Si predstavljate in ste si ustvarili sliko? Je na njej Kurtić vedno nasmejani šaljivec, ki na svet gleda lahkotno in ki ob tem srečanju govori devetdeset odstotkov časa? Je na njej Iličić zadržan, redkobeseden, zaprt in skrivnosten človek, pri katerem je ne glede na okoliščine pogovora nemogoče prebiti fasado stereotipov? Zdaj pa vse to pozabite. Popolnoma pozabite. Bodite muha na zidu našega obiska v Firencah, spoznajte nasmejanega, a drugačnega Jasmina, prav tako nasmejanega in povsem drugačnega Josipa ter doživite druženje, po katerem še vedno nismo zaprli v presenečenju, vznesenosti in ponosu odprtih ust.
"Po eni strani mi je žal, ker ne živim v središču," nekajkrat pripomni Iličić, ko se sprehajamo po edinstvenih firenških ulicah, ki jih imajo mnogi za najlepše na svetu. Ne gre za pravo obžalovanje, se razume, gre za opazke, ob katerih soigralec in prijatelj Kurtić prikima, doda kakšno sočno v svojem slogu in poskrbi za smeh.
Firence so nogometno mesto, ljudje imajo izjemno radi Fiorentino, toda vse to je kar daleč od Palerma. Tam je standard precej nižji, življenje je drugačno in ljudje pogosto nimajo drugega kot klub, za katerega so pripravljeni storiti karkoli. Mnogi imajo samo nogomet in so z njim obsedeni prek vseh meja.
A smejanje na vsa usta pride šele kako sekundo pozneje. Pa ne zato, ker bi Jasmin dodal še kakšno zanj značilno šalo, temveč zato, ker zadevo v tem pogledu nadgradi odlično razpoložen Josip. "Ko sem prišel v Firence, so mi dejali, da vsi igralci živijo okrog stadiona. Že takrat to ni bila čista resnica, pozneje pa se jih je v središče mesta naselilo še več. Zdaj sem tam na obrobju skorajda edini; no, sva skorajda edina, kajti seveda se je Kurta naselil v neposredni bližini mojega stanovanja, čeprav je prišel pozneje in so mu tedaj svetovali središče mesta. Tako pač je, fant ne more brez mene," je pojasnil z nasmehom do ušes, kakršnega verjetno še niste videli in kakršnega do tistega trenutka nismo poznali niti mi.
Smo ga pa v urah, ki so sledile, spoznali zelo dobro. Da, v urah. Dogovor se je sicer glasil, da si bosta nogometaša Fiorentine vzela eno uro, kar se nam je glede na okoliščine zdelo kot božji dar in s čimer ne bi mogli biti bolj zadovoljni. Tako si verjetno znate predstavljati, kaj je za nas in za vas pomenilo, ko smo pet ur po uvodnem rokovanju še vedno tičali skupaj, klepetali in bili le korak oddaljeni od tega, da bi se v nasprotju z vsemi načrti in s profesionalno držo dogovorili še za večerno snidenje po popoldanskem treningu. Morda kdaj drugič. Morda bomo tedaj spoznali tudi teraso v bližini njunega domovanja oziroma zgradbo, v kateri se je Kurtić naselil v stanovanje nad Iličićevim in ki stoji v drugačni, precej bolj mirni okolici.
"Čeprav sem nor na središče, sta mi po drugi strani ta umaknjenost in zasebnost všeč, do središča dogajanja pa imam vendarle le nekaj minut s kolesom," je pri razlagi o terasi dodal Jojo. Terasi, s katere se menda vidijo celotne Firence in ki po marsičem lahko tekmuje z restavracijo, v kateri smo ob koncu druženja pojedli kosilo brez primere (tako po kriteriju lokacije kot po kriteriju okusa) in pred katero smo se ob dogovorjeni minuti (da, minuti, če ste morda imeli kakšne pomisleke glede točnosti nogometašev) zjutraj dobili.
DRUGI DOM IZ DRUGEGA SVETA
"To je najin drugi dom," se je napol pošalil Kurtić in dejansko ne gre le za restavracijo, v katero slovenska reprezentanta zelo rada zahajata, temveč za skorajda tradicionalno zbirališče igralcev Fiorentine. Nekaj stanovanj nad njo je v lasti kluba, v njih živijo nekateri njuni soigralci, in ko Iličić govori o kesanju zaradi življenja v bližini stadiona, največkrat pogleduje prav proti oknom, ki gledajo na Arno.
Nanjo gleda tudi restavracija, oziroma če smo bolj natančni, gre še za precej bolj intimno razmerje med slovito reko in toskanskim hramom, ki se v notranjosti bohoti, na zunaj pa ne potrebuje in ne želi nobene vidnejše oznake, kaj šele kakšne kričeče turistične table. Zanj morate vedeti, vanj morate priti namensko, najdete pa ga tako, da se iz znanega mestnega jedra sprehodite prek enega najslavnejših mostov na svetu, in ko pridete čez Ponte Vecchio, dvakrat zavijete ostro levo. Približno tako, kot če bi iskali najlepši mogoči pogled na most, za katerega bi se vam zdelo, da ga sploh ni mogoče najti. A ga je, če poznate pot in če poznate skrivnost.
Neverjetno je, kako je z nekaj koraki mogoče izstopiti iz gruče turistov in na praktično isti lokaciji doživeti povsem drugačne Firence, doživeti skrajno pristnost lokalnega življenja v zelo velikem slogu. A najprej smo hoteli nazaj med turiste. Hoteli smo mi, naša gostitelja pa nista imela nič proti. Ravno nasprotno, nadela sta si nasmeška, ki smo ju že tolikokrat izpostavili in ju še tolikokrat bomo, in zakorakali smo na most. "Gremo, bodimo Japonci," je dejal Kurtić, za šaljivo opazko pa je bil takrat na vrsti Iličić.
MACHIAVELLI JE TU, NAJINA KIPA STA NA KONCU
Nekaj stvari je pač moralo biti tudi stereotipnih. Ko je človek v takem mestu, drugače ne gre in si drugega tudi ne želi. Umirjenost in zasebnost gor ali dol. Sprehod nazaj čez most, čez katerega smo nekaj minut prej v nasprotni smeri prišli sami, je bil že ena od teh stvari. Še toliko bolj pa to velja za zavijanje desno na drugem bregu Arna in za nekaj korakov proti terasi, s katere Ponte Vecchio fotografira ves svet. Tam je res najlažje dobiti občutek, da je ves svet Japonska, toda turisti, ki po fotografski opremi ne zaostajajo dosti za slovenskimi profesionalci, so tokrat morali nekoliko počakati.
Hitro se je nabrala prava vrsta, kajti fotografiranje na zidku z mostom v ozadju je eno najbolj masovnih početij na planetu, a nam je bilo za to vrsto vseeno. Stereotipno smo si hoteli dati duška, to smo tudi storili in nič drugače ni bilo, ko smo prehodili dodatnih dvesto metrov skozi preddverje galerije vseh umetnostnih galerij. "Najina kipa sta na koncu," se je pošalil Jasmin, ko smo pri vhodu v Uffizi šli mimo kipa z napisom Niccolo Machiavelli in ga po njegovem znanem načelu "cilj opravičuje sredstva" prav tako stereotipno primerjali z italijanskimi nogometnimi trenerji.
Res je, pri tem nas je najbolj zanimal kip na koncu, najbolj nas je zanimal še en stereotip. Verjetno veste, o katerem kipu je govora in koga predstavlja v resnici, ki je kar precej oddaljena od Jasminove šale. Michelangelov David velja za utelešenje popolnega moškega, s čimer se nobeden od naših gostiteljev sicer ni strinjal, a se ne eden ne drugi ni postavil poleg mitskega kamnitega nagca zato, da bi karkoli dokazal.
Japonska vrsta je ponovno hitro rasla, poziranje in fotografska oprema sta ponovno izstopala manj kot kjerkoli na svetu in šele skupine domačinov na trgu so spoznale, da se dogaja nekaj posebnega. Pa ne le spoznale, na vsak način so hotele biti del dogajanja. In če mislite, da jih je bilo le nekaj, se pošteno motite.
Sicer ne drži, da sem tukaj dlje časa, vsekakor pa drži, da sem boljši naslov za vprašanja o življenju v mestu. Vedeti namreč moramo, da hitreje in bolje spoznam ljudi, da vidim v njihovo dušo in da se jim tudi hitreje odprem. (smeh)
Takoj ko smo zapustili najbolj izpostavljeni turistični lokaciji, smo spoznali, kako naporno je v Italiji biti prepoznaven nogometaš oziroma kakšna čast je to na drugi, vse prej kot zanemarljivi strani. Strani, o kateri marsikdo sanja in za katero bi bil marsikdo pripravljen dati marsikaj.
PODPISOVANJE, FOTOGRAFIRANJE, SELFIJI
"Lahko podpišete tole?" so prijazno kričali nekateri. "Se lahko slikam z vama?" so prosili druge. "Lahko naredimo selfija?" je zanimalo dekleta, a taka oblika fotografiranja vendarle ni več na vrhuncu priljubljenosti, tako da je pritiskanje na sprožilce fotoaparatov, skritih v mobilne telefone, pripadlo podpisanemu pod to reportažo.
Tako je bilo ves čas nadaljevanja sprehoda, tudi ko smo na glavnem firenškem trgu na soncu sedli za najlepšo mizo najlepše kavarne. Za pristopanje k mizi je treba zbrati nekoliko več poguma kot za ustavljanje na ulici, toda tako zaposleni natakarji v belih frakih kot mimoidoči vseh starosti, spolov in veroizpovedi so ga pogosto zbrali in z opravičilom prekinjali naš pogovor.
"Tega je veliko, toda v Firencah vendarle manj kot drugod. Sploh v središču mesta je toliko turistov, da se z nekoliko hitrejšo hojo in z nekoliko bolj dvignjenim ovratnikom zlahka skriješ v dovolj veliki meri in imaš kar nekaj miru," sta obleganca pojasnila skorajda v en glas in dala hitro vedeti, da zadeva pride prav v obeh primerih. Torej tako v dnevih navdušenja kot v dnevih navijaškega razočaranja, ko mimoidoči nogometašem z enako vnemo želijo sporočiti marsikaj krepkega.
"Doživela sva že vse mogoče in vzdušje se zelo hitro spominja. Zdaj je dobro predvsem zaradi zmage nad Juventusom na prvi tekmi polfinala italijanskega pokala, kajti stara dama je tukaj resnično nepriljubljena, celo osovražena. Je pa že kmalu lahko povsem drugače, dovolj je nekaj slabših tekem in nekaj slabših izidov," sta se strinjala, kot sta se strinjala tudi glede dejstva, da je navijaška pozornost v drugih delih mesta še precej večja, za slovenske razmere nepredstavljiva, vseeno pa neprimerljiva s pozornostjo, ki sta jo doživela na Siciliji.
"Firence so nogometno mesto, ljudje imajo izjemno radi Fiorentino, toda vse to je kar daleč od Palerma. Tam je standard precej nižji, življenje je drugačno in ljudje pogosto nimajo drugega kot klub, za katerega so pripravljeni storiti karkoli. Mnogi imajo samo nogomet in so z njim obsedeni prek vseh meja. Ko nam je šlo dobro, je bilo to nekaj najbolj fantastičnega, kar sem kdaj doživel. Ko nam je šlo slabo, je bilo na trenutke skoraj strašljivo," se spominja Iličić. "Nogomet, stadion in nogometaši ljudem tam predstavljajo več kot svetinjo. Tega si ni mogoče predstavljati," je dodal Kurtić.
Z NIČIMER NA SVETU, RAZEN S KANIŽARICO
Drugačne pa so tudi razmere za življenje nogometaša. Medtem ko Sicilija ponuja doživetja zelo posebne vrste, so Firence eno najeminentnejših mestnih okolij na svetu. Odgovor bi sicer lahko napisali sami, kajti razbrati ga je bilo mogoče iz vsakega koraka in vsakega pogleda; takega uživanja v okolici in dogajanju pač ni mogoče skriti.
"Šalo na stran, v Firencah se počutiva odlično, pravzaprav se v takem mestu verjetno sploh ni mogoče počutiti slabo. Kadar sva zadovoljna z dogajanjem v ekipi in ko uspešno nastopamo, je še toliko bolje, toda resnično gre za okolje, v kakršnem si človek vedno želi živeti in ki je na najino navdušenje zdaj že nekaj časa najina realnost," se zna Kurtić zresniti precej bolj, kot bi si marsikdo mislil, kar je v nadaljevanju pogovora pokazal še kar nekajkrat in kar je s svojimi pogledi na svet vsaj tolikokrat pokazal tudi ob ugasnjenem mikrofonu in izmenjavi mnenj, ki ni ter ne more biti za javnost.
"Manjka le vreme iz Palerma, tamkajšnja klima mi je bila resnično všeč. Idealna kombinacija bi bila firenške ulice in dogajanje na njih, osem mesecev sicilijanskega poletja in štirje meseci tamkajšnje pomladi, morje ter firenška mentaliteta. Mesto z vsem tem bi bilo zagotovo številka ena na svetu," je kar žarel Iličić, ki se, če se k tej zadevi vrnemo, najbolj navdušuje prav nad središčem zibelke renesanse.
"Zelo rada prideva sem, če nama le dopušča čas. To ste do zdaj verjetno že ugotovili. Ne morem si predstavljati, da na svetu obstaja lepše doživetje, kot je sprehod po tukajšnjih ulicah, ki so resnično prečudovite. Rim je lep, toda je ogromen. Firence pa so za moj okus še lepše, so ravno prav velike in resnično ne vem, ali se lahko primerjajo s čimerkoli," se je Josip kar malce zasanjal, Jasmin pa je skušal oponašati njegov izraz na obrazu in ohraniti skrajno resnost, ko je dodal: "Razen morda s Kanižarico."
NJEGOV HOBI, MOJE RESNO ZANIMANJE
Smeha ponovno ni bilo mogoče preprečiti, a vendarle na to temo ni ostalo le pri njem. "Ves čas mi omenjaš to Kanižarico. Mislim, da je čas, da jo vidim," je Iličić dejal soigralcu. "Lahko se šalimo in v tem primeru ni nobenega dvoma, da je Kanižarica precej lepša od vsega okrog Josipovega Kranja. Lahko pa smo resni. In če smo resni, vam moram povedati, da je bilo nekaterim, ki so me obiskali v mojem domačem okolju, zelo všeč," mu je Kurtić odgovoril.
Pogosto grem z njima po nakupih in še kam, zdi se mi, kot da smo ves čas skupaj, in res upam, da jima nisem odveč (Josip je hitro in smrtno resno odkimal, op. p.). Včasih imam občutek, da ima Jojo dve punci in da sem tista druga seveda jaz.
"Tukaj greva rada na kakšno pijačo, če nama le dopušča čas. Zelo rada jeva v restavracijah, v katerih je hrana resnično z drugega sveta. Najboljša, neprimerljiva s čimerkoli." Boljša kot v Kanižarici, smo zadevo zdaj želeli dodatno popestriti mi, potem ko nam je postalo jasno, kako stvari delujejo. "Prepričan sem, da tam nimajo restavracije. Kaj šele restavracije ob reki ali ob morju," je Josip takoj poprijel. "Do morja je precej bližje kot iz Kranja oziroma tistih tvojih krajev," mu Jasmin ni ostal dolžan, nato pa smo se prek Iličićeve opazke, da ob bližini Bleda človek sploh ne potrebuje morja vrnili v središče Firenc.
"Na center je vezan tudi najin glavni hobi. No, Jasminov hobi, ki se ga je nalezel od mene, zame pa je to še precej več kot le konjiček," nas je Josip na tem mestu nekoliko presenetil. Oziroma kar precej. Že prej smo vedeli, da ga zanima moda, da se rad oblači po zadnjih trendih in da je v te vode vpeto tudi njegovo dolgoletno dekle.
Toda niti sanjalo se nam ni, da so stvari tako resne, in drznemo si verjeti, da se do zdaj ni sanjalo nikomur med tistimi, ki Iličića ne poznate povsem zasebno. Za nas je bilo pravcato razkritje in prepričani smo, da bo oziroma je tudi za ogromno večino med vami ter za slovensko javnost kot celoto. "Ne gre zgolj za nakupovanje, gre za zelo resno zanimanje za modo in za ukvarjanje z njo," je Iličić ob teh besedah dobil oči, kakršnih na njegovem obrazu še nismo videli.
VIDIM SE V MODI, RAZMIŠLJAM O SVOJI LINIJI
"Tako imenovani šoping je tukaj že tako ali tako sijajen. Milano naj bi sicer bil svetovna prestolnica mode, toda ocenjujem, da ga Firence v marsičem dohitevajo in tudi prehitevajo. Resnično rad kupujem najnovejše stvaritve modnih oblikovalcev, pri tem pa me, kot rečeno, te stvari zanimajo tudi na povsem drugi ravni."
Kako resno, če smo že ravno pri tem. Seveda nas je zanimalo, o kako resnem zanimanju in kako resnem ukvarjanju govorimo, Iličić pa je bil to pripravljen deliti z nami. Tako je bilo pač vzdušje, taka je bila njegova odločitev, morda je bil (nekaj zaslug si vendarle moramo pripisati) tak tudi naš vpliv. "Moje dekle je kar globoko v teh vodah in jaz sem precej globlje. Že nekaj časa gre za več kot zgolj za interes in moram priznati, da se v nadaljevanju življenja vidim v modi. Ne kot maneken, tudi ne kot oblikovalec," je pojasnjeval, pri čemer se nismo mogli znebiti občutka, da kako zadevo s tega področja rad tudi nariše.
"Ne, ne, ne," se je branil, Kurtić je ob tem dodal nekaj šal, a naš občutek je ostal. "Ne razmišljam le o nogometu, preprosto je tako, privlači me tudi ta drugačen svet. Veliko se učim, veliko spoznavam, in ko bo nogomet enkrat preteklost, bi se rad s tem ukvarjal. Razmišljam o trgovini ali trgovinah, ki bi jih imela skupaj z dekletom. Razmišljam celo o liniji oblačil ali obutve, pod katero bi se podpisala. Te stvari me resnično navdušujejo in upam, da bom uspel v tem svetu, ki me je vedno fasciniral in v katerega sem potem vlagal vedno več pozornosti ter vedno več denarja," modnega navdušenca nismo želeli ustaviti, na ravnokar zapisane besede se je navezal kar sam in odšel na vzporedno, podobno resno in presenetljivo temo.
IMA DVE PUNCI, DRUGA SEM SEVEDA JAZ
Bo pa nekaj na kupčku ostalo tudi za potovanja, vsaj če vprašate Iličića. "Že s klubom in reprezentanco zelo rad potujem, čeprav to v resnici ni pravo potovanje. Potem pa je tu tisti prosti mesec, v katerem se je treba predvsem spočiti. Takrat odidem na hrvaško obalo, se nekam na pol skrijem in maksimalno uživam. Po koncu kariere pa bi rad videl in doživel svet, morda tudi v povezavi z modo. Sicer mi je vse bolj neprijetno leteti, odkar sem v Palermu ogromno preletel z raznimi letali, a mislim, da bo šlo," smo v nekaj stavkih izvedeli še marsikaj, česar pred tem nismo vedeli in česar verjetno niste vedeli niti vi.
Kdo ve, morda bo potoval skupaj z Jasminom, sploh če se bo druščini pridružil tudi nekdo četrti, ki se bo vanjo tako dobro vklopil. Za zdaj so trije, Kurtić je srečno samski, ob tem pa zelo hvaležen paru, da ga z veseljem prenaša in celo rad vzame s seboj. "Pogosto grem z njima po nakupih in še kam, zdi se mi, kot da smo ves čas skupaj, in res upam, da jima nisem odveč (Josip je hitro in smrtno resno odkimal, op. p.). Včasih imam občutek, da ima Jojo dve punci in da sem tista druga seveda jaz," se je hkrati pošalil in bil skrajno resen, tako sta se hkrati šalila in bila skrajno resna, ko se je pogovor o druženju v prihodnosti nadaljeval.
"Zelo si želim otrok, ne morem si predstavljati ničesar lepšega," pravi Jojo, ki se je nasmehnil ob našem dodatku, da morda pride v poštev tudi linija otroških oblačil. "Morda. Predvsem pa je pomembno, da bi nekega imel zdrave otroke in da bi skupaj uživali v življenju," je dodal, Kurtić pa je vskočil s svojimi, nekoliko dopolnjenimi načrti.
"Čeprav sem trenutno samski, bi zelo rad nekega dne imel nekoga najdražjega, s katerim bi si ustvaril družino. Predstavljam si, da bom imel fantka, ki bo potrkal na vrata stanovanja Iličićevih in osvojil Josipovo punčko ter se sčasoma z njo poročil. Kaj ne bi bilo to super, potem bi bili ena velika družina," se je šalil le napol, Jojo pa ob nekaj opazkah, ki so poskrbele za huronski smeh, ni imel popolnoma nič proti.
Celo daleč od tega, kajti zelo dobro se zaveda, kako pomembni so ti odnosi in koliko mu pomeni prijateljstvo, ki se je začelo v taboru izbrane vrste. Jasno, ne članske. "Spoznala sva se v mladi reprezentanci in kmalu sva se začela zelo veliko družiti. Vse, kar je sledilo, je bila le še nadgradnja in danes sva resnično odlična prijatelja."
RESNICA O PRETEPU IN S KOLESOM PO STOPNICAH
Josipu tokrat ni prišlo niti na misel, da bi se šalil, čeprav je v tem primeru ponovno skrajno resnemu Jasminu na prijatelju všeč ravno to: "Rad imam ljudi, ki se znajo pošaliti in ki razumejo moje šale ter se znajo nanje odzvati. Morda Jojo v javnosti velja za drugačnega, toda v resnici je povsem moj tip človeka in verjetno ste to zdaj že spoznali."
Res smo, kar smo poudarili že večkrat, ob vsem skupaj pa nam je bilo resnično logično, da ob prihodu v Firence za Kurtića ni prišlo v poštev nič drugega kot življenje v neposredni Iličičevi bližini. Navsezadnje je rekel, da ima take ljudi rad. "No, ne vem še čisto, ali imam tudi njega konkretno zares rad. Sem pa vesel, da živim nad njim in pazim nanj," je bil ponovno čas za šalo, ta pa je bila idealno izhodišče za spomin na dogodek, ki ga je bilo pred časom mogoče opaziti na svetovnem spletu. Tam je Kurtić namreč objavil vožnjo s kolesom po stanovanju. "Da, tudi s kolesom ga kdaj obiščem," je takoj prikimal, a smo do takrat mislili, da je bila stvar posneta v Jasminovem stanovanju.
"Ne, ni bilo posneto v mojem, temveč v Josipovem. Klical me je in mi dejal, naj hitro pridem dol, češ da me potrebuje. Zvenel je resno, zato sem res želel biti hiter in sem prišel s kolesom. Kar po stopnicah. Zadevo sva rešila, nato pa sva se malce snemala, ko sem se zapeljal po njegovih sobah." Verjetno se sprašujete, kaj in koliko od tega je šala. "Ocenite sami, ali je sploh kaj," si je Kurtić nadel izraz, ob katerem si ne bi upali niti ugibati. Presodite sami.
Nekajkrat je bilo tako, da sem imel ali sva imela sekundo za odločitev, pa se je pač razpletlo tako. Na eni strani sva v Firencah zagotovo ostala zato, ker se tukaj tako zelo dobro počutiva. Ker je tudi položaj v ekipi zdaj boljši, sem v tem trenutku zelo zadovoljen, da sem ostal. In mislim, da je tudi Kurta.
Ničesar pa vam ni treba presojati na temo, ki se vleče še iz včerajšnjega zapisa. Se spomnite, ko je Dejan Lazarević dejal, da so ga v Sassuolu pozdravili s kletvicami, ki jih je naučil Kurtić. "Res je, kriv sem," je Jasmin pričakovano priznal, zato pa je nepričakovano v vlogo še boljšega učitelja tako imenovanih grdih besed postavil Josipa. "Kdo, mislite, je prispeval k temu, da sta se na klopi Fiorentine stepla nekdanji trener tega kluba Delio Rossi in njegov tedanji varovanec Adem Ljajić? Poglejte ga, tule sedi," je na Iličića tudi pokazal. "Priznam, da sem ga tudi jaz kaj naučil, a Rossi je bil odličen učenec že od prej. Poznal je nekaj kletvic iz Lazia, nekaj sem jih dodal jaz in ob konfliktu z Ljajićem je znal marsikaj povedati, predvsem pa je vse razumel."
SANJAL O ČRNOMLJU, ZDAJ SEDIMO TUKAJ
Nič čudnega torej, da se je končalo s trenerjevim davljenjem igralca, po katerem je dobil odpoved. "Treba je paziti s kletvicami s področja nekdanje Jugoslavije, kajti zaradi vseh nas se hitro širijo po Italiji in nekatere bodo kmalu v slovarju italijanskega jezika. Nekaj pač moramo dati Italiji, če že ona nam daje toliko," Kurtić marsikaj začne v svojem slogu, a se potem z naslednjimi besedami naveže na način, ki ga marsikdo do zdaj ni poznal. Tudi mi ne. "Resnično sem hvaležen Italiji in na splošno nogometu, ki mi je omogočil tako življenje. Spominjam se, da resno igranje nogometa ni bil moj cilj, saj sem moral razmišljati o preživetju in sem sanjal o tem, da bi v službi zaslužil nekaj denarja ter se v Črnomlju odselil na svoje. Zdaj pa sedimo v tem mestu, v tej kavarni in se pogovarjamo te stvari. Včasih kar ne morem verjeti," Kurtić prav na tej točki najbolj dokazuje, da se v njem skriva tudi nekaj povsem drugačnega od tistega, kar tako dobro poznamo.
Ob tem pa sta oba zadovoljna, da sta še vedno v Firencah. Da, vendarle smo se dotaknili tudi povsem nogometne teme, čeprav smo se dogovorili, da bomo tako o razburkanem januarskem prestopnem roku in končni odločitvi za nadaljevanje karire pri Fiorentini kot o reprezentanci in pričakovani vrnitvi vanjo govorili ob neki drugi priložnosti. "Nekajkrat je bilo tako, da sem imel ali sva imela sekundo za odločitev, pa se je pač razpletlo tako. Na eni strani sva v Firencah zagotovo ostala zato, ker se tukaj tako zelo dobro počutiva. Ker je tudi položaj v ekipi zdaj boljši, sem v tem trenutku zelo zadovoljen, da sem ostal. In mislim, da je tudi Kurta," je pojasnil Iličić, potrditev z njegove desne pa je prišla v trenutku. "Vsekakor sem zadovoljen tudi jaz. In mislim, da je zadovoljna tudi Fiorentina. Moramo namreč vedeti, da bi si na drugi strani klub težko privoščil, da bi ostal brez naju. Nastopa v treh tekmovanjih in potrebuje čim več dobrih igralcev, tako da sva tukaj ostala tudi zaradi tega."
Ob tem pa se kar samo od sebe postavlja vprašanje, ali sta ostala zgolj za nadaljnjega pol leta ali za daljše obdobje. Jasminova pogodba bo po koncu te sezone aktualna še dve, Josipova še tri leta, oba pa za zdaj o naslednjem tekmovalnem obdobju ne želita razmišljati. "Kar bo, bo. Naj se zgodi samo. Zdaj res ni čas za misli o tem," sta poudarila v en glas, ko smo se vračali prek mostu in ko smo z vstopom v tisto restavracijo vstopili v neki drug svet. V vseh pogledih.
