Zadnja leta je prebil v Aziji. Precej daleč od oči in precej daleč od srca. Pet sezon na Japonskem, zadnjo sezono pa v Združenih arabskih emiratih. Zadnjo tekmo je odigral v začetku junija, v ponedeljek je prek družbenega omrežja sporočil, da je konec, za uradno slovo pa je določil 8. oktober, številka 8 je namreč zaznamovala njegovo kariero.
S svojim sporočilom, da je prišel do konca igralske poti, je marsikoga presenetil. Ne za to, ker je pri 40-ih kopačke dokončno obesil na klin, ampak zato, ker je marsikdo že pozabil, da je sploh še igral. Za marsikoga je bilo njegove kariere konec že v nekem majskem večeru 2018, ko je v tišini in temi obsedel na sredi Camp Noua.
Bila je to ena tistih fotografij, ki je pristala na prenekateri steni v prenekaterem domovanju culesov. Patetično poetična fotografija. Bil je to prizor za vse večne čase, prizor, ki morda še najbolje ponazarja lik in delo Andresa Inieste. Bilo je okoli pol druge ure ponoči, več ur po zadnjem sodnikovem žvižgu, ko so reflektorji na Camp Nouu že zdavnaj ugasnili. Medtem ko so njegovi soigralci v enem izmed nočnih klubov bržkone bučno proslavljali konec sezone, v kateri so v vitrine pospravili novi dve lovoriki, je on bosonog in v tišini le sedel tam, sredi zelenice. Sam v zatemnjenem gledališču, v katerem je pustil dvaindvajset dobrih, najboljših let. Užival je v tišini, v trenutku in v spominih, kot da bi se želel še enkrat v miru posloviti od kraja, ki mu je vsa ta leta rekel dom. Tista klišejska, da slika pove več kot tisoč besed, že dolgo ni bila tako primerna. Pa čeprav morda oziroma bržkone vse skupaj ni bilo spontano, temveč skrbno in natančno zrežirano. Avtor domislice bi si vsekakor zaslužil Nobelovo nagrado za PR. A spontano ali zrežirano, niti ni pomembno; to je bil tako ali tako eden tistih večerov, ko je bila dovoljena vsa patetika tega sveta.
Možu, ki je sedel na zelenci sredi te nogometne katedrale, je bilo seveda ime Andres Iniesta. Eden največjih vezistov vseh časov in zlata žoga, ki to nikoli ni bila. Pa čeprav bi lahko bila, pravzaprav morala biti, sploh v tistem letu 2010, ko je v 116. minuti odločil finale svetovnega prvenstva. France Football je leta kasneje spoznal svojo zmoto in se mu opravičil.
