Odšel je v šestdesetem letu starosti, izdalo ga je srce. Veliko srce, ki je vedno, do zadnjega ostalo zvesto idejam kubanske revolucije in kubanskemu ljudstvu. Slednje mu je ljubezen brezpogojno vračalo. Čeprav skromen, je bil in bo ostal kult, na otoku cigar, salse in ruma je imel še za časa življenja status božanstva, nad njim je bil morda le oče revolucije, »El Comandante« Fidel Castro. Njegov osebni prijatelj in zvesti navijač. Ni čudno, Pirolo ni bil le prvo ime takratnega kubanskega športa, ki je po koncu revolucije leta 1959 znova iskalo svoj prostor pod soncem. Bil je nosilec idej - kakršenkoli so pač te že bile - revolucije, države, naroda, ki je kljuboval in še kljubuje svoji veliki sosedi ZDA. Slednja ga je klicala in klicala, a nikoli priklicala.
TEOFILO IN ALI
Ostal je neomajen, v nasprotju s številnimi rojaki ga klic (denarja) z druge strani mehiškega zaliva ni premamil. Za dvoboj desetletja, stoletja so mu obljubljali bajne vsote. Na vrhuncu hladne vojne Teofilo Stevenson proti Muhammadu Aliju. Olimpijski oziroma amaterski prvak proti najboljšemu med profesionalci, ki se je drl, da je največji vseh časov. Komunizem proti kapitalizmu, Ivan Drago proti Rockyju. Na mizi je bojda ležalo pet milijonov dolarjev, »preračunano« v današnje razmere prek dvajset milijonov ameriških zelencev. Dvoboj, ki je buril domišljijo in razdelil boksarski svet. Odgovor je bil silovit in slikovit, vrstice, ki so se za vedno zapisale v anale športa. "Kaj mi bo milijon dolarjev v primerjavi z ljubeznijo osmih milijonov Kubancev?"
Ni želel vstopiti v kruti, a bogati svet profesionalizma, saj bi se moral v zameno odreči svoji Kubi. Za njega absolutno previsoka cena. He'd Rather Be Red Than Rich (Raje je rdeč kot pa bogat) - so takrat zapisali na naslovnici revije Sports Illustrated. Ni bilo daleč od resnice, ljubezen do njegovega otoka in naroda je bila močnejša od blišča (in bede) obljubljene dežele, Amerike. Amerike, ki je nanj gledala kot na zagrizenega komunista, del rdečega propagandnega stroja, kot na zgoraj omenjenega Ivana Draga iz filma o Rockyju. Amerike, ki se je kasneje pokesala in mu leta 1996 sama podelila bržčas največje priznanje v njegovi karieri. Nekega julijskega večera, ki bo ostal zapisan kot prvi dan 26. olimpijskih iger moderne dobe, so se namreč na oder stadiona Centennial Olympic v Atlanti drug za drugim podali Dawn Fraser (junakinja OI leta 1956), Bob Beamon (1968), Mark Spitz (1972), Nadia Comaneci (1976), Teofilo Stevenson (1980), Carl Lewis (1984), Greg Louganis (1988), Vitalij Šerbo (1992) in, kot zadnji v tej paradi velikanov, lahkotnega koraka takrat 98-letni Leon Štukelj (1924). Ogromen oder, ki pa se je šibil pod težo in veličino naštetih imen.
Teofilo in Felix
Le trije boksarji v zgodovini so se trikrat povzpeli na olimpijski prestol. Kot prvemu je podvig uspel madžarskemu povojnemu asu Laszlu Pappu (1948, 1952, 1956), sledil mu je Stevenson, kot tretji - in za zdaj zadnji - pa se je med legende olimpijskih iger zapisal Stevensonov rojak in občudovalec Felix Savon (1992, 1996, 2000). Težkokategornik iz Guantanama tako kot njegov predhodnik nikoli ni prestopil med profesionalce, pa čeprav so mu ponujali lepe vsote za spopad s takrat najboljšimi profesionalci (Mike Tyson, Evander Holyfield …). Zveni znano? Velja še omeniti, da bi bržčas tako Teofilo kot Felix povečala svojo olimpijsko bero, če ne bi Kuba bojkotirala olimpijskih iger v Los Angelesu (1984) in Seulu (1988). A mati Rusija je takrat prižgala rdečo luč in njeni sateliti so ji sledili.
TEOFILO IN MATE
Stevenson si je mesto na aleji nesmrtnih dokončno prislužil leta 1980, ko je v Moskvi osvojil še svojo tretjo zlato medaljo na olimpijskih igrah in ponovil dosežek povojnega kralja srednje kategorije Madžara Laszla Pappa. Na svetovno sceno pa je Teofilo sicer tako kot še en velikan svetovnega boksa zakorakal že leta 1972 v Münchnu. Na igrah, ki so se v zgodovino zapisale po ugrabitvi in tragediji izraelskih športnikov, sta se z zlatom vsak v svoji kategoriji okitila Teofilo in danes prav tako žal že pokojni Mate Parlov. Kuba in Jugoslavija, Castro in Tito, Teofilo in Mate. Dva šampiona, ki sta imela veliko skupnih točk.
Pesnika v ringu, ki ju je poleg nespornih boksarskih veščin krasilo še marsikaj drugega. Džentelmenstvo, viteštvo, zagovarjanje neke ideje, strpnosti, ne nazadnje ljubezni skozi neizprosne udarce s pestmi. "Ne morem biti hkrati svetovni prvak in nacionalist," je nekoč dejal Parlov, kot da bi slutil kakšna norija in morija bo v prihodnosti zajela hriboviti Balkan. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, čas, ko je bil boks (še) plemenit šport. Čas, ko sta mu vsak v svoji kategoriji vladala Kubanec Pirolo in istrski ljubitelj poezije Mate. "Kdo je boljši, kdo bi koga poslal na tla ..." so se takrat spraševali ljubitelji boksa na področju rajnke nam države. Odgovora seveda niso nikoli dobili, do dvoboja ni moglo priti, vseeno pa lahko mirne vesti zapišemo, da oba spadata med največje vseh časov. Tako po dosežkih v ringu kot po človeški plati.
TEOFILO
Eden od petih otrok očeta priseljenca z otoka Saint Vincent in mame Kubanke, odraščal je na ulicah Batistove Havane. V boksarsko dvorano je sledil očetu, prve korake v ringu pa naredil pod budnim očesom nekdanjega boksarskega šampiona Johna Herrere. Pot proti vrhu se je nadaljevala pod okriljem nacionalne boksarske zveze oziroma v sodelovanju z Andrejem Červonenkom, predvsem pa s slovitim Alcidesom Sagarrom.
Še kot najstnik med najboljšimi amaterji na svetu, pri rosnih dvajsetih prvič na olimpijskih igrah. Četrtfinale in dvoboj z Američanom Duanom Bobickom. Tretja runda, ki jo mnogi označujejo za najbolj znamenito v Teofilovi karieri in ki je naznanila začetek štirinajstletne vladavine visokoraslega Kubanca. Vse ostalo je zgodovina. Visok in eleganten, z ubijalsko desnico, ki je le redko spregovorila, a ko je, takrat nasprotniku ni bilo pomoči. Ženskar in do zadnjega diha goreč zagovornik Castrovega režima. Legenda.
