Sama po sebi nista vredna širše pozornosti, kaj šele da bi šlo za večjo zgodbo. A stvari se precej spremenijo, če gre za nogometaša, ki je s svojimi spornimi potezami v zadnjih letih zrasel v britanskega sovražnika številka ena, zaradi njih postal nezaželen pri svojih zadnjih dveh klubih in je tudi igranje za West Bromwich začel s podobnim škandalom. Kaj zgodbo, James McClean piše pravi roman z obetom filmske adaptacije.
Verjetno se vse skupaj začne že s tem, da 26-letnik svojega rojstnega kraja ne bi imenoval Londonderry niti v blodnjah. Nekateri celo pravijo, da uradnega imena drugega največjega mesta na Severnem Irskem ne bi uporabil, tudi če bi bilo od tega odvisno njegovo življenje. McClean je zaveden Irec, McClean je goreč katolik in kot vsi njegovi somišljeniki s podobnimi čustvi prihaja iz Derryja, kot brez izjeme in brez napake pravijo taistemu kraju.
A vendar vse skupaj ne bi prestopilo okvirjev povsem običajne napetosti med smrtnimi sovražniki iz druge polovice prejšnjega stoletja in hkrati ljudmi, ki se po dokončni vzpostavitvi ljubega miru tudi v tem stoletju ne gledajo najlepše. Ne bi jih prestopilo, če James ne bi bil profesionalni nogometaš in predvsem če svojih prepričanj ne bi bil pripravljen braniti bolj odločno ter bolj konkretno kot katerakoli druga javna oseba na celotnem Britanskem otočju.
Ko je mlajše selekcije za mnoge umetno izbrane vrste Severne Irske, za katero navijajo proangleški protestanti, brez razmišljanja zamenjal za člansko reprezentanco ljubljene Republike Irske, je dvignil nekaj prahu, a je šel po poti, po kateri so šli že nekateri pred njim. Povsem na svojo pa je zavil še nekoliko pozneje, ko se je novembra leta 2012 kot nogometaš Sunderlanda ob gostovanju pri Evertonu spravil v središče pozornosti britanske javnosti.
Čeprav je to, kar je naredil tisto popoldne v Liverpoolu, počel že prej, je tedaj potezo opazila vsa Anglija in jo obesila na veliki, celo največji zvon. In čeprav sam pravi, da je za to v veliki meri odgovorna služba za stike z javnostmi pri črnih mačkah, ki se je želela ograditi ter je v sporočilu za javnost klub že pred tekmo odločno postavila na nasprotni breg, bi se veliki pok po vsej verjetnosti zgodil v vsakem primeru.
ŠEST KRST IZ ISTE ULICE
Angležem so te stvari preprosto preveč pomembne, odstopanje od njih pa je preveč nevsakdanje in predvsem preveč ožigosano. Bilo je v času okrog praznika z imenom Remembrance Day (v prostem prevodu nekakšen dan spomina), ki izvira iz dogodkov v času prve svetovne vojne, nanj pa se Britanci spominjajo vseh vojakov, ki so kadarkoli in kjerkoli padli v službi domovine.
Na Otoku tiste dni masovno, skorajda brez izjeme na srčni strani nosijo makov cvet, famozni poppy, ki simbolizira krvava makova polja severovzhodne Francije, poleg žrtev prve velike morije pa, kot rečeno, tudi vse ostale padle vojake. Precej preglavic si lahko človek nakoplje že, če se v skladu s svobodno voljo (menda) demokratičnega okolja brez obeležja pojavi na povsem običajnem delovnem mestu.
Že pred časom je v splošnem dojemanju postalo nedopustno in nesprejemljivo, če si poppyja ne pripne javna osebnost. Tako kot si ga tistega novembra pred skoraj tremi leti ni pripel McClean. Kot lepo vzgojen fant ne povsem samovoljno, o svojem namenu je obvestil rojaka iz Derryja (ali Londonderryja, kakorkoli hočete), slovitega trenerja Martina O'Neilla, ki je tedaj sedel na klopi Sunderlanda. In dobil njegov blagoslov.
Uglajeni gospod je znal razumeti mladeniča, čigar družino so močno zaznamovali spopadi in ki prihaja iz soseske, v kateri je povsem nepomembno, če si se rodil skoraj dvajset let pozneje. Namreč dvajset let po najhujšem, najbolj grozljivem obdobju dolgoletnih sporov med katoliki in protestanti na Severnem Irskem, ki so najbolj krvav pečat pustili prav v Derryju. Čeprav je v tem pogledu po svetu precej bolj slaven Belfast, ki se ga dotikajo mnoge pesmi s to mračno tematiko, je zmotno prepričanje, da se ga dotika najbolj znana med njimi.
Kultna Sunday Bloody Sunday legendarne irske zasedbe U2 z barikadami v Belfastu nima veliko skupnega, krvava nedelja leta 1972 se je seveda zgodila v Derryju in med 14 povsem nedolžnimi civilnimi žrtvami so jih kar šest v krstah odnesli iz ulice, v kateri je sedemnajst let pozneje starše osrečil mali James. Družina je vseh šest zelo dobro poznala in je še danes povezana z njihovimi družinami, zato je McClean odrasel v duhu, v katerem počastitev britanskih vojakov preprosto ni prišla v poštev. In nikoli ne bo.
OD DNEVA, KO SO PRIŠLI NA SVET
Kot je tedaj dal vedeti razumevajočemu O'Neillu, se je pripravljen pokloniti žrtvam prve in druge svetovne vojne ter še nekaterih konfliktov, nikakor pa ne vsem umrlim britanskim vojakom. Nikakor ne tistim, ki so umirali in predvsem pobijali na Severnem Irskem. A medtem ko je nogometaš naletel na razumevanje in podporo peščice (dobesedno peščice) svobodomiselnih in odprtih do drugačnih pogledov, ga je na drugi strani prek glave preplavilo vsesplošno ogorčenje ogromne večine.
Pri tem niso bile tako pomembne občasne grožnje s smrtjo izpod peresa ekstremistov, Irca so precej bolj udarili ostri napadi ljudi, ki bi morali predstavljati razumno maso. Proti njemu se je obrnila vsa Britanija, proti njemu so se obrnili tudi navijači Sunderlanda, in ko na neki točki O'Neilla ni bilo več v klubu, ga je preprosto moral zapustiti tudi McClean. Ker je etiketa s seboj prinesla tudi malo priložnosti za dokazovanje na igrišču, ob seštevku obojnega zanj ni bilo prostora v premier ligi.
Pod svoje okrilje ga je bil pripravljen vzeti Wigan, a če je pri tem upal, da bodo v zavetju druge lige polemike potihnile, se je pošteno zmotil. Zgodilo se je ravno nasprotno. Prišel je lanski november, ponovno je prišlo tisto obdobje in James se je z vztrajanjem pri svojem ponovno spravil v središče pozornosti. Ob še večji razvitosti družabnih omrežij in z njimi neposredno povezanih medijev še bolj kot prej. V neverjetno obsežnih in pogosto brutalnih odzivih, ki se jih verjetno spominjate, so Britanci presegli sami sebe, James pa jim je odgovoril s svetovno slavnim odprtim pismom, ki ga je ob ponovnem nastopu brez maka na prsih naslovil na prvega moža kluba, slovitega poslovneža Dava Whelana.
»Padli v svetovnih vojnah imajo moje popolno spoštovanje. Naj gre za Britance ali Irce, častim spomin nanje, tako kot ga časti vsak človek, ki si zasluži ta naziv. In če bi bil poppy le zanje, bi ga z velikim veseljem nosil. Toda je tudi simbol padlih v drugi polovici 20. stoletja in s tem imam velike težave. Posebej za Severne Irce iz Derryja mak simbolizira tudi nekaj drugega, povsem drugačnega. Posebej ljudje iz ulic okoli moje živimo v mučni senci tistega, kar se je dogajalo v sedemdesetih letih. Ne glede na to, kdaj smo se rodili, je odmev tedanjega dogajanja v nas od dneva, ko smo prišli na svet,« je med drugim zapisal pred devetimi meseci.
KONTROVERZNO SRCE EKIPE
Vas preseneča, da po koncu sezone tudi pri Wiganu niso bili navdušeni nad nadaljnjim sodelovanjem? Zagotovo ne, pa čeprav bi morali živeti v svetu, v katerem bi bilo drugače. Zato pa je bila presenetljiva ponudba, ob kateri Wiganovi pogledi sploh niso pomembni. V nasprotju s pričakovanji se je oglasil vse bolj stabilen član premier lige West Bromwich, za katerim je zelo dobra sezona in ki je pred novim tekmovalnim obdobjem v McCleanu kljub vsem družbeno-političnim škandalom videl primerno okrepitev.
Mu je danes žal? Verjetno bi dobili precej pritrdilnih odgovorov, potem ko je James že ob enem od prvih nastopov v dresu novega kluba poskrbel za novo dramo te vrste. Nanjo seveda nihče ni bil pripravljen, kajti november je še daleč in le kdo bi si mislil, da bodo na klubski tekmi igrali himne. Toda West Bromwich se je pomeril z nižjeligašem v Združenih državah Amerike, in ker tam himno igrajo tudi na lokalni pasji razstavi, sta pred srečanjem zadoneli tako ameriška kot britanska.
Ekipi sta se obrnili proti zastavam, McClean stran od njih in rodil se je nov spletno-medijski masaker. Mnogi so ob tem menili, da je kontroverzni Irec na obrobju Birminghama zaključil, še preden je dobro začel, toda v zadnjih tednih so se stvari obrnile drugače. Še naprej je dobival priložnosti na prijateljskih tekmah in danes se enotna ocena angleških novinarskih kolegov glasi, da je v času celotnih poletnih priprav pokazal več kot katerikoli soigralec.
Več borbenosti, več domiselnih rešitev, več tistega, kar potrebuje njegova ekipa. In čeprav sprva ni bil predviden za člana udarne enajsterice, je to praktično postal in malodane enotno mnenje pravi, da bo kot tak v ponedeljek zaigral na zadnji tekmi prvega kroga nove sezone v premier ligi proti mogočnemu Manchester Cityju. »To bi bila edina logična poteza, mladenič je srce ekipe,« predvsem lokalni pisci pozivajo trenerja Tonyja Pulisa, novinca na klopi nekdanjega kluba Roberta Korena.
In viri blizu ekipe pravijo, da valižanski strateg navzlic neodobravanju poteze ob himni razmišlja popolnoma enako. Pri tem pa je res zanimivo, da ima kljub novembrom ter kljub himni in zastavi McClean tudi kar močno podporo navijačev. Glede na okoliščine celo neverjetno močno. Seveda pa je težko napovedati, kaj se bo dogajalo, ko bomo ponovno v enajstem mesecu. Tako kot je, če smo povsem iskreni, z distance težko razumeti obe strani. Ponosno vztrajanje in izpostavljanje na eni ter vsesplošno obsedenost s simbolno patetiko na drugi.