Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Barbara Kavčič
Barbara Kavčič
06. 12. 1172 · 00:00
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek:

Zberi se ... Ne jokaj, ne jokaj, ne jokaj ...

Predstavljajte si, da ležite v bolnici in se spopadate z nepopisnimi bolečinami. V vratu oziroma v hrbtenici imate luknjo, s kirurškim posegom so vam odstranili tumor velikosti teniške žogice. Ne morete hoditi, ne morete sesti, ne morete jesti.

V tem primeru bi se bržčas večina ozirala na življenje, se spraševala, ali bi mogel narediti to, želim si, da bi izkusil tisto, zakaj jaz. V vrtincu občutkov od samopomilovanja, obžalovanja in obupa bi mogoče kdo tudi vrgel puško v koruzo ter čakal le še na smrt.

V takem položaju se je znašel David Smith. Nam sicer neznani športnik, čigar zgodba bo verjetno pri marsikom pustila prav poseben pečat, mogoče bo komu celo spremenila življenje. Mož, ki ga boste spoznali v spodnjih vrsticah, se je že od rojstva boril z drugačnim načinom življenja. Rodil se je z znotraj obrnjenimi stopali in kot otrok je skorajda izgubil noge. Na srečo so mu jih zdravniki lahko rešili, kot otroku so mu jih morali večkrat zlomiti in počasi naravnati. Nosil je posebne opornice iz mavca, a kljub temu je njegova desna noga ostala deformirana.  

Nič od zgoraj omenjenega Davida ni oviralo, da se ne bi že od otroštva ukvarjal s športom. Odraščal je v visokogorskem mestu Aviemore v srcu Škotske, kjer je igral škotsko različico hokeja na travi, navdušil se je nad karatejem in se v tem tako izkazal, da je bil del reprezentance Velike Britanije do 15 let. Na lokalni ravni je tekmoval v smučanju in atletiki, nato ga je "zasvojil" bob, a leta 2005 mu je ta strl srce – le nekaj tisočink ga je oddaljilo od uvrstitve na zimske olimpijske igre v Torinu. Toda ta neuspeh je zdaj 37-letnega Škota hkrati motiviral, zaradi deformirane desne noge pa je spoznal, da lahko tekmuje v paraolimpijskih športih. Naravno talentirani športnik je pet mesecev potem, ko je prvič sedel v čoln, leta 2009 osvojil zlato kolajno v veslanju z mešano posadko (dva moška in dve ženski) na SP za veslače invalide.

NIKOLI NI REKEL "SREČEN SEM, KER SEM ŽIV"
Slabo leto pozneje se je njegovo življenje obrnilo na glavo. Prvič. Maja 2010 je skoraj umrl. Dvakrat. Kirurgi so mu sprva odstranili tumor iz hrbtenice, nato je sledil še en šok in še ena operacija, ki bi mu skorajda vzela življenje. V hrbtenici se je mu naredil strdek, ki mu je to skoraj zlomil. A mu je ni, kot tudi ni njegovega duha. "Ko sem se zbudil po anesteziji, je bila moja prva misel: do londonskih POI sta ostali le dve leti. Hitro se moram vrniti v čoln," se je spomnil David, ki je priznal, da mu je, ko je izvedel za svojo diagnozo in tumor, mogoče čudno, tudi odleglo. "Ko sem izvedel, sem si oddahnil. Dolgo sem bil bolan, zbujal sem se od bolečin. Vsi testi pred diagnozo so bili boleči, zelo invazivni, a vsaj odgovore sem dobil. Vsaj vedel sem, s čim se moram boriti," se je spomnil Smith in nadaljeval: "Mnogi bi obupali, mene so gnale paraolimpijske igre. Ta cilj me je najbolj motiviral. Ko sem okreval, si niti enkrat nisem rekel 'srečen sem, ker sem živ'. Edino, kar sem imel v glavi, je bilo, da se moram potruditi, da se uvrstim v ekipo za paraolimpijske igre." To mu je uspelo in še več. Sedemnajst mesecev pozneje je v Londonu osvojil zlato kolajno z mešano posadko z dejstvom, da je imel znotraj vratu ustvarjen nekakšen bioničen skupek žic, ki so mu okrepile tri vretenca. Neverjetno. "Mislim, da nikoli ne bom mogel ubesediti, kako poseben je bil zame ta trenutek," je zmago na POI pokomentiral David.

DIRKA RESNICE
Po Londonu je opustil veslanje in se praktično čez noč odločil za kolesarjenje. V tem je šele našel tisto, kar ga izpolnjuje, kar mu hrani dušo. "Kolesarstvo je bila stvar, ki sem jo iskal celo življenje. Gre za dirko resnice, ne moreš se skriti. Gre samo zate in tvoje kolo, in ko sem na kolesu, ne razmišljam o svojem zdravju, bolečina ni nikoli tako huda, kot je bila, ko sem ležal v bolnici," razlaga Škot. V kolesarstvu se je celo tako izkazal, da so ga uvrstili v britansko razvojno ekipo, na tekmah za gibalno omejene kolesarje je večkrat stal na stopničkah za zmagovalce. Mesto v kolesarski ekipi za POI v Riu 2016 je bilo kar naenkrat zanj zelo dosegljivo. "Vse je bilo super," a le nekaj časa: "Kar naenkrat pa sem se spet začel počutiti slabo."

POSEBEN POGLED KIRURGA
Občutki ga niso varali, avgusta lani so ugotovili, da se je tumor vrnil. "Ko sem odšel v ordinacijo, me je moj kirurg Tom pogledal na poseben način. Takoj sem vedel. Želodec se mi je obrnil, mislil sem si 'zberi se, vprašaj ga, kar ga moraš. Ne jokaj, ne jokaj, ne jokaj ...' Odšel sem iz ordinacije in v čakalnici pogledal na televizijo. Na programu so ravno prenašali kolesarstvo iz iger Commonwealtha. Čutil sem, kako mi solze tečejo po obrazu ..."

MOŽNOSTI 1:500
Njegova reakcija je bila normalna. Novice so bile slabe, kirurg mu ni skrival najbolj groznih dejstev. Tom mu je povedal, da ima možnosti za preživetje 1:500. Da je zelo možno, da bo paraliziran od vratu navzdol. Da je možno, da bo izgubil obe pljučni krili in da bodo do konca življenja naprave dihale zanj. Da ne bo mogel več uporabljati rok. Njegove kolesarske kariere je bilo v trenutku konec. Pravi, da ga je slednje najbolj skrušilo.
Zgodba ležanja v bolnišnici, odstranjen tumor v velikosti teniške žogice, luknja v vratu, neopisna bolečina, koža, ki zaradi shujšanosti visi s kosti, velike količine morfija v krvi, nemoč gibanja pod pasom itd. se je ponovila. In prve misli po drugi operaciji: "Do POI v Riu sta ostali le dve leti. Hitro se moram vrniti na kolo."
"A tokrat sem bil manj optimističen, v misli se mi je prikradlo, da tega ne bom zmogel. Na koncu sem se prisilil, da moram. Lahko bi bolezni pustil, da me porazi, a to zame ni bilo sprejemljivo," je bil zagrizen človek, ki je takrat že tretjič prelisičil smrt.

KAKO LEPŠA JE TA BOLEČINA
Ker fizično seveda še dalj časa ni mogel kolesariti, je v bolnišnici s tem zaposlil svoje misli in vizualiziral kolesarske dirke. Ko je le prišel domov, je na steno garaže pred sobno kolo pritrdil plakat Ria. "Vsak dan se opomnim, spomnim bolečine iz bolnišnice in ugotovim, da je ta na kolesu tako zelo lepša, ta te poživi," je dejal David, ki je prejšnji mesec dokazal, da je na več kot dobri poti do okrevanja oziroma da je že tam. Prekolesaril je hrib Mont Ventouxa, enega od najbolj brutalnih preizkušenj na Tour de France. A ne le enkrat, temveč trikrat. V enem dnevu!


Upa, da bo konec julija na startu SP v kolesarstvu, vsak dan pa živi, kot da je zadnji. Njegovo življenje se lahko vsak trenutek spet obrne na glavo. "Verjetnost, da bo tumor znova zrasel, je 68-odstotna," je pojasnil Škot: "Vsako jutro se torej osredotočim le na ta dan, ki sem ga vesel. Ne mislim na prihodnost, ker vem, kako grozne stvari mi ta lahko prinese. Prihodnost brez športa ali celo, da ob naslednjih OI ne bom več na tem svetu," se zaveda in dodaja: "Lahko bi sedel doma in čakal, da se tumor vrne, ali pa se ukvarjam s tistim, kar mi polni dušo. Vsakič, ko sedem na kolo, vem, kako srečo imam, saj bi lahko bil na invalidskem vozičku. Hvaležen sem, da sem lahko skozi vse grozne stvari spoznal resnično lepoto življenja."