Toda na vrhuncu veselja, navdušenja in evforije je na zadevo mogoče pogledati tudi z zornega kota, ki je precej drugačen in ki predvsem načelnim ljudem z nekaj več časti preprosto ne more biti všeč.
Do krize v nekem odnosu lahko po skoraj desetletju sobivanja pride iz različnih razlogov, pri čemer razmišljanje o razhodu ni nujno nekaj negativnega. Lahko je logična posledica življenjskih izzivov in ljudi pripravi do tega, da o željah in potrebah premislijo še enkrat. Lahko se konča s slovesom, a če že ne v obojestransko zadovoljstvo, se zadeva zgodi na civilizirani ravni, z odprtimi kartami in iskanjem čim več konsenzov. Lahko pa preskoči nova iskrica, se obnovi tleča ljubezen in se stvari pravljično postavijo na mesto približno tako, kot se postavijo v najlepših romantičnih filmih, ki temeljijo na zapletih te vrste. Če bi bila kriza v odnosu med Alvesem in Barcelono taka, potem bi bil morebiten (kazalo je celo, da zelo verjeten) razhod lep, kot je taka zadeva sploh lahko lepa.
Oziroma bi bil normalen, bil bi človeški, ob njem ne bi manjkalo najmanj vljudnih, če že ne prijaznih besed. In če bi bila kriza v odnosu med Alvesem in Barcelono taka, bi preobrat resnično pomenil prižiganje iskrice ter obnavljanje ljubezni in bi ga lahko pozdravili kot pravljico iz prej omenjenih filmov. A naj bodo navijači še tako veseli preobrata, do katerega je zelo presenetljivo prišlo včeraj, in naj se je ta zgodil na še tako evforični podlagi proslavljanja trojne krone, v danih okoliščinah lahko nekaj brezmadežnega vidijo le najbolj zaslepljeni. Ostali so od česa takega precej oddaljeni. Kako tudi ne bi bili, ko pa se je v zadnjih tednih resnično dogajalo vse mogoče in je bila kriza videti kot najbolj umazan, koristoljuben in zahrbten spor, kar si ga lahko predstavljate.
Navsezadnje je zgolj teden dni pred finalom lige prvakov brazilski desni bočni branilec na svoj dolgoletni klub zlil nekaj veder gnojnice, uporabljal resnično grde besede, govoril o popolnem pomanjkanju spoštovanja in se izjasnil, da taistemu klubu praktično ne pripada. Saj veste, njegova izjava, da je dvestoodstotno član ekipe in niti deset odstotkov član Barcelone kot institucije, je v zadnjih dneh postala svetovno slavna.
Zelo očitna nesoglasja so se vlekla že dalj časa, govorilo se je o hudih sporih, in če je verjeti dobro obveščenim virom, je do njih dejansko prišlo. Zdelo se je torej, da je ena tistih grdih prekinitev sodelovanja na pomolu in da je ne more preprečiti prav nič. Pri tem sploh ni bilo tako pomembno, ali je imel Brazilec za svoje obnašanje dober ali manj dober razlog, o dejanskih vzrokih za zaplet bi bilo mogoče soditi na neki povsem drugi ravni. Na tej pa je bilo Alveseve poglede treba spoštovati in razumeti nogometaševo odprto pregledovanje ponudb klubov, ki so bili za tako kakovostnega nogometaša tik pred iztekom pogodbe kajpak zelo zainteresirani.
V tem duhu bi bilo mogoče sprejeti kakršnokoli slovo, a hkrati v tem duhu ni mogoče brez zadržkov (in še česa več) pospremiti preobrata. Se je zgodil zaradi slavja? Ah, dajte no, zaradi evropskega naslova vodilni možje kluba niso postali nič boljši ljudje, kot so bili v trenutkih, ko je imela Barca namesto trojne krone na glavi dvojno. Nova iskrica se lahko zgodi le, če je bilo spoštovanje ves čas prisotno, nikakor ga ne more na novo roditi. Kako je torej mogoče, da Alves kar naenkrat ne pripada zgolj ekipi, temveč ponovno tudi klubu, s katerim je podpisal novo dveletno pogodbo? Sliši se hinavsko in dejansko lahko poimenovanje Brazilčevega obnašanja izpeljete tudi iz tega.
Predvsem pa se ni mogoče znebiti občutka, da je, ko je govoril o spoštovanju, dolgoletni brazilski reprezentant v resnici govoril o nečem drugem oziroma je s to mnogo lepšo, javnosti precej bolj všečno besedo poimenoval denar. Naj nas koklja brcne, če razlike med nespoštovanjem in spoštovanjem v njegovih očeh ni predstavljala zgolj razlika med enoletno pogodbo za določeno število milijonov in dvoletno za nekoliko višje število. Brez skrbi, ne bomo se spustili v dodatno moraliziranje, naj ostane pri tem. Mislimo si svoje tako o nogometašu kot o njegovih nadrejenih, toda dlje od do zdaj zapisanega vendarle ne bomo šli. Vprašali se bomo le še to, kako se počuti dozdajšnji član Seville Aleix Vidal, ki se je kot novi nogometaš Barcelone predstavil le dan prej. Privolil je v to, da bo počakal na januarski iztek Barcine prepovedi kupovanja nogometašev, svet pa ga je napovedoval kot nekoga, ki se mu zaradi izpraznjenega Alvesevega položaja tako čakanje izplača. Je mogoče, da je dobil nekaj povsem drugačnega od tistega, pod kar je mislil, da se je podpisal?
