Združene države so bile konec šestdesetih let kot vreli kotel, sod smodnika. V jugovzhodni Aziji je bilo izgubljenih na tisoče mladih življenj, desetletja zatiranja in rasnega razlikovanja so izbruhnila v ulične nemire, v mestnih getih od Apalačev pa do Kalifornije je vladalo nasilje, obsedno stanje. Temnopolti so bili kljub uradni odpravi segregacije še vedno drugorazredni državljani, utišani so bili najglasnejši glasovi boja za enakopravnost, pod streli atentatorjev so po vrsti padli Malcom X, Martin Luther King in Bobby Kennedy. Tudi v športu ni bilo nič drugače. Konzervativna Amerika je temnopoltim športnikom ploskala na igrišču, zunaj njih pa jim ni priznavala niti najosnovnejših pravic. To je dvojico temnopoltih atletov privedlo v drzno in pogumno potezo.
Legendarni trener sprinterjev na državni univerzi v San Joseju Lloyd »Bud« Winter se sicer na tovrstne dogodke ni pretirano oziral, svoje varovance je bolj ali manj v miru pripravljal na največji športni dogodek. Pod njegovim očesom, v njegovi valilnici talentov sta takrat vadila tudi 24-letni Smith in leto dni starejši Carlos. V Teksasu rojeni Smith, sedmi po vrsti od skupno dvanajstih otrok, je že od mladih nog z delom na polju pomagal družini pri boju za obstanek. Na drugi strani Carlos, rojen, vzgojen in izklesan na krutih, neizprosnih ter revnih ulicah newyorškega Harlema. Čeprav oba praznih žepov in hitrih nog sta izhajala iz povsem različnih okolij, kar pa ju ni ustavilo, da se ne bi nekega oktobrskega dne združila in širnemu svetu poslala sporočilo, ki ne bo nikoli utonilo v pozabo.
ŽE TEK JE BIL NEKAJ POSEBNEGA
Številni borci in organizacije za človekove pravice so sicer temnopolte športnike pozivali h popolnemu bojkotu olimpijskih iger v Mehiki. Do njega po izključitvi Rodezije in Južne Afrike, legel apartheida, nazadnje vendarle ni prišlo, so pa mnogi pričakovali in napovedovali različne oblike protesta, opozarjanja na krivice, ki se tistim »neprave« barve dogajajo v zibelki demokracije. Vprašanje je pravzaprav bilo le, kdo in na kakšen način se bo opogumil. Pogum je bil potreben, na kocki je bilo namreč veliko, MOK je napovedal stroge sankcije. Na prizoriščih je tako vladala velika napetost, ostareli belopolti funkcionarji olimpijskega komiteja na čelu s fašistoidnim predsednikom, zagrizenim antisemitom Averyjem Brundageem, so živeli v nenehnem strahu, a nekako jim je le uspelo brzdati (beri: prestrašiti) atlete. Vse do jutra četrtega dne.
Vera sklonila glavo
Čeprav so bile zagrožene stroge sankcije, so protestirali tudi drugi. Trojica najhitrejših na 400 metrov se je na ceremonijo podala z baretkami, zlati v skoku v daljino Bob Beamon si je črne nogavice potegnil visoko prek kolen, bronasti Ralph Boston pa se je na podelitev podal bos. A morda se je še najbolj v spomin vtisnil tihi in dostojanstveni protest Vere Časlavske. Graciozna svetlolasa telovadka je bila junakinja XIX. olimpijskih iger, nesporno prva ljubljenka mehiškega občinstva. Legendarna Čehoslovakinja pa je bila tudi oster kritik komunistične represije ter nasilne zadušitve praške pomladi. Od pogledu na sovjetske tanke na ulicah Prage se ji je trgalo srce, odkrito je podpirala krog liberalcev in reformatorjev, zbran okoli Aleksandra Dubčka, zato se je morala pred potjo na OI celo skrivati v čeških gorah. Njeno sklanjanje glave in solze v očeh ob igranju sovjetske himne so ji pri rojakih prinesli kultni status, pri marionetni prosovjetski vladi pa je padla v nemilost. Po vrnitvi iz Mehike je bila ena najboljših gimnastičark vseh časov prisiljena v upokojitev, vse do poznih osemdesetih let je bila v svoji domovini persona non grata.
Takrat je bil na sporedu finale teka na 200 metrov. In kakšen tek je to bil! Žal je kasneje zaradi kontroverzne podelitve neupravičeno utonil v pozabo, zagotovo pa gre za eno najbolj veličastnih predstav v zgodovini atletike. Po zadržanem startu, ko je bil v skrbeh za načeto stegensko mišico, je namreč Smith po prihodu iz zavoja kot gepard planil mimo Carlosa in Avstralca Petra Normana. Elegantnega koraka, igraje, kot da bi na odru spremljali legendarnega baletnika Nurejeva. Ali pa neko Jamajško strelo, ki je svet atletike osupnila štiri desetletja kasneje in ki bo nocoj prav na »dvestotki« lovila svojo peto zlato medaljo. Smehljaje, dvignjenih rok, na videz brez naprezanja je Smith pretekel ciljno črto, čas pa se je ustavil na neverjetnih 19,83. Svetovni rekord, ki ga je šele enajst let kasneje na istem prizorišču presegel Italijan Pietro Mennea. A sanjski tek je kaj hitro utonil v pozabo.
PEST UPANJA
Kuhati se je začelo že v slačilnicah, v »tunelu« tik pred podelitvijo se je vmešal še Avstralec Norman. Kdo je dal idejo, se Carlos in Smith nista nikoli povsem zedinila, a saj niti ni pomembno. Jasno je, da je Carlos svoj par rokavic pozabil v olimpijski vasi, dilemo pa je nato rešil Norman, ki je predlagal naj vsak nosi po eno. Po medalji sta se podala bosa, s sprintericami v rokah, v črnih nogavicah, ki naj bi predstavljale revščino črncev v rasistični Ameriki. Smith je nosil črn šal, ki je predstavljal črnski ponos, Carlos je nosil ogrlico iz afriških ornamentov v spomin na vse linčane in umorjene sužnje, Norman pa v znak solidarnosti značko olimpijskega projekta za človekove pravice. Medalje jim je okrog vratu nadel vidno zbegani ostareli lord Burghley, na stadionu so se zaslišali uvodni takti himne The Star-Spangled Banner, vse ostalo je zgodovina.
S prizorišča so jih pospremili z mrmranjem in posameznimi žvižgi, pravi plaz se je usul v naslednjih urah, dneh. MOK je zahteval takojšnjo izključitev, ameriška atletska zveza se sprva ni dala, a pod pritiskom rojaka Brundagea so nato le klonili. Taistega Brundagea, ki ga dobrih trideset let pred tem dvigovanje rok v pozdrav nacistu vseh nacistov ni niti najmanj motilo. Smith in Carlos sta morala v 48 urah zapustiti Mehiko, pod plazom obtožb se je znašel tudi Norman.
DO PEKLA IN NAZAJ
Doma ju je čakal pekel. Vseh devet krogov Dantejevega pekla. Tekaške kariere je bilo v trenutku konec, ožigosana sta bila kot militantna radikalca, kot najhujša predstavnika Črnih panterjev. A to je bil šele začetek kalvarije. Grožnje s smrtjo, izolacija, brezposelnost, revščina, leta obupa in tesnobe, tako za njiju kot za njune najbližje. "Bil sem povsem osamljen, izgubil sem prijatelje, propadel mi je zakon. Moja mama je umrla leta 1970, zaradi nenehnega strahu, pritiska in groženj ji je odpovedalo srce. V poštni nabiralnik so nam dajali mrtve podgane, izgubil sem službo v avtopralnici, mojemu bratu so odvzeli štipendijo na univerzi," posledice pogumnega dejanja opisuje Smith.
Nič bolje se ni godilo Carlosu: "Vrnil sem se praktično kot klošar. Kmalu sem ostal brez prebite pare, moral sem si sposojati, krasti in prosjačiti, da sem napraskal za stanarino. Nisem imel za elektriko in ogrevanje, za kurjavo sem uporabljal kar pohištvo. Vse to vpliva na tvojo moškost, človečnost, kmalu nisem mogle več videti svoje podobe v ogledalu." Tudi njegova žena ni zdržala, kmalu ga je zapustila, nato pa leta 1977 storila samomor. "Zaradi tega sem izgubil svojo prvo ženo, a ne bom si dovolil zagrenjenosti. Če bom zagrenjen, potem so zmagali."
V zadnjem desetletju, dveh sta le dobila delno zadoščenje, nekaj krivic je bilo popravljenih, na univerzi San Jose State, kjer sta skupaj trenirala, stoji spomenik, ki opominja na tisto usodno in čarobno oktobrsko jutro. A spomenika pravzaprav niti ne potrebujeta. Že zdavnaj jima ga je namreč postavila zgodovina.
