Bilo je 22. septembra, ko so se soboški črno-beli v 10. prvenstvenem krogu veselili pomembnih točk. V Fazaneriji so ugnali Celje, ampak zmaga je imela tudi grenak priokus. Alen Kozar je namreč moral že sredi prvega polčasa zaradi poškodbe kolena predčasno z igrišča in nemudoma je postalo jasno, da se je zgodilo nekaj hudega. Da je Ante Šimundža za dalj časa ostal brez svojega nadvse pomembnega člena, za katerega nima prave zamenjave, po dodatnih pregledih so se zle slutnje uresničile; zaradi strgane sprednje križne vezi je bil potreben kirurški poseg, ki ga je v celjski bolnišnici opravil dr. Matjaž Sajovic. "Začel se je deveti teden po operaciji, pred časom sem se vrnil iz zdravilišča v Zrečah, kjer sem preživel dva tedna. Mislim, da je s kolenom vse tako, kot so predvidevali zdravniki. Tako kot mora biti. Najpomembnejše je spoznanje, da ni bolečine, ni otekline in da se mišice krepijo na pravšnji način. Za zdaj vse poteka po načrtih, kar je seveda razlog za zadovoljstvo," je aktualno stanje pojasnil Alen Kozar, ki se dobro zaveda krute stvarnosti, da je sezone zanj že konec. "Če bo vse potekalo v skladu z napovedmi, bi moral biti nared za začetek poletnih priprav. Da, utegnilo bi se razplesti tudi tako, da bi se morda lahko vrnil prej, ampak za tekmo ali dve si nepotrebnega tveganja ne bom privoščil. To ne bi imelo smisla. Namesto tega moram storiti vse, da bi bil na začetku treningov pripravljen na največje napore, da bi se lahko brez posebnih preglavic pridružil ekipi, vmes bo treba odpraviti tudi morebitne psihološke zavore."
Ob takšni poškodbi dnevi kakopak niso ravno razgibani. Najbrž bi lahko rekli, da so dolgočasni in na las podobni drug drugemu. "Ko sem bil v Termah Zreče, je bilo seveda drugače. In naporno, številne terapije so se izmenjavale tako rekoč ves dan, tudi doma se bo zdaj ritem le še stopnjeval. V fitnesu sem vsaj enkrat dnevno, vse bolj pogosto tudi dvakrat z najprej osnovnim namenom, da si povrnem sorazmernost mišic."
