Kriza Chelseaja: Tradicija zank in obrnjenosti navzdol

V normalnih okoliščinah si ga moštva privoščijo brez posebnih pretresov in tako bi bilo tudi v primeru tokratnega izpada Chelseaja, če londonski modri od normalnih okoliščin ne bi bili oddaljeni nekaj galaksij teme, težav, muk ter nasploh vsesplošne krize neverjetnih razsežnosti.

Chelsea je torkovo zmago nad Stoke Cityjem in s tem uvrstitev v naslednji krog potreboval tako nujno, kot je tovrsten uspeh v tekmovanju, ki ga največje ekipe tradicionalno jemljejo vse prej kot resno, sploh mogoče potrebovati. Velikan s stadiona Stamford Bridge je postranski ligaški pokal moral postaviti v prvi plan, moral ga je vzeti skrajno resno in moral je vknjižiti zmago, ki bi malce popravila statistiko zadnjih tekem (in celotne sezone) ter v popolno razsulo vnesla vsaj nekaj reda in v popolno paniko vsaj nekaj miru.

Prvenstveni poraz z West Hamom je stvari pripeljal do roba, tičanje tik nad dnom prvenstvene lestvice po desetih krogih premier lige (pozor, desetih, ne dveh ali treh) je postalo angleška (in po marsikaterem kriteriju evropska) nogometna intriga številka ena. V takih razmerah pa se postranska pokalna tekma nekega dolgočasnega torka ni kaj dosti razlikovala od prvenstvenega derbija ali četrtfinalnega obračuna lige prvakov.

Temu primerno se ni kaj dosti razlikovala niti napetost, v kateri so Londončani hlastali za zrakom in panično lovili luč na koncu predora, ter dramatičnost, v kateri so ostali tako brez enega kot brez drugega. Kot verjetno veste, se je Chelsea na začetku drugega polčasa še enkrat (kot že tolikokrat v letošnji sezoni!) znašel v zaostanku, iz novega, še globljega kroga kriznega pekla pa se ni uspel rešiti, čeprav je v 90. minuti prišel do izenačenja in za nameček v podaljške vstopil z igralcem več.

Ne odrešilni zadetek Loica Remyja ne navidez odrešilna izključitev nasprotnega nogometaša v resnici nista prinesla odrešitve, kajti s številčno premočjo modri niso uspeli zadeti še enkrat, nato pa so pri izvajanju odločilnih enajstmetrovk potegnili kratko. Razbremenjeni Stoke je na krilih svojih najboljših igralcev iz petih poskusov dosegel pet zadetkov, medtem ko je pri Chelseaju prav v zadnji seriji pokleknil siceršnji specialist za tovrstne strele in Eden Hazard. Torej najboljši igralec premier lige v lanski sezoni, ki je v prvi tretjini letošnjega tekmovalnega obdobja postal eden (pisano z malo začetnico) od simbolov težko razložljive krize.

ŠOKANTEN SEDMERČEK, ŠOKANTEN ŠESTERČEK
V njej so številke resnično fascinantne, njihovo razsežnost pa je komaj mogoče dojeti. Na zadnjih sedmih tekmah je Chelsea zmagal enkrat samkrat, in sicer je pred slabima dvema tednoma v premier ligi vknjižil domače tri točke proti Aston Villi. Zgolj simbolične tri točke, če vemo, da je pred tem klonil proti Southamptonu in Portu (proti prvemu v prvenstvu, proti drugemu v ligi prvakov) ter še prej remiziral z Newcastlom. In če vemo, da so sledili mršavih 0:0 v Kijevu, že omenjeni West Ham ter zdaj še Stoke City.

Ta šokanten sedmerček so modri dodali prav tako šokantnemu šesterčku z začetka sezone: na prvih šestih uradnih tekmah novega tekmovalnega obdobja je Chelsea premagal zgolj West Bromwich (pa še to komajda), ob tem pa je vknjižil tri poraze v premier ligi in remi v tem tekmovanju ter poraz na tekmi za angleški superpokal. Zgolj vmes, zgolj v tampon coni, ujeti med trinajst srečanj z neverjetnima dvema zmagama, je posijalo nekaj sonca in je kazalo nekoliko bolje, ko so branilci naslova angleških prvakov nastope na mednarodni sceni začeli z visoko zmago nad Maccabijem, tri dni za tem premagali Arsenal v domačem prvenstvu in v ligaškem pokalu, od katerega so se zdaj že poslovili, samoumevno opravili z neznanim Walsallom.

A če se danes spomnimo tistega kratkega obdobja, v njem v resnici ni bilo pravih znakov napredka, tako da vrnitev v temno blato globokega brezna nikogar ni posebej presenetila. Na tisti točki so bile stvari že precej jasne; namreč, jasno je bilo, da se modra ekipa seseda sama vase in da z ničimer ne daje vedeti, da bi se lahko izvlekla. Popolnoma drugače pa je seveda s pričakovanostjo in z jasnostjo celotne slike, ki se kaže po skoraj treh mesecih (tekma za angleški superpokal je bila na sporedu 2. avgusta) sezone z oznako 2015/16 in v kateri kot v nekakšnih blodnjah gledamo mučno životarjenje ekipe, ki se je v mesecih pred tem tako rekoč sprehodila do enega najbolj zanesljivih naslovov v premier ligi v celotni zgodovini tega tekmovanja. Nihče ni pričakoval padca navdušujočih prvakov na raven razbitih provincialcev in nikomur ni povsem (večini pa niti približno) jasno, kako ter zakaj se je to lahko zgodilo.

PRETIRANA POLETNA SAMOZAVEST
Seveda pa je v vsem tem času porazov, udarcev in neuspehov zrasla kopica zelo relevantnih teorij, ki bodisi v seštevku bodisi v nekakšni presečni množici dajejo odgovore ali vsaj del odgovorov na skrajno pereča vprašanja, povezana s padcem vseh padcev. Če začnemo globoko v poletju, so natančne angleške analize privedle do ugotovitve, da je sloviti trener Chelseaja Jose Mourinho naredil celo kopico napak v pripravljalnem obdobju.

Praktično nobenega dvoma ni o tem, da je Portugalec v vznesenosti navdušujočega pohoda do naslova šampionski ekipi namenil preveč dopusta, jo prepozno zbral na treningih in ji nikoli ni namenil strnjenega obdobja organiziranega dela na istem mestu ter v potrebnem miru. Predvsem glavni tvorci lanskega uspeha so se treningom priključili tik pred odhodom na svetovno turnejo ekshibicijskih tekem, ki niso bile pripravljalne v pravem pomenu tega izraza in na katerih modri nikoli niso ujeli pravega ritma. Vedeli so, da imajo nekaj težav, toda vnaprej dogovorjene obveznosti so si podajale roke, ni bilo pravega časa za iskanje rešitev, Chelsea je zadnjo tekmo te vrste v zameno za lepe denarce odigral celo med superpokalnim nastopom in otvoritvenim srečanjem v premier ligi. Pri čemer si je, da bi bila mera polna, med porazom proti Arsenalu in remijem s Swanseajem privoščil dodaten … poraz.

Ob vsem tem je dolgo časa prevladovalo mnenje, da Londončani ne potrebujejo posebnih okrepitev in da je zmagovito ekipo celo najbolj smiselno pustiti čim bolj pri miru, a so se zaradi specifičnosti prehoda iz prejšnje v to sezono in zaradi spleta okoliščin te ocene izkazale za napačne. Danes je jasno, da ima Chelsea kadrovske težave in da bo Mourinho namesto ukvarjanja z dokazovanjem vrednosti Radamela Falcaa moral razmišljati o čem drugem. Kolumbijec je še vedno tako neprepoznaven, kot je bil pri Manchester Unitedu, in predstavlja trenerjev velik poraz (kot da jih nima že tako dovolj), hkrati pa ekipa nima pravih rešitev pri ukvarjanju s slabo formo že omenjenega Hazarda, s povsem izginulim Cescom Fabregasom in s šokantnim padcem ključnega branilskega dvojca prejšnje sezone John Terry-Branislav Ivanović.

KAPETAN IN PODOBNA VPRAŠANJA
Ob tem je težko odgovoriti na vprašanje, ali je izjemni Belgijec žrtev krize ali eden od razlogov zanjo, v vsakem primeru pa sta v zvezi s Hazardom jasni dve stvari. Prvič, kot priznava tudi sam, nikoli v življenju, kaj šele v času svetovne slave, ni igral tako slabo. Niti približno. In drugič, tako ali drugače gre za nekaj začasnega, kajti bodisi pri Chelseaju bodisi kje drugje bo Eden prej ko slej ponovno videti kot eden najboljših evropskih nogometašev. Ker to preprosto je in ker drugače ne more biti.

Večja težava se zdijo drugi našteti in nekateri nenašteti. Prav mogoče je, da se Falcao nikoli ne bo vrnil niti v bližino najboljših časov, pravzaprav v tem trenutku na to kaže vse. Nadalje je treba vedeti, da se Barcelona Fabregasu ni odpovedala kar tako. V London ga je spustila, ker mu že dolgo nikakor ni steklo, in presenečenje so bile Katalončeve odlične predstave predvsem v prvi polovici lanske sezone, manj njegov padec na raven, na kakršni smo ga gledali na stadionu Camp Nou.

Kar zadeva obrambo, pa bi predvsem Terry lahko bil zgodba, precej podobna nedavnim dogodkom okrog njegovega malodane vrstnika in dolgoletnega reprezentančnega soigralca Stevena Gerrarda. Podobno kot sezono poprej Gerrard je Terry v prejšnjem tekmovalnem obdobju odigral na ravni iz svojih najboljših časov, sprožil glasne pozive po vrnitvi v izbrano vrsto in nasploh navdušil na celi črti. Je mogoče, da je šlo za sezono, v kateri je John iz pregovornih petnih žil potegnil svoje zadnje moči, potrebne za tako dobre predstave? Tako kot jih je Steven potegnil eno leto prej. V Gerrardovem primeru je sledilo leto katastrofalnih predstav in vse kaže, da gre Terry po zelo podobni poti.

Seveda je svoje naredilo tudi Mourinhevo nezaupanje, s katerim nadaljuje tradicijo nesoglasij s pomembnimi členi kolektivov in ki je legendarnega nogometaša dodatno napolnilo s slabo voljo. Toda John je dobil dovolj priložnosti in malodane vse po vrsti zapravil z resnično obupnimi predstavami. Celo do te mere, da se ni mogoče znebiti občutka, da je portugalski strateg ujet v zanj prav tako tradicionalno dvojno zanko. Na eni strani z nesoglasji v razmerju s kapetanom izgublja pomemben nadzor nad slačilnico, na drugi strani pa vsaj tolikšno težavo predstavlja dejstvo, da Terryja ne more primerno zamenjati.

ZGODB JE TEDAJ PO NAVADI KONEC
Vprašanje za milijon dolarjev (ali funtov, kakorkoli pač hočete): kolikšna je pod črto vsega zapisanega in še česa za zdaj (bodisi zaradi omejenosti obsega in prostora bodisi zaradi nedorečenosti) zamolčanega krivda enega najslavnejših trenerjev v zgodovini tega poklica in kaj je vodstvu kluba v luči poskusa reševanja krize mogoče storiti v zvezi z njim?

Mourinho je vse prej kot navaden trener, njegov odnos s Chelseajem je vse prej kot običajen in zaupanje odgovornih mož je vse prej kot vsakdanje. Če bi bil na položaju kdo drug, ga ne bi bilo več. Prav mogoče je celo, da ga ne bi bilo več, če bi bil na položaju kdorkoli drug. Mourinho je še, toda vse glasnejše so ocene, da je z izpadom iz ligaškega pokala plačal enega od zadnjih obrokov kredita in da njegova prihodnost na modri klopi visi na najtanjši nitki. Kar je logično. Mourinho gor ali dol, položaj je dejansko kritičen, Portugalec pa je med drugim znan po tem, da se – prav tako tradicionalno – v takih položajih ne znajde najbolje.

Še več, znajde se zelo slabo. Ko se voz obrne navzdol, je njegovih zgodb po pravilu konec in tedaj se večina njegovih siceršnjih konkurenčnih prednosti spremeni v uteži, ki ga vlečejo vse globlje. Zelo resni angleški mediji zato podajajo zelo resne ocene o tem, da se morajo stvari v tekmi ali dveh bodisi radikalno obrniti navzgor bodisi bo radikalnega nekaj drugega. Trenerska menjava je po oceni številnih izjemno uglednih in izjemno relevantnih poklicnih spremljevalcev dogajanja za najbližjim vogalom in v primeru dodatnega neuspeha ali dveh je verjetno edino vprašanje, kako je ime alternativi, ki jo ima v mislih vodstvo kluba.

Je to Carlo Ancelotti? Potem ko se je Chelsea pred dobrima dvema letoma z angažiranjem Mourinha odločil za nekakšno vrnitev v preteklost in za ponovno sodelovanje s svojim najuspešnejšim trenerjem vseh časov, je prav mogoče, da bi se tudi v primeru Portugalčeve odstavitve odločil za nekaj podobnega. Tudi italijanski strateg je bil na klopi Chelseaja v svojem prvem mandatu zelo uspešen, po razhodu z Realom je počasi že pripravljen na nov izziv in zagotovo bi bil ob odločitvi za menjavo zelo verjeten izbor.

Nekaj podobnega velja še za enega potencialnega povratnika, Guusa Hiddinka, ki je kot dober prijatelj lastnika Romana Abramoviča v preteklosti že bil dežurni gasilec in ki bi utegnil še enkrat priskočiti na pomoč. Nekaj pa je tudi tretjih poti, ki bi seveda vključevale popolne novince na modri klopi, a gre za tako oddaljene in zamegljene možnosti, da si za zdaj ne zaslužijo nadaljnje obravnave.