Primorskega strokovnjaka je zadela možganska kap, v kranjskogorski bazi izbrane vrste so se odvijali dramatični trenutki. Srhljivi, kakršnih si v življenju ne želimo. Oziroma si jih želimo čim manj. Na srečo je bil strelec prvega gola za slovensko reprezentanco deležen takojšnje vrhunske zdravniške oskrbe, nakar je po hitrem transportu s helikopterjem na srečo tudi operacija v UKC Ljubljana uspela na najboljši možni način. Vrhunsko! In kmalu smo dočakali, kar je nogometna družina na sončni strani Alp tako zelo nestrpno pričakovala; obetavne informacije o stanju najtesnejšega selektorjevega sodelavca, ki zdaj uspešno okreva na Nevrološki kliniki, kjer smo ga obiskali v petkovem dopoldnevu.
Resne zdravstvene težave Igorja Benedejčiča so pretresle nogometno Slovenijo. Zelo pretresle. Tistega prekletega petka so bile misli vseh pri reprezentančnem trenerju, za katerim so številne zahtevne preizkušnje na igrišču in tik ob zelenici, toda 31. maja je igral najtežjo. Pri 49 letih! In jo dobil! V rednem delu. Še več. Igral je tako dobro, da je bil zmagovalec odločen že po prvem polčasu ... Niti pomislil ni, da bi zahtevnemu bolezenskemu stanju dovolil, da ga morda premaga. Pri takšnem borcu, kot je Bene, za kaj takega ni bilo šans ...
»V športu so zmage in porazi. Ko slaviš, veš, da boš prej ali slej izgubil. In ko izgubiš, veš, da boš naslednjič, ali kmalu, spet zmagal. Tisto je šport, to pa je bil boj za življenje. V primerjavi s tem je vse ostalo nepomembno,« je v dneh po drami med drugim razmišljal Matjaž Kek in prioritete postavil na pravo mesto.
Nismo niti pomislili, da bi kar vdrli v njegovo sobo
In zdaj se Igor Benedejčič bori še naprej. Zmagati hoče s še višjo razliko, močnega tekmeca želi dotolči. Da morda ne bi pomislil, da bi mu lahko v prihodnje kakorkoli škodoval. Vplival nanj. Strelec prvega gola za slovensko reprezentanco, ki ga je dosegel v Talinu, v teh dneh okreva na Nevrološki kliniki - UKC Ljubljana. Kakopak je najpomembnejše spoznanje, da okreva uspešno, o čemer smo se prepričali na lastne oči. Da, hoteli smo ga obiskati. Na vsak način smo to želeli storiti in mu nameniti dodatno spodbudo ter posredovati spodbudo vseh tistih, ki so dobre želje poslali prek nas. Toda hkrati je dejstvo, da smo vseskozi imeli v mislih občutljivost trenutka. Kočljivost. Tega niti za sekundo nismo zanemarili. Nikoli. Prav tako kot ne tega, da potrebuje zlasti mir, da potrebuje zasebnost … Čeprav marsikdo meni drugače, smo tudi novinarji vendarle ljudje. Nismo želeli biti vsiljivi in niti na misel nam ni prišlo, da bi kar vdrli v njegovo bolniško sobo. Ne, želje po ekskluzivi tokrat ni bilo. Bila je potisnjena v ozadje. Iskreno. Verjemite! Gnala nas je le želja, da bi ga pozdravili, da bi ga videli in posledično slovenski nogometni ter športni javnosti pokazali, da res odlično okreva. Ne kdorkoli. Trener slovenske reprezentance in strelec prvega gola za našo izbrano vrsto! Preprosto nas je gnala človečnost. Niti enkrat nam ni prišlo niti na misel, da bi karkoli storili na lastno pest. Brez privolitve Igorja Benedejčiča in brez vednosti njegovih najbližjih, zdravnikov. Razumeli bi, če bi nam prižgali rdečo luč, a dobili smo zeleno. Za petkovo dopoldne …
Priznamo, negotovosti ni manjkalo
Ko smo stopali proti njegovi bolniški sobi, negotovosti ni manjkalo. Priznamo. Ali Igor Benedejčič res okreva tako uspešno, kot so govorile informacije, ki smo jih dobivali iz različnih virov? Je mogoče, da je nekdo, ki ga je pred natanko tednom dni zadela možganska kap, že na nogah z željo, da bi se nemudoma vrnil na klop? Da, je mogoče! In je tako! Pozdravili smo 'mladeniča', ki je kljub vsemu, kar je preživljal v preteklih dneh, izžareval energijo. »Kako si, Bene?« je bilo logično prvo vprašanje. »Molto bene,« se je duhovito odzval glavni igralec zgodbe. S seboj smo imeli tudi naš časopis izpred tedna dni. »Bene, drži se,« je bilo sporočilo na naslovnici, za nekdanjega odličnega vezista ni bila neznanka: »Govorili so mi o njej, videl sem jo. To me je dvignilo.«
V četrtkovem večeru sem užival
Zapletli smo se v prijeten, a kratkotrajen pogovor. Gospa v beli halji je bila neusmiljena, pacient je moral na pregled. »Trajalo bo pol ure. Morda uro,« nas je prijazno obvestila. Naposled je trajalo dve uri in živeli smo v strahu, da smo 'pogovor' že opravili. Da bo utrujen, da bo potreboval počitek, toda Igor Benedejčič se je vrnil dobro razpoložen in še vedno poln energije. Prav tako je bil pripravljen film zavrteti nazaj. Najprej na četrtkovo pozno popoldne in večer. »Selektor Matjaž Kek je bil na finalu Pokala Slovenije v Celju, zato sem bil jaz tisti, ki sem vodil trening na Brdu. Fantje so vadili odlično, vse je potekalo tako, kot smo predvideli, kot smo si zamislili, nato smo se odpravili v Kranjsko Goro. Tam nas je osebje hotela lepo sprejelo, nakar smo med večerjo skupaj z igralci spremljali spopad večnih rivalov za pokalno lovoriko. Bilo je nadvse zanimivo. Pol jih je navijalo za Olimpijo, druga polovica za Maribor, takšnih in drugačnih zbadljivk ni manjkalo, ob številnih komentarjih sem resnično užival. Po tekmi sem se vrnil v sobo in se vmes zaustavil v sobi za fizioterapijo, kjer sva dolgo klepetala z Josipom Iličićem. Zanimalo me je veliko stvari, spraševal sem ga o njegovi prihodnosti, o delu trenerja Gasperinija, o dogajanjih v serie A, ki jo kot Primorec pač zelo podrobno spremljam,« je pripovedoval Igor Benedejčič.
Kdaj se je zgodil usodni trenutek? »Ko sem prišel v sobo, sem si nastavil budilko ob 7.30, da bi bil lahko pravočasno na igrišču in pripravil vse potrebno za izvedbo treninga. Brez težav sem se zbudil in odšel proti stranišču, ko sem se v nekem trenutku obrnil, izgubil nadzor nad nogo in padel ter si ob tem zlomil ključnico. Slabo sem se počutil, nato je kmalu zazvonil mobitel. Prvič, drugič, tretjič … Vseskozi je zvonil. Verjetno so selektor in ostali člani strokovnega vodstva želeli izvedeti, kje sem, kaj se dogaja, zakaj zamujam. Ampak nisem se mogel premakniti, nisem se mogel oglasiti. Počutil sem se nemočnega, potem pa je v nekem trenutku ob nadaljevanju zvonjenja mobitelov na vrata potrkala sekretarka reprezentance Lea Soklič. Oglasil sem se in ji rekel, naj vstopi, našla me je ležati na tleh. V isti sekundi je poklicala zdravnika, ki me je najprej pomiril in naročil helikopter, v katerem me je z dvignjenim palcem opogumil še kopilot. Tega se še spomnim ... Vsem sem res neizmerno hvaležen za hiter odziv in takojšnjo pomoč, kar je privedlo do tega, da sem bil dovolj zgodaj v kliničnem centru, kjer so me operirali. Če bi vse skupaj trajalo dlje ...«
Šok! Kje sem? Na Nevrološki kliniki?
Po dvignjenem palcu v helikopterju se znova spomni dogajanja na bolniškem oddelku, ko se je prebudil po operaciji. »Medicinska sestra me je vprašala, ali vem, kje sem, in odvrnil sem ji, da sem doma. Pojasnila mi je, da sem na Nevrološki kliniki, povedala mi je, kaj se je zgodilo, in kakopak je bil to zame velik šok.«
Toda zdaj je seveda najpomembnejše spoznanje, da je poseg, ki ga je opravil dr. Zoran Milošević, uspel. »Hja, pravijo, da je, kar me seveda veseli. Nisem strokovnjak, da bi lahko o tem razpredal, lahko pa rečem, da se dobro počutim. Pravite, da sem videti dobro? Mogoče je res tako, vendar hkrati vem, da me čaka dolgotrajna rehabilitacija. Ampak napredujem iz dneva v dan. Seveda ob pomoči zdravniškega osebja, ki je vrhunsko. Vsi so sijajni in izkoristil bi tudi to priložnost ter se jim zahvalil, da tako dobro in lepo skrbijo zame. Vsi, od prvega do zadnjega,« je pripovedoval Igor Benedejčič in po krajšem premoru nadaljeval: »Prav tako bi izkoristil to priložnost in se vsakemu posebej zahvalil za spodbudo in dobre želje, ki sem jih dobival v prejšnjih dneh in jih dobivam še vedno. Ne bi rad koga pozabil, zato jih ne bom našteval, sem pa ponosen, da se je toliko ljudi spomnilo name. Vsem iz srca iskrena hvala. Velika hvala, ogromna hvala. Vsaka tovrstna spodbuda, vsaka dobra želja mi veliko pomeni, mi daje dodatno voljo. Tako kot mi jo je dala vaša naslovnica z dobrimi željami.«
Da, hotel sem v Celovec
Igor Benedejčič je kakopak prepričan, da bo tudi v prihodnje ostal v trenerskem poslu. »O tem res ne dvomim. Vrnil se bom na klop, gotovo se bom vrnil. In vrnil se bom hitreje, kot si mislite. Tudi v teh dneh ne morem brez nogometa, gledam tekme. Spremljal sem mladinski turnir na Zlatiborju, ogledal sem si dvoboj dodatnih kvalifikacij Koper – Grad ... Ne morem brez nogometa, povrhu mi tako čas v bolnišnici hitreje mine,« se je nasmejal Bene.
Zdravniško osebje nam je razkrilo, da je vztrajal celo pri odhodu na tekmo v Celovec. »Da, želel sem biti zraven. Da bi morda pomagal samo s svojo prisotnostjo, vendar so zdravniki menili, da to ne bi bilo pametno. Nisem dobil njihovega dovoljenja, a kot sem že dejal, bomo s selektorjem, fanti in vsemi člani reprezentance kmalu spet skupaj,« je povedal Igor Benedejčič, ki pa je želel Bojanu Jokiću in soigralcem pomagati vsaj na daljavo, zato smo posneli videosporočilo z njegovimi dobrimi željami, ki smo ga v včerajšnjem popoldnevu v pričakovanju tekme z Avstrijo objavili na naši spletni strani
