Zadnja leta je prebil v Aziji. Precej daleč od oči in precej daleč od srca. Pet sezon na Japonskem, zadnjo sezono pa v Združenih arabskih emiratih. Zadnjo tekmo je odigral v začetku junija, v ponedeljek je prek družbenega omrežja sporočil, da je konec, za uradno slovo pa je določil 8. oktober, številka 8 je namreč zaznamovala njegovo kariero.
S svojim sporočilom, da je prišel do konca igralske poti, je marsikoga presenetil. Ne za to, ker je pri 40-ih kopačke dokončno obesil na klin, ampak zato, ker je marsikdo že pozabil, da je sploh še igral. Za marsikoga je bilo njegove kariere konec že v nekem majskem večeru 2018, ko je v tišini in temi obsedel na sredi Camp Noua.
Bila je to ena tistih fotografij, ki je pristala na prenekateri steni v prenekaterem domovanju culesov. Patetično poetična fotografija. Bil je to prizor za vse večne čase, prizor, ki morda še najbolje ponazarja lik in delo Andresa Inieste. Bilo je okoli pol druge ure ponoči, več ur po zadnjem sodnikovem žvižgu, ko so reflektorji na Camp Nouu že zdavnaj ugasnili. Medtem ko so njegovi soigralci v enem izmed nočnih klubov bržkone bučno proslavljali konec sezone, v kateri so v vitrine pospravili novi dve lovoriki, je on bosonog in v tišini le sedel tam, sredi zelenice. Sam v zatemnjenem gledališču, v katerem je pustil dvaindvajset dobrih, najboljših let. Užival je v tišini, v trenutku in v spominih, kot da bi se želel še enkrat v miru posloviti od kraja, ki mu je vsa ta leta rekel dom. Tista klišejska, da slika pove več kot tisoč besed, že dolgo ni bila tako primerna. Pa čeprav morda oziroma bržkone vse skupaj ni bilo spontano, temveč skrbno in natančno zrežirano. Avtor domislice bi si vsekakor zaslužil Nobelovo nagrado za PR. A spontano ali zrežirano, niti ni pomembno; to je bil tako ali tako eden tistih večerov, ko je bila dovoljena vsa patetika tega sveta.
Možu, ki je sedel na zelenci sredi te nogometne katedrale, je bilo seveda ime Andres Iniesta. Eden največjih vezistov vseh časov in zlata žoga, ki to nikoli ni bila. Pa čeprav bi lahko bila, pravzaprav morala biti, sploh v tistem letu 2010, ko je v 116. minuti odločil finale svetovnega prvenstva. France Football je leta kasneje spoznal svojo zmoto in se mu opravičil.
##PAIDBREAK##
Osvojil je vse, kar se osvojiti da, a njegov morda celo največji podvig je bilo ta, da je bil v Španiji, ki se podobno kot Slovenija tako rada deli, univerzalno spoštovan. Če so nekatere njegove soigralce – nikogar pa seveda bolj kot katalonskega ministra za propagando Gerarda Piqueja – v drugih delih države sprejemali z žvižgi in zmerljivkami, je bil on praktično povsod cenjen in spoštovan. Na stadionu mestnega tekmeca Espanyola, v Bilbau... in seveda tudi na Santiago Bernabeuu.
Izumirajoča vrsta
Kmalu po tistem, ko je prišel v klub, je takratni kapetan Barce Pep Guardiola bojda dejal Xaviju: »Ti me boš poslal v pokoj, tale fant pa nas bo vse poslal v pokoj.« Konec oktobra 2002 je na tekmi lige prvakov z belgijskim Bruggeom Louis van Gaal prvič poslal v igro fanta s številko 34 na hrbtu. V tistem večeru so dres Barce nosili danes že pokojni Robert Enke, Fernando Navarro, Carles Puyol, Dani Tortolero, Gerard Lopez, Fabio Rochemback, Gabri, Geovanni, Juan Roman Riquelme, Dani, Sergio Garcia, David Sanchez in tam med njimi 18-letni proizvod La Masie Andres Iniesta. Bila je to ena slabših ekip Barcelone v 21. stoletju, a bil je to začetek ene največjih zgodb. Zgodbe, ki je trajala več kot poldrugo desetletje. Vse do predzadnje nedelje v maju 2018, ko ga je takratni trener Barce Ernesto Valverde v 82. minuti potegnil iz igre, da je lahko Camp Nou enemu svojih največjih sinov še zadnjič namenil stoječe ovacije. V ozadju nekje pa je Zabranjeno pušenje preigravalo tisto svojo zimzeleno Nedelja kad je otis'o Hase. Nedelja, ko je odšel Andres.
Če je Barca res več kot le klub, je bil on več kot le nogometaš. Barcelono je zapustil po dvaindvajsetih letih v klubu in tri leta po Xaviju, bratu v orožju, s katerim sta tvorila eno najboljših navez v zgodovini te čudovite igre. Bila sta povsod in ni ju bilo nikjer. Edgar Davids, ta neumorni pitbul, jima je nekoč dal eno večjih priznanj. »V mojih najboljših letih sem lahko opravil z vsakomer, razen z njima.« Nikoli v ospredju, vedno v osrčju. Izmed številnih slik iz neke velike kariere se je ena še posebej globoko zarezala v spomin. Bilo je na Euru 2012, ko je bil Iniesta z žogo v nogah obdan s šestimi hrvaškimi nogometaši.
"Nikoli si nisem mislil, da bo prišel ta dan. Nikoli si ga nisem predstavljal. To niso solze žalosti. To so solze tistega fanta iz majhnega mesta, kot je Fuentealbilla, ki je imel sanje, da bo postal nogometaš. In po trdem delu, odrekanju, vztrajnosti sanje tudi uresničil. Da, vse te solze, ki smo jih pretočili te dni, so solze ganjenosti, ponosa. Vsekakor pa bo nogomet ostal del mojega življenja."
Pogosto najboljši, ključen igralec, nikoli največja zvezda. Brez škandalov, brez tatujev in brez piercingov. Pričeska ni bila pomembna. Vsekakor izumirajoča vrsta. Harry Potter in nogometni kaviar, kot ga je opisal Luis Enrique. Predstavljal je mokre sanje vsakega trenerja. Eden tistih, ki je raje kot z besedami govoril z dejanji, precej bolj kot pred mikrofoni pa je bil zgovoren na zelenici.
V torek je kot že rečeno tudi uradno in dokončno zaprl poglavje nogometaša. Eno največjih poglavji, ko je govora o vezistih. Noben seznam najboljših vezistov ne more miniti brez njegovega imena. Bil je kompleten nogometaš. Bral je igro, ko radi rečemo. Dirigent, ki je diktiral ritem igre. Možgani, kot se je glasil eden izmed njegovih vzdevkov. Ter igralec za velike tekme. Še vedno je edini nogometaš v zgodovini, ki je bil izbran za igralca tekme v finalu svetovnega prvenstva, v finalu evropskega prvenstva in v finalu lige prvakov.
Legenda igre. Oziroma le8enda.
