Bilo je nekaj tednov po tistem, ko je Toto Cutugno s slovensko skupino Pepel in kri ter Miranom Rudanom kot backvokalistom slavil na evroviziji v Zagrebu. Bilo je v dolgem vročem poletju, ko sta Edoardo Bennato in Gianna Nannini v Un'estate italiana prepevala o čarobnih nočeh. Od Vardarja do Triglava smo takrat morda še zadnjič družno stiskali pesti za »plave«. Za Piksija Stojkovića in druščino. Za izbrance Ivice Osima, za Jugoslavijo, ki je bila takrat že na parah oziroma na avtocesti za pekel.
Dobrih zgodb in zgodbic tudi na tistem prvenstvu ni manjkalo. Morda zadnjem romantičnem svetovnem prvenstvu. Plešoči dedek Roger Milla, argentinski specialist za enajstmetrovke Sergio Goycochea, njegov ekscentrični kolumbijski kolega Rene Higuita, Gary Lineker, ki se je kar med tekmo podelal na zelenico, pa srce parajoče Gazzine solze po rumenem kartonu v polfinalu, Frank Rijkaard, ki je pljunil Rudija Völlerja ter Diego Maradona, ki je pred finalom v Rimu med intonacijo argentinske himne skozi stisnjene ustnice preklinjal žvižgajoče italijanske navijače. »Hijos de puta, hijos de puta!« K*bini sinovi, k*rbini sinovi! Preklinjali smo tudi mi, ko je Faruk Hadžibegić nekaj dni pred tem v Firencah žogo z enajstih metrov namesto v mrežo poslal v roke Goycochee ... Še dandanes se sem in tja vprašamo kaj bi bilo, če bi bilo. Tiste bolj patetične duše bodo dejale, da je bil to še zadnji žebelj v krsto Jugoslavije. In seveda je potem tu on, najboljši strelec turnirja, ki je postal in ostal ena prvih asociacij ob omembi Italia '90. Salvatore Toto Schillaci. Nogomet je pravljica, ki si vsakič izbere drugega princa. In takrat, v dolgem vročem poletju je izbrala njega. Kako, zakaj, kdo bi vedel. Nogomet pač.
##PAIDBREAK##
One hit wonder
Pretiravali bi, če bi zapisali, da je na SP prišel kot popoln anonimnež, vendarle je bil že pred tem član Juventusa. Toda v reprezentančni hierarhiji je bil za igralci kot so Gianluca Vialli, Andrea Carnevale, Roberto Mancini in Roberto Baggio. A ko ga je selektor Azeglio Vicini v zaključku tekme z Avstrijo poslal v igro, je priložnost pograbil z obema rokama.
V igro je vstopil v 75. minuti namesto Carnevalea, že štiri minute kasneje pa je zatresel avstrijsko mrežo. Zvezda je bila rojena.
Italija, ki je v tistih dneh dihala s calciom oziroma dihala za calcio, je dobila novega junaka. Novega kralja ljudskih src. Vzeli so ga za svojega, tudi zato, ker je bil eden izmed njih. Ljudski človek. Človek iz ljudstva. Rojen v skromno sicilijansko družino in odrasel na neizprosnih ulicah Palerma. Fant, čigar spričevalo je bilo videti kot športna napoved. In to v krogu, ko gostje niso zabeležili prav veliko zmag. Nogometaš, ki se je po igrišču gibal kot preganjana zver in je bil popolno nasprotje elegantnih Baresija, Maldinija …
A imel je nos za gol. Bil je na pravem mestu ob pravem času. Pogosto, nikoli pa bolj kot na začetku poletja 1990. Italija je tudi v nadaljevanju turnirja živela in umirala z njegovimi goli. Mrežo je zatresel na šestih od sedmih tekem, tudi v osmini finala proti Urugvaju, četrtfinalu proti Irski, v polfinalu proti Argentini in na tekmi za tretje mesto z Anglijo. Joker s klopi, ki je postal najboljši strelec in najboljši igralec mundiala. Azzurri so prvenstvo na domačih tleh končali na tretjem mestu, on pa je domov odnesel Zlati čevelj in Zlato žogo. V glasovanju za slednjo je prehitel Lotharja Matthäusa in Diega Maradone.
Vedno bo ostal spomin na čarobne noči '90
Zdelo se je, da je le nebo meja, toda pravljice je bilo hitro konec. V modrem dresu Italije je kasneje dosegel le še en gol. Dres z državnim dresom si je nadel le šestnajstkrat in v njem dosegel sedem golov, tudi v klubski karieri pa ni več ponovil predstav z domačega mundiala.
Leta 1992 se je preselil na San Siro. V istem poletju kot Darko Pančev, še en sijajen golgeter, še en lisjak kazenskega prostora. Ne eden ne drugi se na nogometni Scali nista znašla, ne en, ne drugi v črno-modrem dresu Interja nista pustila večje sledi. "Toto, imam občutek, da nisva več v Kansasu." Pančev se je v iskanju rdeče niti klatil po Nemčiji in Švici, Schillaci je odšel na drug konec zemeljske oble, v deželo vzhajajočega sonca.
Bil je "one hit wonder", njegova zvezda je hitro ugasnila. Pojavil se je tako rekoč od nikoder, kot meteor treščil na največjo sceno in potem prav tako hitro poniknil. A vedno mu je ostalo dolgo vroče poletje 1990, ko je postal junak italijanskih ljudskih src. Če je Toto Cutugno prepeval Insieme 1992, je imel Toto Schillaci Per sempre 1990. Za vedno je imel Notti Magiche, Čarobne noči, kot so tistim večerom dejali na škornju.
Za vedno je odšel v sredo. Rak debelega črevesa. Tam zgoraj bo med drugim srečal Viallija, ki nas je za vedno zapustil januarja lani, in pa svojega soimenjaka Tota Cutugna, ki je umrl avgusta lani. Pa Maradono, Osima, Franza Beckenbauerja inAndija Brehmeja, ki je dosegel edini gol v finalu mundiala 1990. Za konec čarobnih noči, za konec nogometne romantike.
