Od vašega zadnjega trenerskega dela je minilo skoraj pet let, ste končali to delo?
Še vedno imam željo, da bi se vključil v japonski nogomet. V Evropi so namreč vrata za slovenske trenerje zaprta, žal ne pomenimo nič. Doma pa bi lahko delal samo v dveh kubih. V prvem je Zahović, s katerim nisva na isti valovni družini, drugi klub so Domžale, ki za slovenske razmere delajo zelo dobro. Tam so vključeni tudi moji študenti in ne morem poskušati biti njihova konkurenca. Drugje v Sloveniji so razmere take, da je vprašljivo, ali je zaradi množice problemov smiselno trošiti energijo. Danes so težave povsem enake, kot so bile pred 30 leti, so organizacijsko-finančne narave. V bistvu so še hujše, saj je stroka izgubila svojo veljavo. Trenerji smo kot servis, zamenjujejo nas lahko po mili volji, brez kakršnihkoli argumentov. Denar ima absolutno moč. Kakšen je bil denimo učinek nekaterih tujcev, ki so prevzemali klube v Sloveniji? Želeli so zaslužiti ob vprašljivih moralno-etičnih vrednotah. Ob tem jim je bilo za stabilnost klubov in razvoj igralcev ter stroke malo mar.
Na tem mestu lahko izpostaviva dogajanje v Olimpiji.
Olimpija se je v zadnjih letih pojavila kot konkurent Mariboru. Olimpijina logika je, da ni logike. Kot prvo ni logike v finančnem smislu. Kolikor se spoznam na nogomet in malo spremljam zadeve, je glavni finančnik gospod Mandarić v veliki finančni izgubi. Tudi če proda kakšnega igralca, svojega vložka zagotovo ne nadomesti. Zelo cenim človeka, ki je željan toliko vložiti v nogomet, nikakor pa ne razumem njegovega načina vlaganja oziroma vodenja kluba. Druga nelogična stvar je strokovni del. Tu absolutno ni nobenega razvoja in tudi za slovenski nogomet ne pomeni nič dobrega. Številne menjave igralcev in trenerjev so skregane z zahtevo stalnosti procesa treniranja in tekmovanja, kar je pogoj za razvoj igralcev, igre in stroke. S trenerjem Igorjem Bišćanom so dosegli odličen rezultat. Treba je bilo le graditi naprej ob pametnem vključevanju mlajših igralcev. Z Biščanovo menjavo je bilo vse izničeno. Tretja stvar: če bi gospod Mandarić to želel, kar pa je pri njegovi starosti težko, bi ambiciozno postavil projekt razvoja nogometa v Ljubljani prek Olimpije. To pa je mogoče le ob kakovostnem funkcioniranju akademije za mlade igralce. Ta bi delovala zunaj Ljubljane, imela bi optimalne razmere za delo in najbolj, kar je mogoče, upoštevala stroko. Tako bi bila Olimpija tudi zgled ostalim klubom. Če me kaj žre, je to dejstvo, da bi rad dočakal, da bi imeli Slovenci vsaj en klub, ki bi bil zgled organiziranosti, evropske uspešnosti in visokih strokovnih kriterijev. Moja velika želja je, da bi sodeloval pri takem projektu. Nekaj takega se je zgodilo v avstrijskem Salzburgu v povezavi z Leipzigom. To je najmodernejši projekt razvoja nogometa, v katerem ima stroka vodilni položaj, vse ostalo, tudi finance, pa je temu podrejeno.
Kaj pa Maribor?
Dogajanje v Mariboru spremljam bolj ali manj prek medijev. Ni mogoče reči, da se Maribor kot klub ne razvija. Se pa po moji oceni razvija prepočasi in ne ravno najbolj v skladu z zahtevami modernega nogometa. Razlog je tudi v pomanjkanju konkurence v slovenskem okolju. Svojo ambicijo po razvoju bi Maribor moral izpostaviti s postavitvijo akademije. Ob določenih lastnih finančnih sredstvih in ob pomoči Uefe, Fife in NZS ter ostalih bi dolgoročno rešil problem dela z mladimi in še bolj potrdil svoj primat v Sloveniji ter evropsko konkurenčnost. Mariboru seveda želim vse dobro.
Kako gledate na slovenske klube v Evropi, kam spadajo?
Na evropski ravni zaostajamo, smo nekje v tretjem kakovostnem razredu, morda bi Maribor lahko uvrstili v drugega. Zgoditi se mora nekaj odločilnega, da bi naši klubi napredovali v višji kakovostni razred. Tako kot se je zgodilo z Mariborom, ki se je serijsko pojavljal v evropskih tekmovanjih in je dobil določene izkušnje. Zato lahko od njega pričakujemo nekaj več kot od drugih. Organizirana igra (kolektivni učinek) med drugim omogoča kompenzacijo nekaterih slabosti igralcev, predvsem tehničnih in tudi deloma hitrosti. Tako je mogoče z relativno slabšimi igralci doseči zavidljiv rezultat. A to je treba tudi znati. Olimpija serijsko izpada na prvi stopnici, kar je posledica nenehnih kadrovskih menjav in nesistematičnosti dela. Naši klubi bi morali v evropskih tekmovanjih z nečim presenetiti. Morda z zelo organizirano, kolektivno in moderno igro ter veliko dinamike. Mnoge od teh stvari je mogoče natrenirati.
Kako gledate na dogajanje v slovenski izbrani vrsti, ob kateri se je ustvarilo precej negativno ozračje.
Reprezentanca, ki ima organizirano igro, lahko pričakuje, da bo učinkovita in uspešna. Trenerji si prizadevamo, da bi bil vpliv »slučaja« manjši. Čim več dogodkov med igro želimo imeti pod nadzorom. Vemo, kje in na kak način lahko pričakujemo rezultat, saj smo v smislu organizacije igre za to tudi nekaj naredili. Brez organizirane igre je »slučaj« velik in težko karkoli objektivno dobrega pričakuješ. Za časa selektorjev Keka in Katanca v prvi fazi je bila igra reprezentance odlično organizirana, temu so sledili tudi odlični rezultati. Danes pa je reprezentanca v fazi, ko je treba na novo ustvariti igro, temelje, da se bo igra razvijala naprej in da bomo lahko z določeno zanesljivostjo pričakovali uspešen rezultat. Težava pa nastopi, ker je treba takoj biti tudi uspešen, torej imeti rezultat. Selektor Tomaž Kavčič ima prekleto težko delo, saj mora istočasno imeti rezultat in razvijati igro. To, kar je zdaj, je neke vrste iskanje. Odlično, da smo premagali Črno goro, ker bi bilo drugače videti zelo črno. Zelo me moti, da se fantje na prvih dveh tekmah niso dovolj borili. Boriti se je najmanj, kar lahko od fantov pričakujemo in zahtevamo. Igrali so kot Argentinci na SP, brez odgovornosti, brez posebne želje po dokazovanju, čeprav je med njimi kar nekaj mladih igralcev. Če sem že omenil Argentince, naj pripomnim, da nikakor ne bi želel biti njihov selektor, saj mi ni jasno, kako dvigniti njihovo motivacijo, željo in odgovornost. Verjetno bi bilo najbolje, da bi se igralci sami dogovorili med sabo. (smeh)
Generacije so se kar spremenile od časa, ko ste bili selektor, kje vidite glavne razlike?
Problemov z motivacijo in borbenostjo v mojem času ni bilo. Igralcem je reprezentanca veliko pomenila. Tudi finančno so bili kot profesionalci v tistem času slabše plačani. Reprezentanca je bila med drugim poligon za prodajo. Današnji igralci so bolj občutljivi. Slišim, da se drugače obnašajo v reprezentanci kot v svojih klubih. V klubih so zelo disciplinirani, poslušni in izvršujejo zahteve trenerjev. V nasprotnem primeru sta vprašljiva podaljšanje in višina nove pogodbe. V reprezentanci se nekateri obnašajo kot zvezdniki, ki imajo določene privilegije, čeprav pravi zvezdniki teh privilegijev nimajo. To je še spomin na »Balkan«, kjer so nekateri zvezdniki manj zavzeto trenirali, manj sodelovali pri branjenju med igro, bili pogosto poškodovani ... V reprezentanci je treba glede tega takoj narediti red, postaviti pravila in se tega držati.
Če se vrnemo nekaj let nazaj, ste imeli pred zgodovinsko tekmo z Italijo tudi vi težave z Zlatkom Zahovićem, ki je takrat zapustil reprezentanco.
Takrat je Zlatko igral za Guimaraes in bil dokaj afirmiran igralec, pozneje je bil že član Porta. Kazal je večjo kakovost od ostalih, bil je izredno kreativen, tudi individualno je lahko rešil tekmo. Zelo rad je bil svoboden med igro. Ni pa bil preveč navdušen, da bi sodeloval pri branjenju. Takrat je bilo to še mogoče, danes ni več. Enkrat mi je rekel, da bomo trenerji uničili nogomet, ker vedno želimo, da bi izpolnjevali neke naloge, namesto da bi jih pustili igrati. Kar zadeva tisti dvoboj z Italijo, smo bili na pripravah v Topolšici. Trenirali smo v Velenju, zbrali smo se v ponedeljek, v sredo pa smo igrali trening tekmo z Rudarjem. Igrali smo zelo slabo in komaj zmagali. Ob polčasu sem dvignil glas in pokritiziral našo igro ter izvedel menjave. Moja kritika igralcem, še posebej Zlatku, ni bila všeč. Rekel ni nič, a na obrazu se mu je videlo, da se z mano ne strinja najbolj. Res je, da moja kritika ni bila primerna, moral bi vedeti, da igralci na trening tekmi ne morejo biti visoko motivirani, ker so z glavo že pri dvoboju z Italijo. Takrat sem rekel Zlatku, da se bova drugi dan dobila in pogovorila. Želel sem mu reči, da od njega ne zahtevam, da »umre« na igrišču, še posebej ne v času branjenja. Malo naj sodeluje, toda največ svoje energije naj usmeri v napad. Hotel sem mu reči, da vidim njegovo kakovost, da je za nas zelo pomemben, hkrati sem ga želel še malo spodbuditi. Drugi dan smo se dobili na sestanku, zraven je bil tudi moj sodelavec Branko Oblak. Ko sem Zahoviću želel povedati, kar sem se namenil, me sploh ni pustil do besede. Rekel je, da bo igral tako, kot njemu ugaja, in če ga takega potrebujemo, naj ga vzamemo. S tem me je tako »presekal«, da sem pozabil, kaj sem mu želel povedati. Brane je postal rdeč kot puran, mislil sem, da ga bo udaril. (smeh) Zlatku sem rekel, naj ostane na pripravah, naj bo zraven za vsak primer, če ga bomo potrebovali. Treniral je z drugo ekipo, po treningu sva se dogovorila za naslednji dan. Tako smo vsi zdržali do konca. Na sobotnem sestanku pred tekmo sem predstavil enajsterico, ki bo tekmo začela, pet rezervnih igralcev, pod njimi je bila črta in kot sedemnajsti je bil zapisan Zahović. To je Zlatko videl, vstal in šel. To je bilo vse, a še ni bilo konec, bil je šele začetek ...
CELOTEN, KAR 5-STRANSKI POGOVOR Z DR. ZDENKOM VERDENIKOM, SI LAHKO PREBERETE SAMO V AVGUSTOVSKI REVIJI EKIPA SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA SPLETNI STRANI TRAFIKA24.SI!
