V podobnem duhu Globoka modrina (v izvirniku Deep Blue Sea) ni film, ki bi ga kdorkoli označil za mojstrovino sedme umetnosti, pa čeprav je bilo nekaj sekvenc skrajno napadalnih morskih psov zelo simpatičnih. Tako kot ameriški estradni zvezdnik z umetniškim imenom LL Cool J ni filmski igralec, ki bi lahko bil kadarkoli nominiran za kakršnokoli nagrado. Toda njegov lik v omenjenem filmu je v slabo odigranem, a zelo posrečenem prizoru vendarle izrekel nekaj, kar je postalo svetovno slavno in kar tudi 1999 živi v izročilu pop kulture.
"Če držiš v rokah vročo ponev, se lahko sekunda zdi kot ura. Če držiš v rokah vročo žensko, pa se ura lahko zdi kot sekunda," je sredi bežanja pred krvoločnimi ribami pojasnil kuharski pogled na relativnostno teorijo Alberta Einsteina in jo kljub ekstremni poenostavitvi marsikomu resnično približal bolj kot vse srednješolske (za fakultetne ne bomo trdili) ure fizike. Relativnost je v svoji osnovi resnično nekaj takega, vsaj na tej banalni ravni pa še kako velja tudi v nogometu. Na več ravneh in na več primerih, med drugim tudi ko gre za vprašanji, kako daleč lahko pride določen igralec in kaj nato tudi dejansko doseže. Po tej relativnostni logiki nogometaša z razkošnim talentom, idealnimi razmerami za razvoj ter z vso podporo bližnje in daljne okolice nikakor ne moremo s premočrtnimi vzporednicami primerjati z igralcem iz povsem drugačnega okolja, ki z drobtinicami talenta v obupno slabih pogojih gara za vsak korak navzgor. V prenesenem pomenu je za enega sekunda ura, za drugega ura sekunda in tako naprej.
VSA PRIČAKOVANJA PRESEGEL ŽE S TEM
Če se torej vrnemo k uvodu, nogometaš z imenom Manuel Agudo Duran in blagozvočnim vzdevkom Nolito ni igralec najvišjega svetovnega razreda, niti tistega podrazreda takoj pod vrhom, in ne eno ne drugo nikoli ne bo. Toda vse, kar je dosegel, je v relativnem smislu vredno neskončnega občudovanja in brezmejnega podčrtovanja. Prav neverjetno je, do kod oziroma kako visoko je prišel ob tem, s kako skromnim potencialom je svojo nogometno pot začel in v kako nenaklonjenem okolju se je mukotrpno boril za stvari, ki se marsikomu zdijo samoumevne. Čeprav je bilo kristalno jasno, da nikoli ne bo polnopraven član prve ekipe in da ga bodo prej ali slej poslali iskat nogometni kruh drugam, je Andaluzijec ogromno dosegel že s tem, ko je v sezoni 2010/11 odigral dve tekmi za Barcelono, aktualno evropsko prvakinjo in tedaj še izrazitejšo najboljšo ekipo na stari celini. Še več, Nolito je vsa realna pričakovanja presegel že, ko je neizmerno težavni mladosti kljuboval do te mere, da je kot 22-letnik (kar je nadvse neobičajna starost za tak korak) prilezel do B-ekipe ponosa Katalonije.
Lahko si torej predstavljate, kaj je zanj pomenilo, ko je imel spomladi leta 2011 na mizi dve ponudbi. Ponudbo za profesionalno pogodbo z Barcelono, ki bi ga verjetno obdržala v B-ekipi ali ga posodila v kakšno drugo drugoligaško moštvo. In nekoliko presenetljivo ponudbo za vsega zavidanja vredno petletno sodelovanje s slovito lizbonsko Benfico, ki je 25-letnemu popolnemu novincu med profesionalci ponujala zelo resno priložnost. Sprejel je slednjo, njene razsežnosti in razsežnosti tako dotlej kot odtlej doseženega pa so zares zaživele šele z razkritji zadnjih dni.
ZGOLJ 30 EVROV NA TEDEN
Že prej je bilo jasno, da ni veljal za talenta in da je odraščal v andaluzijskem vaškem okolju ter v tekmovalnem okolju amaterskih lokalnih lig. Barcelona ga je po naključju odkrila pri že omenjenih 22 letih na obskurnem turnirju, na katerem se je izkazal z iznajdljivostjo, ki ga je krasila ves čas in zaradi katere ni nikoli povsem opustil tega športa. Nato je napredoval do Benfice, in čeprav v Lizboni nikoli ni postal uspešnica, so mu sčasoma uspele nepredstavljive stvari. Izkazal se je kot posojen nogometaš pri Granadi in v pretekli sezoni eksplodiral pri Celti, kamor ga je poklical njegov trener iz časov pri Barceloni B Luis Enrique (da, današnji evropski prvak Luis Enrique).
Da njegovih lanskih 13 zadetkov v španskem prvenstvu ni bilo naključje, pa je z odličnimi predstavami, ogromno zanj značilne borbenosti ter ponovljenim strelskim izkupičkom dokazal letos, ko si je tudi priboril nič več in nič manj kot špansko izbrano vrsto. Jeseni eksperimentalen vpoklic, medtem ko je ravno v teh dneh postal polnopraven član zbrane vrste in ob tem tudi dokončno razkril svojo zgodbo na meji verjetnega. Ko so bili njegovi sedanji soigralci že člani mladinskih reprezentančnih kategorij, je Nolito služil 30 evrov na teden. Pa ne z igranjem nogometa, za katerega v lokalni ligi ni dobil niti centa. "Od jutra do sieste sem pomagal v prijateljevi mesnici, medtem ko sem popoldne po navadi treniral. Ne pravim, da bi bil še vedno tam, če ne bi bilo nogometa, zagotovo pa bi bil le eden od neštetih delavcev, ki bi v tej krizi poskušali nekako preživeti," je v intervjuju za slovito Marco dejal relativni superzvezdnik, ki je, kot verjetno lahko sklepate, odrasel v revščini in sta se mu v letih, v katerih je Messi že bil najboljši nogometaš na svetu, milijon evrov na računu ter mesto v reprezentanci zdela precej dlje od najbolj oddaljenih planetov.
