Mnogi se strinjajo, da je Mariboru manjkal tudi en dober napadalec. Tukaj uperjajo prst v Zlatka Zahovića, češ da ni želel pripeljati neposrednega konkurenta za mesto v napadu svojemu sinu Luki in da ste takrat, ko je imel Luka konkurenco v Milivoju Novakoviću ali Janu Mlakarju, igrali z dvema napadalcema, da je bil prostor tudi zanj. Kako gledate na to? Vam je manjkal kak napadalec?
Imeli smo veliko napadalcev. Luka je imel konkurenco, o tem ni nobenega dvoma. Napadalci, ki so letos dobivali priložnost za igro, Zahović, Tavares, Mešanović, so v preteklosti pokazali, da imajo sposobnost zabijanja. Predvsem Tavares in Zahović. Tavares je sicer zdaj v neki drugi vlogi, a tudi Mešanović je sposoben zabiti. Zakaj mu ni uspelo, saj v priložnosti je prihajal, je druga pesem. Napadalcev je bilo dovolj. Imeli so priložnosti, pripeljali smo jih v priložnosti za zadetek, da pa je bilo teh zadetkov premalo, je popolnoma jasno. Glede na številne zaključke na gol, glede na številne priložnosti, ki smo si jih ustvarili, je bilo golov bistveno premalo. Kar pa zadeva našo postavitev, zakaj z enim ali dvema napadalcema, pa je odvisno od tega, kakšen kader sem imel na voljo, komu je kaj bolj ustrezalo. Mlakarju najbolj ustreza igrati pol desno, Zahović se lahko najbolj izkaže, ko ima še enega napadalca blizu sebe, ki prevzame nekaj bremena z njegovih pleč, Tavares je najboljši v medprostoru pol desno, Kronaveter se giblje na nasprotni strani od težišča igre …
Kako je delati s sinom svojega šefa? Vam je bilo zaradi te relacije med Luko in Zlatkom kaj težje?
Ni težje, je drugače. Z Luko je delati drugače kot s Kronavetrom, Mešanovićem. Vsak posameznik je specifičen, vsak ima svojo osebnost. Moraš jih spoznati, ugotoviti, kako moraš z njim delati, da boš iz njega izvlekel kar največ. Z Luko ni bilo delati nič težje kot z drugimi. To, da je Zlatko njegov oče … Zaradi tega je bil Zlatko včasih do njega celo bolj grob, kot smo bili vajeni.
Ampak verjetno ni enako okregati Luke Zahovića ali recimo Gregorja Bajdeta?
Poslati enega v ku*ac je bistveno lažje kot nekoga drugega, ne glede na to, kdo mu je oče. Izberite skupino ljudi in delajte z njimi. Z nekom vzpostaviš tak odnos, z nekom drugačnega. To je najbolj neposredno povezano s tem, kaj obeta, v kakšni luči ga vidiš, nikakor ne z njegovim priimkom. Poslati nekoga v k. je dejansko znak, da ga imaš rad. Za tistega, ki ga nikamor ne pošiljaš, ki ga pustiš na miru, ki mu rečeš samo 'dober dan', je situacija precej hujša. Ko sem bil v Gradcu, mi je Ivica Osim povedal eno dobro misel. Pri njem smo bili mi Balkanci vedno na tapeti, Avstrijcem ni nikoli nič rekel. Njih je 'božal', po nas je 'tolkel'. »Njih božam, da bi bili mirni, vas grajam ves čas, a vidite, da stalno igrate. Razumite, da vas cenim.«
Kaj bi se zgodilo, če bi se Darko Milanič odločil, da Luka Zahović ni dovolj dober za prvo postavo? Bi lahko to naredili? Ste imeli to možnost? Zlatko pravi, da so v prid Luke govorili zadetki, vendar so bila tudi obdobja, ko ni zabijal, pa je redno igral. Nikoli pa niste imeli težav kogarkoli drugega iz prve postave umakniti celo na tribuno.
Luka se je vrnil iz Nizozemske in je tresel, da je bilo noro. Kaj se je zgodilo, ko nekaj krogov ni zabil? Obstajali sta dve možnosti. Ali ga dam malo na stran in skozi to pri njem akumuliram neko željo, da dobi svežino in tako naprej, ali pa mu dam priložnost, da skozi tekme vidi, da ima popolno zaupanje vseh, da je lahko miren. So različne poti. Katera je prava? Tista, v kateri igralca vrneš v strelsko formo. In Luka je po svoji krizi, preden so se mu začele pojavljati poškodbe, oddelal odlično prvenstvo, prišel do svojega števila zadetkov. Je res, da je veliko igral, a prišel je na svojo kvoto, ki je bila okej. Drži?
Že res, vendar ali bi bil takšne obravnave, takšnega neomajnega zaupanja, podpore deležen tudi kak drug napadalec, če se ne bi pisal Zahović?
Tukaj je vedno pomembna vera v sposobnosti nekoga, zaupanje v njegovo kakovost. In ko pride trenutek, ko mu ne gre, mu pokažeš, da ima tvoje zaupanje, mu daješ priložnosti. V primeru Luke imamo pač nogometaša, čigar oče je tako velika osebnost, zato je vse skupaj morda bolj pod drobnogledom. Toda to se dogaja ves čas. Veliko je igralcev, ki jih čakaš. Verjameš vanje, jim daješ priložnosti zaradi njihove kakovosti, obnašanja, zaradi njihovih odličnih iger iz preteklosti. To delaš po svojem občutku, ne zaradi priimka nogometaša.
CELOTEN INTERVJU Z DARKOM MILANIČEM SI LAHKO PREBERETE SAMO V DANAŠNJI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JO NAJDETE TUDI NA TRAFIKA24.SI.
