Bilo je nekaj tednov po tistem, ko je Toto Cutugno s slovensko skupino Pepel in kri ter Miranom Rudanom kot backvokalistom slavil na evroviziji v Zagrebu. Bilo je v dolgem vročem poletju, ko sta Edoardo Bennato in Gianna Nannini v Un'estate italiana prepevala o čarobnih nočeh. Od Vardarja do Triglava smo takrat morda še zadnjič družno stiskali pesti za »plave«. Za Piksija Stojkovića in druščino. Za izbrance Ivice Osima, za Jugoslavijo, ki je bila takrat že na parah oziroma na avtocesti za pekel.
Dobrih zgodb in zgodbic tudi na tistem prvenstvu ni manjkalo. Morda zadnjem romantičnem svetovnem prvenstvu. Plešoči dedek Roger Milla, argentinski specialist za enajstmetrovke Sergio Goycochea, njegov ekscentrični kolumbijski kolega Rene Higuita, Gary Lineker, ki se je kar med tekmo podelal na zelenico, pa srce parajoče Gazzine solze po rumenem kartonu v polfinalu, Frank Rijkaard, ki je pljunil Rudija Völlerja ter Diego Maradona, ki je pred finalom v Rimu med intonacijo argentinske himne skozi stisnjene ustnice preklinjal žvižgajoče italijanske navijače. »Hijos de puta, hijos de puta!« K*bini sinovi, k*rbini sinovi! Preklinjali smo tudi mi, ko je Faruk Hadžibegić nekaj dni pred tem v Firencah žogo z enajstih metrov namesto v mrežo poslal v roke Goycochee ... Še dandanes se sem in tja vprašamo kaj bi bilo, če bi bilo. Tiste bolj patetične duše bodo dejale, da je bil to še zadnji žebelj v krsto Jugoslavije. In seveda je potem tu on, najboljši strelec turnirja, ki je postal in ostal ena prvih asociacij ob omembi Italia '90. Salvatore Toto Schillaci. Nogomet je pravljica, ki si vsakič izbere drugega princa. In takrat, v dolgem vročem poletju je izbrala njega. Kako, zakaj, kdo bi vedel. Nogomet pač.
