Po besedah naše sogovornice Kristine Erman ni niti nujno, da ima podporo lokalnega okolja ali, še ožje, staršev katere od talentiranih mladih nogometašic. S posamičnimi uspehi in pozneje z ekipnimi in reprezentančnimi želi raven ženskega nogometa na sončni strani Alp dvigniti prva edina predstavnica v ženski ligi prvakinj , ki si kruh služi pri aktualnih nizozemskih prvakinjah FC Twenteju.
Najprej se morava ustaviti pri kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Kako bi opisali prvi tekmi?
Proti Škotinjam smo že prej vedele, da so kakovostni razred višje od naše reprezentance. Imajo odlične posameznice, ki igrajo v odličnih ligah. Taktično se lahko reprezentance vsakemu klubu postavijo po robu, tudi če si morda v slabši reprezentanci, vendar nismo imele sreče, čeprav smo bile pravilno postavljene na igrišču. Zadele smo vratnico, imele nekaj protinapadov, a nismo zadele. Po svojih napakah smo dobile gole, nismo uspele zaustaviti njihove najboljše igralke Kim Little, in ko se to zgodi, sledi kazen.
Belorusija le ni tako močna?
Belorusinje so bile razred nižje. Seveda nikoli ne smeš podcenjevati nasprotnic. Tudi one so imele priložnosti iz protinapadov. Na srečo jih niso izkoristile. Zagotovo smo bolj kakovostna ekipa. Po tihem smo predvidevale, da smo favoritinje, a vse skupaj moraš dokazati na igrišču in z zmago.
O slogu igre
Rekla bi, da sem univerzalna nogometašica. Da me lahko vsak trener uporabi na različnih položajih. Sem bolj fizično in atletsko usmerjena, tehnično niti ne, ampak tudi za to je še čas. Borim se in garam, zato sem tam, kjer sem
Kaj pa Islandija? Severnjakinje vedno igrajo všečen in specifičen nogomet.
To vse drži. Imajo svojo nogometno vizijo, ki ji sledijo. Razlika pa je v primerjavi s Slovenijo ogromna. Treningi, način življenja in vse to se potem vidi na igrišču.
Kako potekajo priprave? Zbor je kar dolg.
Štiri dni pred tekmo s Škotsko, treniramo pa dvakrat na dan. Spoznavamo in družimo se, da prebudimo moštveni duh po klubskih obveznostih. Priprave potekajo enako kot pri moških, treniramo drugače, saj ima vsak trener drugačen pogled na nogomet. Mi moramo le poslušati in dati maksimum na igrišču.
ŠE ZDAJ BREZ BESED
Te primerjave z moškimi so vedno prisotne. Dolgo časa ste že v podrejenem položaju. So se morda iz vas posmehovali, ko ste izbrali nogomet.
Moram reči, da ne. Vedno sem čutila podporo. Hitro so spoznali, da lahko iztržim nekaj več. Tudi v lokalnem okolju, kjer sem odrasla, je čutiti ponos, da sem prišla iz male Slovenije v veliko Evropo. Mala deklica iz malih krajev. Nisem pa še dosegla kaj posebnega. Ne morem se metati v isti koš z najboljšimi, ampak za žensko nogometašico sem naredila ogromen napredek. Lahko bi obupala, ostala v Sloveniji, šla na fakulteto in igrala za slovenske klube in z dobro voljo, da se športno udejstvujem. Ampak sem močna in željna uspeha, zato sem tam, kjer sem.
O Islandiji
Imajo svojo nogometno vizijo, ki ji sledijo. Razlika pa je v primerjavi s Slovenijo ogromna. Treningi, način življenja in vse to se potem vidi na igrišču.
To dokazuje tudi igranje v nizozemski ligi za aktualne prvakinje. Tam vam gre vse kot po maslu, mar ne?
Za to, kar se trenutno dogaja, pravzaprav nimam besed. Tukaj ni čutiti takšne evforije kot na Nizozemskem. Malce mi je žal, da sem morala takoj po igranju v Nemčiji na zbor in nisem občutila vzdušja v okolici kluba in sprejema. Tam je druga zgodba. Ko sem prišla v Twente, si nisem mislila, da bom dobila priložnost, da mi bo trener tako hitro zaupal. Iz dosti slabšega kluba sem prišla v urejeno okolje, zdaj pa sem v osmini finala lige prvakinj. Še zdaj sem brez besed.
Prebrali smo, da naj bi vas trener Arjan Veurink pripeljal v klub zaradi poškodbe Siri Worm ...
Wormova se je poškodovala nekaj dni pred začetkom svetovnega prvenstva. Prek agenta sem prišla v stik s klubom, ki je iskal levo bočno nogometašico. Sledil je preizkus, zadovoljni so bili. Bila sem precej panična, z ogromno pomisleki. A rekla sem si, da grem poskusit srečo. Kot vidite, je bila to prava odločitev. Po vsaki tekmi me trener spodbuja in išče pozitivne stvari, ki so pomembne za napredek. Prostora zanj imam še ogromno. Sem na pravem mestu ob pravem času.
UNIVERZALNA GARAČICA
Kakšni ste kot nogometašica? Kakšen slog igre gojite?
Rekla bi, da sem univerzalna nogometašica. Da me lahko vsak trener uporabi na različnih položajih. Sem bolj fizično in atletsko usmerjena, tehnično niti ne, ampak tudi za to je še čas. Borim se in garam, zato sem tam, kjer sem.
O klubskem uspehu
Ko smo se uvrstile naprej, sem kar gledala, ker nisem mogla verjeti. To, kar sem dosegla z ekipo in sama s sabo, je dokaz trdega dela. Tudi za nizozemske klube je to prav tako zgodovinski dosežek.
Kakšno je življenje v Hengeloju?
Živim profesionalno življenje, imam stanovanje in klubski avtomobil. Prvič mi klub omogoča prevozno sredstvo, čeprav nimam časa raziskovati, ker se preveč dogaja tako v kot zunaj kluba. Veliko je sponzorskih obveznosti, moraš biti vedno na voljo. Življenje je mirno, na pravi ravni, s Slovenijo tega ni mogoče primerjati. Ljudje so usmerjeni s pogledom naprej, čeprav so hladni. Ampak tudi to je pozitivno, da se naučiš biti samosvoj in neposreden. To mi denimo pomaga tudi v nogometu.
Včasih je treba tudi sebe potisniti v prvi plan?
Seveda. Tudi jaz želim graditi na svoji podobi in s tem pomagati ženskemu nogometu. Vse pride z uspešnimi nastopi v klubu.
Tako kot po tekmi z Bayernom?
Ko smo se uvrstile naprej, sem kar gledala, ker nisem mogla verjeti. To, kar sem dosegla z ekipo in sama s sabo, je dokaz trdega dela. Tudi za nizozemske klube je to prav tako zgodovinski dosežek. Prvi klub v osmini finala ... Prej so nam vedno nasproti stali veliki klubi. Od Lyona, PSG-ja ... Težko je igrati proti tako bogatim klubom, v katerih so dekleta zelo dobro plačana. Ko primerjaš Lyon in Twente, je razlika ogromna, a smo vse bližje.
O Barceloni
Vse ekipe so zares izjemne, želele pa smo si Barcelono ali nemške klube. Zame je to izjemno. Takoj, ko slišiš za Barcelono, drugače razmišljaš. Take stvari so tako prednost za klub kot zame. Za vse skupaj je to življenjska priložnost.
Kakšna je ekipa Twenteja?
Smo prava ekipa in hkrati klapa, trener je profesionalen, ima odlično vizijo, odlično nas taktično postavi na igrišču. Ogromno imamo sestankov, srečanj. Tega ne doživiš v Sloveniji, v tujini pa je to normalno. Tudi za nogometaše. Tudi naši reprezentanti so to vse doživeli že v času rane mladosti. Doživeli so veličino klubov in vzdušje, ki spada zraven. To, kar sem doživela, so sanje le nekaterih deklet. Ko sem prišla v reprezentanco, so bila vsa dekleta ponosna, da mi je uspelo toliko narediti za slovenski nogomet. Osmina lige prvakinj je velika stvar.
PRILOŽNOST ZA VSE
Zdaj pa Barca ... Vidim, da vam nasmeška ni mogoče izbrisati z obraza. Kakšna so pričakovanja proti tako velikemu klubu?
Klub si je želel dobiti Barcelono, če lahko povem po resnici (smeh). Vse ekipe so zares izjemne, želele pa smo si Barcelono ali nemške klube. Zame je to izjemno. Takoj, ko slišiš za Barcelono, drugače razmišljaš. Take stvari so tako prednost za klub kot zame. Za vse skupaj je to življenjska priložnost. Stadion je čisto zraven Camp Noua, kjer igra druga ekipa.
Kako se boste spoprijeli z nogometašicami Barcelone?
Zagotovo bodo igrale svojo tiki-taka igro. Bomo videli, vsekakor bo zanimivo. Tukaj se bosta udarila dva povsem različna nogometa. Če se bomo dobro pripravile, o čemer ne dvomim, bi lahko povzročile Katalonkam kar nekaj težav. Nismo kar tako med najboljšimi ekipami v Evropi.
Samozavest bi morala biti na vrhuncu. Ne nazadnje je padel nemški prvak, zakaj ne bi še španski.
Nikoli nisi zadovoljen z doseženim. Moramo stremeti za višjimi cilji. Komaj čakam, da se znova pridružim soigralkam v klubu, da se malce pomenimo. Samozavest in motivacija sta na vrhuncu, ničesar ne moremo izgubiti, kar je bilo mogoče videti že proti Bayernu. Na stadionu bo še boljše vzdušje, saj gre vendarle za Barcelono, ki je že sama po sebi velik magnet za gledalce, medije in sponzorje.
Toda le s tem lahko gre ženski nogomet naprej. Medijska pokritost je v tujini vse bolj razširjena ...
V tujini zagotovo, tukaj v Sloveniji je vse to skrito. Od sponzorjev do pomoči ... Niti ne toliko sponzorji, preprosto ni zanimanja. Že starši govorijo: 'Moja punčka že ne bo igrala nogometa.' Ni prave podpore, čeprav so dekleta talentirana.
ŠKODA, DA NI REGIONALNE LIGE
Stereotipov še nismo odpravili, mar ne?
Slovenija žal še ne. V vseh pogledih. Težko je spremeniti nekaj, kar je zakoreninjeno v družbi. Ko me vprašajo, kaj delam, in odvrnem, da igram nogomet, me vsi belo gledajo. Tudi na letalu iz Münchna me je gospod ob meni, ko sem se pohvalila, da bom zaigrala v ligi prvakinj, vprašal, ali to sploh obstaja.
Zakaj ste se potem odločili za ta korak?
Že vse življenje sem v športu. Najprej judo, atletika, košarka, potem pa sem se našla v nogometu, kjer sem ga v Mirni začela igrati.
Nato vas je pot zanesla v Krko, Jevnico, Pomurje ...
Kar precej sem menjala slovenske klube, res je.
Kako pa bi jih primerjali?
Pomurje – organizacija, podpora, imajo velike sponzorje. Tudi Rudar ima vsaj malo podpore moške ekipe. Saj se vse skupaj razvija tudi v Sloveniji, ampak še vseeno bi se lahko bolj trudili. Tudi nogometna zveza bi lahko malo bolj migala, tako po domače. Lahko bi začela bolj podpirati organizacije, tudi pred našimi članskimi tekmami. V Ajdovščini sem bila presenečena, kakšna je bila organizacija zbora. Nogometna zveza, trener, nekdanje članice in tako dalje. S tem se tudi povečuje zanimanje mlajših. Potem imaš padec Krke, vzpon Pomurja, zadnjih pet let. Tukaj se vidi, da delajo v mlajših generacijah. V Pomurju se res dela, a liga ni najboljša.
O zanimanju za ženski nogomet
V tujini zagotovo, tukaj v Sloveniji je vse to skrito. Od sponzorjev do pomoči ... Niti ne toliko sponzorji, preprosto ni zanimanja. Že starši govorijo: 'Moja punčka že ne bo igrala nogometa.' Ni prave podpore, čeprav so dekleta talentirana.
Kakovost torej pridobivaš skozi močnejšo ligo. Slovenski ženski nogomet bi bil idealen primer za regionalno ligo.
Škoda, ker ne morejo Pomurke igrati v avstrijski ligi ali regionalni ligi. Imajo vzpone in padce, ker je pač liga slabša. Primer, kako je tudi v ženskem nogometu čutiti premike, je Ankaran. Zelo dober klub na Primorskem. Pred nekaj leti, ko sem še igrala v Sloveniji, tega ni bilo. Razvija se nekaj.
Kako bi primerjali Italijo z ostalimi?
V Italijo sem odšla, ker sem menila, da je liga na bolj kakovostni ravni. Tudi tam ni takšne podpore, kot so jo imeli. Plače so sicer solidne, zato si lahko ustvariš neko življenje, ampak vse skupaj se težko primerja z Nizozemsko.
KURJA POLT OB POLNIH STADIONIH
Pred kratkim je Fifa objavila seznam nominirank za najboljšo nogometašico. Imate morda kakšno vzornico?
Bolj recimo Cristiano Ronaldo. Ne zato, ker je lep in ker bi se sama videla v njem. Gre za to, da je garač kot jaz. Messi je velik talent, Ronaldo pa je vedno delal in delal. On mi daje motivacijo. Med ženskami ni tako izstopajoče nogometašice, prav tako nisem začela igrati nogometa zaradi kakšne igralke. Spremljam pa Carli Lloyd, ki je zame prava kraljica. Hat-trick v finalu svetovnega prvenstva je velik dosežek.
Cristiano Ronaldo tudi zaradi naklonjenosti do Reala iz Madrida?
Ne, ne. Sploh ne gledam imensko na vse skupaj. Nimam preference. Raje spremljam klube, ki so uspešni v ženskem nogometu. Če bi imela recimo ponudbo Barcelone, bi o njej resno premislila. Takim klubom ne rečeš ne.
Kako bi se počutili, če bi bili kdaj v karieri na tem seznamu?
To je tisto, za kar garaš. Darilo za trud. Vedno bom trdila, da nisem zvezda. Sem le Kristina in poudarjam, da sem tam, kjer sem, zato, ker se ogromno stvarem odrekam. Za seboj puščam družino, prijatelje. So pozitivne in negativne lastnosti tega. Trenutno je moj načrt, da bom dala vse zato, da v nogometu uspem. Če bi bila na tem seznamu, bi bila kot branilka, ampak za kaj takega se moram še ogromno naučiti. To so izjemne nogometašice, ki imajo vse pogoje za morebiten uspeh. Vse skupaj je še na višji ravni kot tukaj.
O vzdušju in pričakovanjih
Da bo igranje za reprezentanco še toliko bolj posebno občutje. Po igranju na Nizozemskem, kjer je tako vsak konec tedna, se navadiš na vzdušje in ga želiš občutiti na vsaki tekmi.
ZDA in Severna Amerika sta drug svet.
Vsekakor, so izjemno spoštovane, prepoznavne, kar je neverjetno. Ko sem se pogovarjala s kolegicami, ki so igrale na svetovnem prvenstvu, so dejale, da je to veliko doživetje, pravzaprav kurja polt ob polnih stadionih. Skratka resnično drug svet.
Kaj bi se moralo spremeniti v ženskem nogometu, da bi dvignili njegovo raven?
Nekje je raven že dovolj visoka, toda tja moraš najprej priti. Moraš gristi, biti motiviran. Moraš trdo delati in gledati tudi nase. Prebiti se moraš v ospredje in ogromno vlagati, da ti uspe. Prva konkurentka je igralka na istem položaju. Pri nas je stanje malce drugačno. Najprej je treba dobiti medijsko pozornost in vlaganje zvez in raznih organizacij. Tukaj dekleta hočejo, se trudijo, a same tega ne bomo zmogle. Mi lahko prinesemo rezultate, mediji pa morajo pristaviti svoj del. Res je, da sem zdaj bolj prepoznavna in da lahko pomagam, a če ni sredstev, ni mogoče spraviti česa na višjo raven. Res upam, da se bodo začele stvari spreminjati. Dekleta so talentirana.
OBČUTITI GA ŽELIŠ NA VSAKI TEKMI
Cilji za naprej v klubski karieri?
Najprej moram obdržati mesto v prvi enajsterici, vztrajati in napredovati iz dneva v dan. Še prej pa je seveda na seznamu zdravo življenje brez poškodb. Treba se je pravilno prehranjevati in ogromno počivati, imeti glavo na pravem mestu. To je prava podlaga za napredek. Moški imajo veliko bolj izenačene pogoje, tudi v nižjih ligah, medtem ko je pri ženskah manj res kakovostnih tekmovanj, zato je prehajanje iz ene v drugo toliko težje. Vedno imam visoke cilje. Zakaj pa ne Lyon, zakaj ne Bayern. Moraš se zavedati, da ti manjka veliko in da je treba delati in vztrajati. Ko se prikaže priložnost, pa jo je treba zgrabiti. Želim rasti kot športnica in kot osebnost iz leta v leto. Zdaj sem v obdobju, ko moram igrati. Trenutno je moj klub Twente, sem stoodstotno vpeta v klub, po koncu pogodbe pa bomo videli.
O kratkoročnih ciljih
Najprej moram obdržati mesto v prvi enajsterici, vztrajati in napredovati iz dneva v dan. Še prej pa je seveda na seznamu zdravo življenje brez poškodb.
Omenili ste lastno rast, tudi to lahko ženski nogomet pri nas dvigne na svojo raven. Če imajo mlada dekleta nekaj uspešnih soigralk, se je precej lažje zgledovati po kom.
Rada bi delala za ženski nogomet in za svojo podobo. Rada bi, da se odpirajo nogometne šole, tudi v šoli, da bi bil kak program. Drugod je to normalno, pri nas je pa to bavbav. V Ljubljani se vse več dela z dekleti. Tudi Olimpija je začela s tem, pridružujejo se moškim. Razvoj od samega začetka je izjemno pomemben. Potrebuješ taktično disciplino, da se lahko pravilno razvijajo ostali elementi igre. Dekleta so talentirana, le usmeriti jih je treba na pravo pot. Jaz bi pomagala. Ogromno bi rada naredila za ženski nogomet. Zdaj, ko sem nekaj dosegla, bi lahko bi bila bolj v pomoč z vsemi izkušnjami iz tujine. Goran Dragić in Anže Kopitar sta prava ambasadorja svojega športa, in to je pravi način, da se pomaga športni panogi.
Za konec bi se še enkrat vrnili h kvalifikacijam za evropsko prvenstvo. Je recimo realen cilj drugo mesto ali je za to še prehitro?
Cilj je uvrstiti se vsaj na tretje mesto. Treba je biti realen. Gremo od tekme do tekme. Bomo videli, kako bo danes po Islandiji. Tretje mesto je seveda primaren cilj, gledamo pa tudi proti prvemu in drugemu, saj smo vendar športniki. Vendar poudarjam, treba je biti realen. Je pa res, da smo proti Škotski iztržile manj, kot smo pričakovale glede na potek tekme.
Bi še kaj sporočili slovenski športni javnosti?
Pridite navijat in nas podpirat, da bomo z izjemno podporo s tribun na vsaki tekmi iztržile, kar se pač da. Da bo igranje za reprezentanco še toliko bolj posebno občutje. Po igranju na Nizozemskem, kjer je tako vsak konec tedna, se navadiš na vzdušje in ga želiš občutiti na vsaki tekmi.
