Ko se je Didier Drogba vrnil na Stamford Bridge, se je moral Oscar odpovedati številki 11, kar je Brazilec storil rade volje, saj se tudi on zaveda, koliko navijačem modrih pomeni izkušeni napadalec. Nekateri nogometaši Chelseaja so šli mimo mešane cone, namenjene sedmi sili za pobiranje izjav, povsem brez težav, ne da bi jih kdorkoli zaustavil. Petični angleški mediji nočejo delati pogovorov s komerkoli. Na Stamford Bridgeu si lahko takoj ugotovil, od kod prihaja kateri novinar. Medtem ko smo slovenski želeli ustaviti kogarkoli in ga prositi za izjavo, so se Britanci tega lotili povsem drugače.
ČAKALI SO LE ENEGA
Večino nogometašev modrih so pustili pri miru. Zdelo se je, da vsi čakajo samo na nekoga. Njihov izraz na obrazu je razkrival, da na nekoga pomembnega. Če je kdo ob pogledu na otoške novinarje pomislil, da čakajo mesijo, odrešenika, mu ne bi mogli zameriti. Živčno so se prestopali in v hladni torkovi londonski noči želeli samo to, da čim prej pride in jih odreši. Čakanja na hladnem namreč. No, če smo povsem iskreni, slovenski mediji smo bili veliko bolj premraženi od angleških kolegov, kar nekaj – vključno z avtorjem teh vrstic – se jih je tako treslo, da diktafonov in mikrofonov ni uspelo držati pri miru. Tudi mi smo čakali. Vsi smo se nalezli britanske navdušenosti, nestrpnega čakanja in kmalu smo se tudi novinarji iz deželice na sončni strani Alp začeli živčno prestopati. Delno zaradi mrazu in vetra, ki je rezal do kosti, večinoma pa zaradi tega, ker smo čakali, kaj se bo zgodilo. Le koga Britanci tako nestrpno pričakujejo? Možnosti sta bili samo dve. V garderobi sta ostala samo dva nogometaša, vsi drugi – tudi Cesc Fabregas, ki je bil medijem kajpak izjemno zanimiv, a jih je samo pozdravil in odbrzel naprej, in debitant Dominic Solanke, ki so ga podrobno izprašali o prvih vtisih ob igranju v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju – so že odšli. John Terry ali Didier Drogba. Čeprav je kapetan Chelseaja odigral fenomenalno, kot centralni branilec zabil gol in dodal še asistenco, smo slutili, da tokrat triintridesetletni branilec, ki je med vikendom odigral že petstoto tekmo v vlogi kapetana modrih, tokrat ne bo v središču pozornosti.
SIMBOLIKE JE BILO VELIKO
In res. Ko je iz garderobe prikorakal temnopolti možakar s kapo na glavi in se najprej ustavil pri televizijcih, je med sedmo silo završalo. Prosili smo vse bogove tega sveta, da bi nekaj minut namenil tudi nam, tiskanim medijem. Med čakanjem nanj smo slovenski – angleški so vse te podatke seveda poznali – novinarji uspeli ugotoviti, da je bil zadetek z enajstmetrovke prvi gol Didierja Drogbaja po vnovičnem prihodu na Stamford Bridge. Glede na to, kakšna legenda je reprezentant Slonokoščene obale, je to velika stvar. Še toliko večja, če se spomnimo, da je zadnji zadetek za modre 'Didi' dosegel v za Chelsea nepozabnem finalu lige prvakov na Allianz Areni, ko so se modri veselili prvega – in za zdaj edinega – naslova evropskih klubskih prvakov. Takrat je Drogba najprej dve minuti pred koncem rednega dela izenačil izid na 1:1, nato pa zabil še zadnji, odločilni gol pri loteriji enajstmetrovk. Simbolike je ogromno, prav toliko, če ne celo več, pa je bilo tudi razlogov, da naredimo vse, da dobimo odziv žive legende Chelseaja, ki jo navijači tega kluba tako obožujejo, da ji namenijo stoječe ovacije pri vsaki potezi na ali ob igrišču – ko se ogreva, ko vstopi v igro, ko si dobro zaustavi žogo, ko si jo zaustavi slabo, ko dobi skok, ko ga izgubi, ko sproži dober strel proti vratom, ko je njen poskus neverjetno slab in tako naprej.
"Ko sem zadel z bele točke, sem se smejal. Na tak način sem zapustil klub, z zadeto enajstmetrovko v finalu lige prvakov, in da sem prvi gol v novi epizodi pri Chelseaju dosegel z najstrožje kazni, je simbolično."
NIČ KAJ DŽENTELMANSKO
Vse je kazalo, da bomo Drogbajev odziv zlahka dobili. Nogometaš, ki je za Chelsea odigral 282 tekem in zabil 149 golov (v novi epizodi jih je odigral sedem in v polno meril enkrat), je opravil s televizijci in se počasi premikal naprej. Najprej so ga zaustavili Francozi, videli smo lahko mikrofone L'Equipe in še nekaterih drugih, manj znanih medijev. Na voljo so imeli dve, tri minute. Toda to ni bila posledica Drogbajeve nejevolje, ampak nekoliko nečimrnega Chelseajevega predstavnika za odnose z javnostmi. »V redu, tri minute, ki jih bo naklonil tudi nam, bodo več kot dovolj,« smo si mislili predstavniki sedme sile iz Slovenije, vendar nas je čakalo negativno presenečenje. »Ne, za vas ni na voljo, mudi se mu.« Jezni kot risi smo sprejeli to novico, nato pa nas je čakal še večji šok, ko se je Drogba zaustavil le nekaj metrov stran pri angleških medijih. Ti so ga pograbili kot krvoločni volkovi in zgrabili v svoj primež. »Tako pa to ne gre, postavil mu bom vsaj eno vprašanje, pa če bo to zadnja stvar, ki jo bom storil na tem svetu.« Poskusil sem priti med njih, radijskega kolega so grdo odrinili, sam pa se nisem pustil odgnati. Džentlemansko čakanje, nato pa: »Didier, ali nam lahko poveste, kako ste vi videli nogometaše Maribora?« Še preden je odlični napadalec spregovoril, pa še tretje negativno presenečenje v nekaj minutah: »Ne, ne more. Ti ne moreš spraševati!« Tokrat ni bil predstavnik za odnose z javnostmi tisti, ki je spregovoril, temveč britanski novinarji. Predrzno in prav nič džentlemansko.
NA ZAČETKU SO NAS PRESENETILI
Šestintridesetletni nogometaš je bil kar malce zgrožen, malce usmiljeno je pogledal, prosil, ali lahko še enkrat ponovimo vprašanje, nato pa z največjim veseljem odgovoril: "Začeli so odlično, na začetku so nas kar malce presenetili, bili so odločni. Ampak po uvodnih nekaj minutah smo začeli prevladovati, zelo smo si želeli zmagati, še posebej ker smo igrali doma, kjer smo prvo tekmo v ligi prvakov remizirali s Schalkejem. Za nas je bilo zelo pomembno, da osvojimo tri točke, kar nam je na koncu tudi uspelo. Res je, da je rezultat zelo visok, ampak vseeno menim, da smo se pomerili z zelo dobrim nasprotnikom." In zaradi nesramnosti Britancev dovolil še eno vprašanje. »Prvi izvajalec najstrožjih kazni pri nas je Eden Hazard. Prosil sem ga, da bi mi prepustil prvi strel z bele točke, in uslišal me je, zato sem se mu tudi zahvalil. Pri drugi enajstmetrovki se je vse vrnilo v normalne tirnice, zato jo je izvedel Eden. Ko sem zadel z bele točke, sem se smejal. Na tak način sem zapustil klub, z zadeto enajstmetrovko v finalu lige prvakov, in da sem prvi gol v novi epizodi pri Chelseaju dosegel z najstrožje kazni, je simbolično,« je Didier Drogba odgovoril na vprašanje glede dogovora o enajstmetrovki in tudi s to potezo dokazal, da je legenda na in izven igrišča.
