Vse odkar je v maju 2009 ugledal luč dneva, je namreč ta klub v domovini dodobra polariziral javno mnenje. Marketinško agresivni in nasploh hitro rastoči klub, ki mu je Red Bull dejansko dal krila in ki je izbral neko svojo pot proti vrhu, si je nabral kaj malo simpatij. Številni mu očitajo, da gre za umeten, plastičen klub in komercializacijo nogometa. Da je njihova pot v nasprotju z nemško nogometno kulturo, tradicijo ...
Kontroverznost se drži tudi vpletenosti Red Bulla, ki ima praktično vse niti v svojih rokah in ki naj bi komercializacijo nogometa dvignil na povsem novo raven, številnim pa gre v nos tudi zelo omejena politika glede članstva, kar je v nasprotju z običajno prakso v Nemčiji. Nogometni tradicionalisti in najbolj zagrizeni navijači pri tem zavijajo z očmi ter ne želijo niti slišati za RB Leipzig, ki je postal neke vrste skupni sovražnik, izobčenec.
Medtem ko številni navijači drugih klubov v znak kljubovanja bojkotirajo gostovanje v Leipzigu, je sam Leipzig na gostovanjih deležen »tople« dobrodošlice. Ko gostuje na stadionih po Nemčiji, je na tribunah z domačimi navijači pogosto mogoče opaziti transparent s pomenljivim zapisom: »Tradition kann man nicht kaufen.« Tradicije se ne da kupiti. Res je, za vse ostalo pa je tu mastercard, pardon, Red Bull.
NOGOMETNI HITLER?
Nekateri gredo še dlje. Ko je klub pred poldrugim letom gostoval v Aueju, so domači navijači razobesili transparent, ki je očeta kluba Dietricha Mateschitza primerjal kar s samim Adolfom Hitlerjem, navijače Leipziga pa z zaslepljenimi nacističnimi sledilci. »Iz Avstrije prihaja le najboljše za Nemčijo,« se je glasil še en sarkastičen zapis. Mateschitz je bil seveda tako kot Hitler rojen v Avstriji. Privrženci Heidenheima so po drugi strani avtobus z nogometaši Leipziga zasuli s ponarejenimi dolarskimi bankovci, na katerih je bila karikatura Mateschitza in napis V kapitalizem verjame.
RB Leipzig naj bi bil namreč simbol zmage denarja, kapitala nad tradicijo in moralnimi vrednotami. Podobno kot nekoč navijači Chelseaja danes tudi pristaši Leipziga poslušajo, da nimajo tradicije in zgodovine. Karkoli naj bi že to pomenilo. Če pustimo ob strani hinavščino, nevoščljivost in licemerje; tudi tradicija se navsezadnje enkrat mora začeti. »Edina razlika med Leipzigom in Bayernom je ta, da bo čez petsto let Leipzig star petsto, Bayern pa šeststo let,« se smeji Mateschitz.
Trkali na številna vrata, odprli so jim jih šele v vasi Markanstädt
Red Bull se je že dalj časa spogledoval z vstopom v nemški nogomet, že tam leta 2006 je potrkal na vrata kluba Sachsen Leipzig, potem so srečo poskusili pri kultnem St. Pauliju, pa tradicionalnih klubih, kot sta 1860 Munchen in Fortuna Düsseldorf, a zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nikjer ni prišlo do dogovora oziroma so se ti končali, še preden so se sploh dobro začeli. Somišljenike je naposled našel v Markanstädtu, za nemške razmere majhnem kraju, ki leži kakšnih deset kilometrov jugozahodno od Leipziga. Tamkajšnji SSV Markranstädt je, reven kot cerkvena miš, igral v Oberligi, peti nemški ligi, sredi maja 2009 pa so si segli v roke in iz SSV Markranstädta se je rodil RB Leipzig. Ker po pravilih nemške nogometne zveze oglaševanje prek imena kluba ni dovoljeno, so pred Leipzig postavili RasenBallsport, a klub se v javnosti namenoma predstavlja s krajšim imenom RB Leipzig. Kaj naj bi tisti RB dejansko predstavljal, pa najbrž ni treba pisati, identiteta je bila jasna. V osmih letih naj bi klub igral v elitni bundesligi, se je glasil ambiciozni načrt. Dobrih sedem let kasneje je RB Leipzig na prvem mestu bundeslige.v
Dvainsedemdesetletni avstrijski milijarder, dober prijatelj Franza Beckenbauerja, se tudi sicer ne ozira prav dosti na kritike in zlobne jezike, zanj je pomembno le, da ta grdi raček z leti postane čudovit labod. Potem ko je v oktobru 2012 skupaj s Felixom Baumgartnerjem osvojil stratosfero, si zdaj na dolgi rok želi še nogometno sfero, kar bi bilo ob vsem dolžnem spoštovanju do Red Bulla, formule ena in veseolja, vendarle njegovo življenjsko delo.
In če so se raznorazni tajkuni, šejki ali oligarhi s polno vrečo denarja podali v nekakšno nakupovalno mrzlico, so pri RB Leipzigu izbrali drugo pot. Čeprav za njimi stoji ena svetovno najprepoznavnejših znamk, koncern, ki na leto obrne nekaj milijard evrov, ter možak, ki naj bi bil po nekaterih podatkih »težek« kar petnajst milijard ameriških dolarjev, tu (še) ni brezglavega zapravljanja. Niso krenili po poti, ki so jo pred njimi uhodili Katarci v Parizu, Arabci v Manchestru ali še pred tem neki Rus v Londonu.
»Niti na misel mi ne pride, da bi za nogometaša na pragu tridesetih odštel nekaj deset milijonov,« pravi športni direktor Ralf Rangnick, nekdanji trener Schalkeja. Morda je v tej luči dovolj zgovoren že podatek, da povprečna starost ekipe znaša 23 let in pol, le branilec Marvin Compper pa je zakorakal na napačno stran tridesetih. Mladi levi, ki lahko tečejo do onemoglosti in ki so željni dokazovanja, so po 990 minutah debitantske sezone med nemško elito na - prvem mestu.
»Želimo se učvrstiti v ligi, biti tam nekje med desetim in dvanajstim mestom, spogledovanje z ligo Europa bi bilo utopično in pogubno,« je pred sezono dejal Mateschitz, ki je silne milijone vložil tudi v trening kamp, ki je danes eden najsodobnejših v Nemčiji. Vse to v želji postati nekakšen vzhodnonemški svetilnik, vzhodnonemški Bayern, če že hočete, ki bi privabljal talente iz celotne vzhodne Nemčije, da se ti v iskanju razvoja ne bi več podajali na zahod. In potem bi čez desetletje, dve, tri Leipzig izzval Bayern za primat v nemškem nogometu. S tradicijo ali brez nje.
