Pierre-Emerick Aubameyang: Pravi superjunak, okrasni piedestal

Napadalec dortmundske Borussie igra naravnost spektakularno, dosega zadetke v norem ritmu, ruši rekorde, navijače spravlja v delirij in zbuja velikansko zanimanje praktično vseh največjih klubov. Vseeno pa se zaradi prav posebne zanke ne uspe spraviti v položaj, ki bi si ga take predstave zaslužile.

Pierre-Emerick Aubameyang nikoli ni bil poosebljena skromnost, pravzaprav je bil čisto nasprotje tega. S svojim specifičnim značajem se je že kot najstnik nosil precej visoko in mnogi vedo povedati, da so se mu tudi zato odrekli pri matičnem Milanu, pri katerem je kariero začel s svojima bratoma. Njihov oče Pierre, dolga leta najboljši nogometaš v zgodovini Gabona (že pred časom je ta status prevzel prav njegov najmlajši sin, glavni junak te zgodbe), je bil pri rdeče-črnih iz svetovne prestolnice zaposlen kot oglednik za področje Afrike.

Njegova velika želja pa je bila, da bi eden od potomcev postal polnopravni član prve ekipe slovitega kluba s stadiona Giuseppe Meazza v kultnem parku San Siro. Vsi trije so zanjo zaigrali, Pierre-Emerick je bil najbližje čemu večjemu od tega, toda ni se izšlo. Na eni strani zaradi nepozorne stroke pri Milanu, ki v mladeniču ni znala prepoznati velikega talenta, vrednega zaupanja. V tedaj še zelo močnem moštvu mu niso ponudili prave priložnosti, veselo so ga posojali naokrog in ga s tem spravljali v zelo slabo voljo.

Kajti na drugi strani je imel malce samovšečni mladenič o sebi še boljše mnenje, kot ga je bilo realno mogoče imeti, zato se mu je izredno mudilo. Pri 21 letih še ena sezona posojanja zanj ni prišla v poštev, uprl se je in želel na vsak način oditi. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi se zgodilo, če bi bil bolj potrpežljiv, toda danes ni nobenega dvoma o tem, da je 26-letnik na boljšem kot njegov matični klub.

Boljši, lepši in svetlejši je obet njegove prihodnosti, v veliki meri pa to velja tudi za sedanjost, v kateri predstave dejansko dosegajo (ali celo presegajo) samovšečno projekcijo nogometaša. Ta je bil precej nepotrpežljiv in pretirano zagledan vase tudi na začetku dortmundske zgodbe, ko je že kazalo, da bo dal prav odgovornim pri Milanu in da ne bo dosegel svojega potenciala. Toda, kot rečeno, danes je slika neprimerno drugačna. Kot je ravno v teh dneh zapisal sloviti britanski The Guardian, si je Aubameyang v zadnjih mesecih prislužil naziv 'verjetno eden najboljših napadalcev', v zadnjih tednih pa je izbrisal besedo verjetno.

SPOZNANJE IN PADEC NA DNO
Ko je navdušil pri Saint-Etiennu, kjer danes v njegovih čevljih stoji naš Robert Berić, in si prislužil zelo dobro plačano selitev v Dortmund, je tam začel silovito. Na prvih tekmah je bil neustavljiv, takoj je postal ljubljenec navijačev, toda, kot rečeno, pri vsem skupaj je pretiraval.

Z luksuznimi avtomobili, ogrlicami, diamanti, neskončno dragimi urami in podobnimi zadevami, ki so bile njegov zaščitni znak že zelo zgodaj (nekateri pravijo, da že ob prvem resnejšem zaslužku pri Milanu) in s katerimi je še vedno precej dlje od mnogih nogometašev, ki so pomenili ter zaslužili še neprimerno več.

Pretiraval pa je tudi na igrišču, kjer se je že po nekaj tekmah in po nekaj zadetkih vedel kot superjunak. Včasih tudi dobesedno, kajti precej arogantno (vsekakor bolj arogantno kot simpatično) se je oblačil v stripovske like z neskončnimi močmi. Kot bi se počutil nedotakljivega in boljšega od vseh, je zbujal izjemno pozornost, a tudi zelo hitro spoznal, da se v nasprotju s Spidermanom ob padcu v prepad ne more čudežno ujeti z nitjo ter se zavihteti na vrh stolpnice. V preostanku prve dortmundske sezone je malodane ostal pri strelskem izkupičku s samega začetka, njegove predstave so bile neprepoznavne, padanje je bilo nezadržno in sledil je vse prej kot junaški pristanek na trdna tla.

Če je v omenjenem preostanku prve sezone zgolj utonil v povprečju in s svojo ekipo na drugem mestu močno zaostal za Bayernom, je v prvi polovici lanskega tekmovalnega obdobja v kontekstu evropskega klubskega nogometa postal skorajda nihče. Bil je popolnoma izgubljen član popolnoma izgubljene ekipe, ki se je prejšnjo zimo celo dotaknila dna prvenstvene lestvice in preživljala šokantno krizo brez primere. Naj se je znašel na klopi ali na igrišču, njegov prispevek (oziroma, bolje rečeno, neprispevek) je bil praktično enak in mnogi so bili celo mnenja, da bo njegov odhod del nujno potrebne prenove. Zgodilo pa se je nekaj povsem drugega, popolnoma nepričakovanega. Potolčeni Pierre-Emerick je na dnu nehote našel ponižnost in skromnost, skupaj z nekakšno vdanostjo v usodo in odsotnostjo kakršnegakoli pritiska pa sta ga odpeljali nekam, kjer je našel samega sebe ter svojo najboljšo podobo.

FANTASTIČNA SPLOŠNA PODOBA
Ko nihče ni pričakoval ničesar in ko je bil edini cilj ne glede na vse samoumeven obstanek v ligi, je Aubameyang začel postajati pravi superjunak. Če le malce poenostavimo in le malce pretiravamo, je čez noč zaigral kot prerojen ter začel zadevati kot po tekočem traku. Če le malce pretiravamo in le malce poenostavimo, je bila od tiste noči vsaka naslednja predstava v Franciji rojenega Gabonca še boljša od prejšnje in predvsem na njegovih krilih je odpisana Borussia v zaključku tekmovalnega obdobja dobila precej več, kot je pričakoval kdorkoli.

Kakšen obstanek neki, črno-rumeni so prilezli do uvrstitve v ligo Europa, podoba ekipe pa je ob trenerski menjavi in nekaj dodatnih kadrovskih spremembah (vključno s prodajo našega Kevina Kampla) narekovala le eno. Novi strateg Thomas Tuchel je preprosto moral staviti na izjemno vročega povratnika med pomembne akterje, to je tudi storil in več kot zadel v polno.

Pierre-Emerick je zadel na prvi tekmi nove sezone, zadel je na drugi, zadel je na sedmi, zadel je tudi na vseh vmes in po nekaj rekordih te vrste zadeva še naprej. V enakem ritmu? Ne, v še višjem. Da, prav ste prebrali, v še višjem. Ob zadnjih dveh nastopih je Aubameyang obakrat dosegel hat-trick, skupno pa je na desetih prvenstvenih tekmah zabil trinajst golov in na šestih v ligi Europa dodatnih šest.

Da, zato je, če se ponovno spomnimo Guardiana, treba umakniti tisto besedico verjetno. A ne samo zato. Ne gre le za številke in zadetke, 26-letnik več kot navdušuje z resnično fantastično splošno podobo, ki vključuje sanjsko sodelovanje s soigralci, razdajanje po celotnem igrišču in vsestranskost, kakršne ta igralec ni kazal nikoli prej. "Živi za doseganje zadetkov, a hkrati živi za potrebe celotne ekipe. V tem trenutku se z njim lahko primerja le malo nogometašev in ponosen sem, da sem njegov trener," pravi Tuchel in mladeniča postavlja na piedestal, ki pa je na žalost enega najhitrejših napadalcev na svetu skorajda okrasne narave. Nenavadno okrasne, šokantno okrasne, a dejansko okrasne.

ŠTIRJE RAZLOGI SKLENJENEGA KROGA
Kot zadevo vidimo mi, se je zvezdnik, ki je zdaj po vseh merilih pravi superjunak, na takem piedestalu znašel iz vsaj štirih razlogov. Prvič, v nemškem nogometu obstaja nogometaš, ki zadetke dosega v še drobec višjem ritmu, ki je postavil nekaj še bolj navdušujočih rekordov, ki igra za večjo in močnejšo ekipo ter za nameček blesti tudi na reprezentančni ravni. Neverjetni Robert Lewandowski zagotovo meče določeno senco na Aubameyanga in duši njegovo eksplozijo, iz naštetih, s Poljakom povezanih podatkov pa izhajajo preostali trije še pomembnejši razlogi, ki jo dušijo še dodatno.

Ena od teh treh težav je seveda ravno v Robertovem klubu Bayernu, ki je že nekaj let premočan za nemško konkurenco in ki je več kot očitno premočan tudi v tej sezoni. Čeprav smo šele na slabi tretjini sezone in čeprav je Borussia na drugem mestu, je Tuchel že pred nekaj krogi Bayernu čestital za nov naslov, potem ko je na neposrednem obračunu Aubameyang sicer dosegel zadetek (kaj pa drugega!), a jih je mogočni bavarski velikan na drugi strani dosegel pet. Derbi je bil povsem enostranski, Borussia nima nobenih možnosti in po splošno sprejeti oceni jih nima niti v kontekstu celotne sezone.

Gabončeva eksplozija je torej v bundesligi praktično brez pravega tekmovalnega pomena, nadalje je njen pomen v ligi Europa seveda zelo omejen (sploh če ga primerjamo z elitno ligo prvakov), medtem ko za nameček Pierre-Emerick na reprezentančni ravni ne obstaja. Če mu pod črto dosedanje kariere nepotrpežljivost in odsotnost skromnosti na klubski ravni doslej nista škodovali, je na reprezentančni drugače.

Ker mu pred leti Francija ni ponudila priložnosti, kakršno si je po lastni oceni zaslužil, je iz njene mlade reprezentance skočil v člansko gabonsko in si zapečatil usodo. Lahko ste prepričani, da danes, ko bi se mu lahko obetal nastop na domačem evropskem prvenstvu, to odločitev obžaluje. Gabon je pač Gabon, celo v afriških krogih pomeni zelo malo, Francija pa je pač Francija. In s tem je krog sklenjen. V tem krogu pa se ni mogoče znebiti občutka, da bo eksplozija karkoli zares pomenila šele, ko bo taisti krog prekinjen. Z odhodom iz Dortmunda? Verjetno je to edina možnost, ponudnikov pa ob podobnem nadaljevanju zagotovo ne bo manjkalo.