Morda bi se morali preimenovati

Kdor izgublja, se ima pravico jeziti, kot prvi pride na misel stari rek, ki seveda precej bolje zveni v nekem drugem jeziku. Iskati razloge za poraz (samo) v sojenju bi bilo pretiravanje, nepošteno tudi ali predvsem do Parižanov, a Tamšetove frustracije so do neke mere vendarle razumljive, portugalska delivca pravice resnično nista imela svojega dne, o kakšnem domačinskem sojenju pa ni bilo ne duha ne sluha. Ne le v nedeljo. Tudi primerjava z Zagrebom nikakor ni naključna, v vrstah hrvaškega prvaka so denimo po tekmi z Veszpremom zagnali vik in krik, zlili kup gnojnice na kriterij danskih sodnikov ter posredno gospodo z Dunaja in v soboto proti Wisli jim je bilo na račun ne krivih in dolžnih Poljakov marsikaj vrnjeno. Toda Zagreb ima še vedno neko veljavo v športni diplomaciji, Zagreb ima Zorana Gobca in njegov posvečeni krog, katerega robantenje na Dunaju ne naleti na gluha ušesa, da ne rečemo posmeh. Celje pa ... Celje pa je v športni diplomaciji le še neki stranski igralec, čigar glas ne seže prav dosti dlje od mesta ob Savinji in ki ga v zadnjih letih pokroviteljsko trepljajo po ramenih, rekoč, dobri ste, mladi ste, vaš čas šele prihaja ...

In če celjski klub čaka še precej dela (tudi) v zakulisju, pa bo moral Noka rokave zavihati predvsem na igrišču. PSG s tovrstno igro ne bo videl Kölna, v Zlatorogu se je izvlekel predvsem in samo po zaslugi individualne kvalitete, v prvi vrsti seveda Nikole Karabatića, ki je še enkrat pokazal, zakaj velja za nesporno najboljšega igralca zadnjih let. Neznosna lahkost igranja, če malce priredimo naslov romana Milana Kundere.

Morda je na neki način prav to največje priznanje celjskim fantom za nedeljsko predstavo. Da je moral uradno najboljši igralec sveta iz sebe izvleči tisto najboljše, da so Parižani iz Zlatoroga odnesli celo kožo. Tudi Celjani so po drugi strani iz sebe izvlekli tisto najboljše, predvsem kar zadeva napad. V tekmi brez nekega pritiska, imperativa zmage, so prikazali eno boljših iger. Žal ni bilo tako proti Zagrebu in še posebej Wisli, ko so bile točke vendarle bolj realno dosegljive, pritisk pa temu primerno večji.