoči oziroma sodelovanja s starimi oblastniki.

Kaj se torej spremenilo v dveh mesecih, da je v petek na drugi skupščini prišlo do menjav oziroma razhoda, da so zdaj vezi praktično povsem razdrte, da je nova liga ABA spremenila mišljenje in noče več poslovati prek podjetja ABA Sidro, d. o. o., kot je bilo načrtovano, da so Lorbku in Liscu zapeli »A sad adijo«?

Kakorkoli že, bilo je nekaj takega, kar je očitno privedlo do hudega spora oziroma nasprotujočih si mišljenj, sicer se v tako akcijo ne bi šlo zgolj teden pred začetkom lige. Novi direktor Novosel pravi, da niso bili rezervirani niti hoteli, da ni bilo dogovora s sodniki, a v isti sapi skoraj protislovno dodaja, da težav ni, ker so stvari utečene in da je finančna konstrukcija zaprta. Zakaj torej Lorbek ali Lisac ne bi rezervirala postelj pri partnerjih, z večino katerih sta tako ali tako sodelovala več let, če je denar bil?

Zdi se, da je šlo za druge stvari, še vedno pa ostajamo pri denarju. Dejstvo je, da (je) liga tega prinaša(la), da je (bila) dovolj zanimiv produkt in je tistim pri koritu prinašala koristi (beri: zaslužek). Se je morda zapletlo pri delitvi teh (tega)? Lorbek, Lisac, Bilić & co. se, če bi bili del slabega podjetja, gotovo ne bi tako oklepali svojih položajev, tudi z manevri, kot je bil tisti, ko so predlagali novo lastniško strukturo, ki pa je bila pravzaprav zelo podobna oziroma enaka prejšnji.

Zelo verjetno so predstavnikom klubov ob vsej hajki Fibe in zmedi okrog potrebnih sprememb tudi prinašali zgodbe o tem, da je praktično nujno, da še naprej ostanejo del lige, ki bi brez njih težko shajala. Da so mojstri posla, vsekakor drži. Da so dobro vodili ligo vseh 14 let, prav tako. Njim hudega ni bilo. O denarju se niti ni prav veliko govorilo, razen o tem, da zadnja leta ni bilo generalnega sponzorja. A očitno je tudi brez tega liga (oziroma njeni vodilni) prav spodobno živela, klubi pa tudi niso preveč drezali v to, kako je s financami. Samo bili so tam in tekmovali, veseli, da so lahko v tako močni ligi, ki jim prinaša kakovostno korist.

A zdaj so bili pri koritu tudi drugi fantje. Bokan, Veber in Čović so drugačne vrste kalibri, kot kdo drug, ki prej Lorbku ali Liscu ni zastavljal kakšnih neprijetnih vprašanj. Slednje je po eni strani treba tudi razumeti, da se niso čutili dolžni odgovarjati nanje in bili celo jezni, zakaj se jih sploh kaj sprašuje. To je bila njihova liga, oni so bili idejni vodje in ustanovitelji, klubi pa tisti, ki so se pridružili tekmovanju in bi iz njega lahko tudi izstopili, če jim kaj ne bi bilo všeč.

Toda Fiba je stvari zapletla, odprla pandorino skrinjico in tudi oči nekaterim, tistim, ki so zdaj očitno zavladali ligi, njih pa stisnili ob zid in jim prevzeli posle, izvedli neke vrste sovražni prevzem. Petkova skupščina je bila le zaključni akt tistega, kar se je dogajalo že prej, »v zakulisju«, še v četrtek ponoči naj bi se zadnjič poskušali dogovoriti stari in novi oblastniki. Pa ni bilo sklenitve rok, oziroma zgolj v toliko, da so se dogovorili glede tega, da bo nova liga ABA podjetju Sidro plačala določen znesek. Neke vrste odškodnino ob predčasni odpustitvi.

Razpust starega in potrditev novega vodstva naj bi bila na skupščini sprejeta soglasno. Predstavnika Olimpije po naših informacijah tam ni bilo, predsednik Jani Möderndorfer je zbolel. Še dobro zanj, sicer bi bil pred težko nalogo, ali glasovati za ali proti Lorbku in Liscu, ki sta (tudi) Olimpiji tako ali drugače gotovo velikokrat pomagala oziroma delala v njenem interesu.

Uganka ostaja, kako je »preživel« Bilić, ki bo svetovalec. Je kot mačka z več življenji, ve kaj, česar drugi ne, ali pa je res tako koristen, da se mu nova »vlada« nikakor noče odreči? Slovenija tako zdaj ostaja le pri sodniškem komisarju Alešu Kamnikarju kot edinem, ki je del vladajoče garniture. Kakorkoli obračamo, preveč dobro to za našo košarko ni videti. Saj vemo, kako je bilo včasih, ko so nas v Jugi obračali vsi po vrsti, nas trepljali, se nam dobrikali in nam prikimavali, ko smo obrnili hrbet, pa smo nenadoma imeli neprijeten občutek v podaljšku hrbta.

Zdaj so v ligi (spet) glavni Hrvati, Srbi in Črnogorci, s tega vidika smo se vrnili v leto 1990, le upamo lahko, da ne tudi zares in bodo naši klubi res imeli tak status kot vsi drugi.

* - In zdaj adijo!