Kako to, da ste se tokrat odločili zame, je z nasmehom na obrazu ob snidenju vprašal mladi nogometaš Domžal z vse prej kot vsakdanjim priimkom. Prav za tem se skriva zelo zanimiva življenjska zgodba, ki jo je Jaka z veseljem delil z nami in vami. Očeta, ki živi in izvira iz Palestine, namreč ni videl, odkar je začel obiskovati prvi razred osnovne šole, zaradi vse prej kot mirnih razmer na tamkajšnjem območju pa kar nekaj let ni vedel, kaj se dogaja z njim. Toda zahvaljujoč moderni tehnologiji, sta oče in sin pred kratkim spet navezala stike in Jaka že nekaj časa resno razmišlja o tem, da bi bilo po skoraj dveh desetletjih čas za ponovno snidenje.
Za šestindvajsetletnim vezistom trenutno tretjeuvrščene ekipe na lestvici državnega prvenstva je izredno zanimivo obdobje tako na zelenicah kot ob njej, vse skupaj pa se začne že pri njegovem nenavadnem priimku, ob katerem praktično ni človeka, ki ne bi bil vsaj malo radoveden, od kod pravzaprav izvira. Tudi o tem nam je Jaka zaupal kar nekaj zanimivih prigod, začeli pa smo pri njegovih prvih korakih, toda ne nogometnih, temveč tistih pravih.
"Živel sem v Vodicah in spomnim se predvsem tega, da sem večino časa preživel na igriščih s prijatelji, veliko smo se vozili s kolesi. Preizkusili smo se v vseh mogočih športih, v hokeju na rolerjih, košarki, nogometu, v potokih smo spuščali ladjice in tekmovali, katera bo hitrejša. Nič posebnega torej, takšno vaško življenje," je razlagal Jaka, ki je bil že kot otrok izredno tekmovalen, ves njegov prosti čas se je namreč vrtel okrog športa in tekmovanj, v katerih je želel biti že takrat najboljši. Kot tudi takrat, ko sta se s tri leta mlajšo sestro kdaj stepla ali skregala za kakšno stvar. "Ko sva bila majhna, sva si bila velikokrat v laseh, vedno sem ji govoril, naj mi neha težit (smeh). Zdaj, ko sva starejša, je tudi najin odnos boljši, prej sem se veliko bolj družil s prijatelji." Ko je bil star deset let, je dobil še polbrata, vendar kot pravi Jaka, ni nikoli delal razlik. "Tu je razlika v letih nekoliko prevelika za to, da bi imela veliko skupnih stvari, mogoče še s sestro. Ko je bil majhen, sem tudi kdaj popazil nanj, čeprav bo on verjetno rekel, da sem mu težil zaradi šole."
RONALDO JE FENOMEN
Z nogometom se je Jaka, ki je svojo profesionalno pot začel pri ekipi NK Factor, srečal v četrtem razredu v Komendi, po nekaj treningih pa je uspel prepričati še nekaj svojih prijateljev in tako so bili pot, ki so jo večinoma premagovali s kolesi, in seveda treningi veliko prijetnejši: "Vse skupaj je takrat potekalo skozi zabavo, tako pot do Komende kot tudi treningi. Na poti nazaj smo se vedno ustavili na sladoledu in res smo se imeli zelo lepo. Zares je bilo vse šele v Ljubljani, ko sem začel kot kadet trenirati pri NK Factor."
Ko smo ga povprašali o dneh v osnovnošolskih klopeh, se je le nasmehnil, saj kot večina otrok nad šolo ni bil ravno navdušen. "Takrat je bil vedno nogomet na prvem mestu, zdaj pa vidim, da gre oboje skupaj in da bi se lahko bolj potrudil, če bi se želel, sem bil pa len. Po končani srednji šoli sem se sicer vpisal na fakulteto za šport, takrat so namreč uvedli program športno treniranje v smeri nogomet. Nekaj sem poskušal, vendar se mi, iskreno rečeno, ni ljubilo in povsem sem se posvetil nogometu." Že od nekdaj si je namreč z velikimi očmi po televiziji ogledoval svoje vzornike in želel biti kot oni, zato je vse podredil temu športu. "Moj vzornik je bil takrat oziroma je še vedno Brazilec Ronaldo. Zame je bil od nekdaj fenomen, teh stvari, ki jih je on obvladal, še danes ne more kar vsak narediti."
Od vseh športnih aktivnosti, ki jih je obiskoval v šoli, se je preizkusil tudi v igranju klaviatur, vendar se je to, kot nam je v smehu povedal, končalo zelo hitro: "To je bilo izredno kratko obdobje, saj od Marko skače naprej ni šlo več."
ISKANJE PALESTINSKIH KORENIN
Seveda nismo mogli mimo njegovega nenavadnega priimka, Jaka nam je zaupal, da ga še danes nihče ne zna izgovoriti: "Velikokrat se mi namreč zgodi, da grem k zdravniku, in ko odpre vrata in me želi poklicati, dolgo časa strmi v list papirja. Po navadi že kar sam vstanem ali pa me pokličejo samo po imenu. V Vodicah so me tako ali tako vsi poznali, se je pa kdaj našel kdo, ki se je norčeval, nikoli pa nisem imel večjih težav. Seveda vsak vpraša, iz kje izvira in kako se izgovori. Tako moram nekajkrat ponoviti, preden je res pravilno."
Njegov oče namreč živi v Palestini, Jaka pa ga ni videl že od prvega razreda osnovne šole. "Takrat se je on vrnil v Palestino, z mami in sestro smo ga med poletnimi počitnicami še obiskali, tam smo bili dva meseca. Oče je sicer želel, da bi ostali, mislim pa, da moja mami ni hotela, vendar ji prav nič ne zamerim, ker mi je lepše tukaj. Tam so se takrat začeli nemiri in nekaj časa smo še imeli stike, s sestro sva še pošiljala pisma, nato pa se je kontakt izgubil. V tisti vojni so se naslovi spremenili in vsa pošta se je nekje izgubila. Ko sva po tolikih letih spet stopila v stik, mi je povedal, da teh pisem ni nikoli dobil," je zanimivo zgodbo pripovedoval vezist Domžal, ki pa poudarja, da mu ni ničesar manjkalo in da očeta ob vseh stvareh, ki so se mu dogajale v življenju, niti ni preveč pogrešal.
"Mamin bratranec je živel nad nami in v tistem času mi je bil na neki način drugi oče. Bil je tisti, ki mi je kupil prve nogometne čevlje, prve ščitnike. Ne morem reči, da mi je manjkala kakšna očetovska vloga v življenju. Kar zadeva življenje z očetom, se spomnim nekaj utrinkov z morja, on je namreč študiral v Zagrebu, z mami, ki je imela tu službo, pa smo ga pogosto obiskovali. Precej dobro je igral nogomet, tako se spomnim nekaj iger z žogo, nekaj malega se res spomnim." In kako je bilo po tolikih letih spet navezati stike z njim? "Pravzaprav nisem ničesar pričakoval. Ko sem bil mlajši, sem mu mogoče nekoliko zameril in razmišljal tako, da me je on pustil in ga ne bom sploh več iskal. Ko sem postal starejši, pa me je začelo zanimati in na koncu so se stvari zelo čudno razvile," je začel Jaka, ki se je vendarle odločil, da skuša poiskati očeta, poslal mu je pismo, v katerem je zapisal en stavek v angleščini in hrvaščini, in sicer mu je dal svoje podatke, kjer ga lahko najde. Ko je dobil povratnico, je Jaka predvideval, da je pismo dobil, po enem mesecu pa še vedno ni bilo ne duha ne sluha o očetu. Toda ...
"Naenkrat je na facebooku za prijateljstvo zaprosil nekdo v arabskih črkah, letnica rojstva pa je bila enaka tisti mojega očeta. Toda tudi po tem, ko sem ga sprejel in pozneje napisal, kako je, ni bilo nobenega odziva. Čez nekaj časa je všečkal mojo fotografijo, toda to je bilo za nekaj časa tudi vse. Nato sem ga vendarle ujel nekje na skypu in povedal mi je, da ga je bilo zelo strah, saj ni vedel, kaj si jaz in sestra misliva o njem. Ni vedel, kako bi začel in navezal stike. Vse se je dobro razpletlo, še vedno zelo dobro govori hrvaško."
RAD BI SE VRNIL
Ko je bil led prebit, je pogovor med sinom in izgubljenim očetom hitro in lažje stekel, Jaka pa je dodal še eno v nizu zanimivosti: "Na koncu se je izkazalo, da tistega pisma sploh ni dobil in da me je v bistvu iskal istočasno, kot sem jaz njega. Zdaj se vsake toliko časa slišiva in pogovarjava. Vedno mi na primer govori, naj pazim na sestro, toda pri njih je kultura drugačna, on je namreč musliman in tam veliko bolj skrbijo za družine."
Ko je Jaka kot otrok obiskal Palestino, je imel priložnost spoznati tudi stare starše in en del družine, ki je sicer ogromna. Ko sta se z očetom po tako dolgem času spet slišala, so kar naenkrat začeli kontaktirati z njim različni bratranci, ki bi se vsi radi pogovarjali z njim. Razmišlja sicer o tem, da bi očeta obiskal in se spet srečal z njim, zaveda pa se, da vstop v Palestino ni tako zelo preprost. "Bral sem po raznih forumih, da so nekatere zavrnili že na letališču v Izraelu, ker so imeli palestinski priimek. Za zdaj se še nisem odločil kdaj, toda rad bi šel. Veliko stvari se namreč spomnim s tistega obiska, na primer Jeruzalema in mošej, in res mi je bilo lepo." Jaka je k zanimivi zgodbi še dodal, da sta se njegov oče, sicer zdravnik, in mama spoznala prek mamine prijateljice, ki je imela fanta, ki je prav tako študiral medicino v Zagrebu. "Spremlja tudi moje nogometne dosežke, vendar bi si veliko raje želel, da bi študiral, zelo ga namreč skrbi, kaj bo z mano, ko bom nehal igrati nogomet. Je sicer vesel, da sem nogometaš, bi bil pa še bolj vesel, če bi postal zdravnik (smeh)."
VEM, DA NISEM ZA TOP 5
Šestindvajsetletni nogometaš trenutno uživa v dresu Domžal, kot pravi, se še nikoli ni tako dobro počutil v nobenem okolju. Prej je namreč kar nekaj časa preživel v dresu Primorja, ki je zaradi finančnih težav propadel, še danes pa so mu dolžni nekaj denarja, ki ga, kot nam je povedal, verjetno ne bo nikoli dobil.
"Že s tega vidika je v Domžalah odlično, še nikoli pa nisem bil v klubu, kjer bi se tako dobro razumeli, kot se tu. Verjetno se ve, da imamo zahtevnega in strogega trenerja, vendar je lažje, ker smo s fanti prava klapa. V garderobi je vedno obilica smeha, vedno se šalimo, kdaj skupaj pogledamo ligo prvakov, gremo na pijačo ali igramo kakšne videoigrice. Ko naslednji dan pridemo v garderobo, je glavna debata, kdo je koga premagal." Čeprav se tu odlično počuti, pa je njegova želja preboj v tujino. Kam? "Zavedam se, da nisem tako kvaliteten nogometaš, da bi mi lahko uspel preboj v najboljših pet lig v Evropi. Če bi že lahko izbral karkoli, bi izbral angleško prvenstvo, od tistih, ki so mi recimo dosegljiva, pa bi izbral belgijsko ali mogoče izraelsko, čeprav ne vem, kako bi me tam gledali s takšnim priimkom," je v smehu pristavil sicer veliki ljubitelj tenisa in psov, ki svoj prosti čas najraje preživlja z dekletom Majo. Za konec res zanimivega pogovora smo ga povprašali še o tem, kakšen je po značaju, Jaka pa nam je zaupal: "Mislim, da sem zelo optimističen in vedno dobre volje. No, skoraj, ko izgubimo ali ko slabo igram, sem kar precej tečen in takrat tudi Maja že ve, da je najbolje, da me pusti pri miru (smeh)."