Čeprav je Slovenijo pred zadnjimi tremi tekmami kvalifikacij za evropsko prvenstvo zajela prava nogometna vročica, pa je selektor Matjaž Kek tisti, ki želi to evforijo umiriti. »Ne bom solil pameti javnosti, razumem, kaj se dogaja tam. Sam pa moram ostati zvest svojemu prepričanju, da sta tako evforija kot tragedija v športu lahko zelo kratkega roka. Tragedijo lahko hitro obrneš v nekaj povsem drugačnega, kar pa pomeni, da se to lahko zgodi tudi evforiji. Jasno mi je, da smo z zmago proti Finski naredili nekaj, kar smo želeli mi, kar so želeli navijači in kar ste želeli mediji. Zdaj pa moramo biti dovolj pametni, da je naslednja naloga za nas enako pomembna, enako velika in da zanjo premoremo enako ali še več motiva. Sploh ker Slovenija v nekaj poskusih v Belfastu še ni zmagala,« je povedal Kek.
Po teh uvodnih besedah na vprašanje o krmarjenju med neizbežno evforijo javnosti in nujno zbranostjo ekipe pa smo mu takoj vrnili žogico glede njegovih izkušenj iz Belfasta, na katere je namigoval že na tiskovni konferenci po veličastni zmagi nad Finsko. »To je še prav posebna veja britanskega načina razmišljanja, nepopustljivosti, borbenosti. Neumno z naše strani bi bilo, da bi mi leteli na krilih zmage proti Finski in hkrati pričakovali, da nas tam čaka brezvoljna ekipa, češ da nima več možnosti. Če kaj, se nam lahko to hitro odbije neposredno v glavo, to poznam in to vem. Pravilne so ugotovitve, da Severna Irska vedno igra enako ne glede na vse okoliščine, in tako se moramo obnašati – s tem vedenjem, s temi starejšimi izkušnjami in tudi s svežimi spoznanji s tekme izpred meseca dni,« je Kekov poziv vsem tako in drugače vpletenim jasen, sledenje temu pozivu pa bi znal biti eden ključnih dejavnikov na obračunu za zrele, pametne, motivirane in srčne.
Največji motiv, kvaliteta in posvečanje sebi
»To ni moja zgodba, pri tem vztrajam. To je zgodba teh fantov in njihova ostaja. Vedo, kje so, vedo, za kaj gre. Kam želijo od tod naprej, kaj želijo spisati zdaj, je prav tako odvisno od njih. To je Slovenija, ki ima svoj karakter in ga mora zdaj pokazati enako ali še bolj kot kadarkoli doslej. Ima svoj prepoznaven rokopis in mora z njim vztrajati. Vzdušje je še vedno dobro, to lahko vidite, seveda pa se stvari stopnjujejo, nihče ne more ostati ravnodušen. Kar mi je v redu, da ne bo pomote. To so zdaj stvari, pri katerih ne moreš ostati ... Da ne rečem kaj neprimerno žargonskega,« se je iskreno nasmehnil in nadaljeval: »Ne samo da ti na tej točki ne more biti vseeno, temveč se tukaj mora povišati tlak, mora se povečati srčni utrip. Sem pa prepričan, da tudi iz tega lahko pride fokus, lahko pride zbranost, lahko pride motiv in občutek pomembnosti – kar bomo še kako potrebovali.«
