Sadi Gadafi je bil poveljnik specialnih enot libijske vojske, v državljanski vojni naj bi bil odgovoren za več pobojev, po smrti njegovega očeta leta 2011 pa je pobegnil v Niger. Za njim je bila razpisana mednarodna tiralica in marca lani ga je Niger izročil Libiji.
Eden od sedmih Gadafijevih sinov je postal znan tudi kot nogometaš. Ne ravno nadarjen, a to v državi, ki jo je vodila njegova družina, ni bila težava, da ga ne bi povzdignili na piedestal kot najboljšega. Znana je zgodba, da je na dresu lahko samo on imel napisan priimek, vsi ostali so nosili samo številke, podobno je bilo pri komentiranju tekem, ko so reporterji lahko z imenom omenjali zgolj Sadija.
Slednji je bil jasno kapetan kluba, za katerega je igral, normalno tudi kapetan reprezentance in pozneje predsednik libijske nogometne zveze. Mednarodno javnost je nase še bolj opozoril, ko je »vstopil« v svet italijanske serie A. Seveda si je mesto v njem kupil, drugače ne bi nikoli oblekel dresov Perugie, Udineseja in Sampdorie, za katere pa je skupaj zbral le dva nastopa. Ne le zaradi svojega nogometnega (ne)znanja, ampak tudi zato, ker je hitro padel na dopinškem testu. V svoji nogometni biografiji ima tudi podatek, da je bil 7,5-odstotni lastnik Juventusa in nekajkrat treniral z ekipo.