Potem ko se je Slovenija leta 1991 osamosvojila od rajnke Jugoslavije, smo seveda dobili tudi svojo nogometno reprezentanco. Slednja je na svoji sploh prvi kvalifikacijski tekmi sicer senzacionalno odščipnila točko Italiji, toda potem je kar nekaj časa životarila, se mučila in bila več ali manj svetlobna leta oddaljena od velikih tekmovanj. V devetdesetih je bilo nemalo takšnih, ki bi nemudoma poslali na psihiatrični pregled vsakega, ki bi si upal trditi, da bo Slovenija v nogometu nekoč ena od pomembnejših držav. In dejansko smo vrsto let prej sodili na dno, kot na vrh.
Dokler se leta 1998 na klop ni usedel Srečko Katanec, avtor prve slovenske nogometne pravljice, ki je seveda ne bomo pozabili nikoli. Le kako bi sploh lahko jo? To so nepozabni spomini, ki še danes privabijo ogromen nasmešek na obraz. Zadetek Mileta Ačimovića s sredine igrišča je del slovenske nogometne folklore, ko zapremo oči, si hitro pričaramo številne gole Zlatka Zahovića. Da o tisti epski tekmi z Jugoslavijo v Belgiji niti ne govorimo... Skratka, bilo je lepo, že skoraj čudovito.
OSEBNA IZKAZNICA
Rudi Istenič
Rojen: 10. januarja 1971
Igralni položaj: vezist
Klubska kariera: Germania Hackenbroich, Bayer Dormagen, Fortuna Düsseldorf, Straelen, Uerdinge 05, Eintracht Braunschwei, Hessen Kassel, Eintracht Baunatal, Siegfried Materborn.
Reprezentanca: 17 nastopov, 0 golov
Del zlate generacije, ki ji je s klopi poveljeval Katanec, je bil dobri dve leti tudi Rudi Istenič. Se ga še spomnite? Da, to je tisti možakar, ki je govoril z močnim naglasom, mučil se je predvsem z izgovorjavo črke r. Tisti nogometaš s kratkimi kodrastimi lasmi, ki se je na sceni pojavil praktično čez noč. To je tisti v Nemčiji vzgojeni vezist, ki je med leti 1997 in 2000 odigral 17 tekem za reprezentanco države, v kateri se sicer ni rodil, je pa z njo že od nekdaj tesno povezan. Razumljivo, v Sloveniji ima pač svoje korenine, od tod prihajajo njegovi starši. Ko je bilo tistega nepozabnega evropskega prvenstva na začetku 21. stoletja konec, se je Isteničeva pustolovščina v reprezentanci počasi končala, nato je dokaj hitro izginil v pozabo. V Nemčiji je sicer še brcal žogo, a v nižjih ligah.
Danes pa smo se spet spomnili nanj. Dvanajst let kasneje, tik pred novim evropskim prvenstvom. Stik z njim smo navezali s pomočjo sodobne tehnologije. Na njegov Facebook profil je romalo pismo, če bi bil pripravljen znova spregovoriti za Ekipo. Za tisti časnik, ki ga je, ko je še igral za Slovenijo, obiskal. V stari redakciji v Vevčah. "Dober dan, Rudi Istenič je moje ime," se je z nemško uglajenostjo predstavil novinarjem, ki so zavzeto udrihali po tipkovnicah. Tudi tokrat je bil sila prijazen, takoj pripravljen na sodelovanje. "Toda, prosim, pokličite me, v slovenščini ne pišem tako zelo dobro," se je opravičil. Nič hudega, smo odgovorili, še raje smo se pogovorili.
PREMALO ČASA
Prvo vprašanje je bilo seveda povsem jasno: kaj danes počne 41-letni Rudi Istenič? "Uživam v življenju!" je odgovoril v smehu, nato pa nadaljeval: "Super sem, zdrav sem, vse je tako, kot mora biti." Pa nogomet? Se še ukvarja z njim? "Ne, ne, kariero sem končal že pred časom. Danes živim v kraju Kleve blizu Düsseldorfa in nizozemske meje, kjer vodim prijateljev športni center, ki se razteza na 30 tisoč kvadratnih metrih. Imamo več igrišč za različne športe, tudi bovling in skvoš, hkrati pa gostom nudimo tudi različne gastronomske užitke. Družbam je na voljo športni bar, posvečamo se družinam, organiziramo turnirje v pokru, rojstnodnevne zabave in tako dalje," je opisal Istenič, ki je aktivno ukvarjanje z nogometom torej potisnil povsem ob stran. "Po koncu kariere sem se želel posvetiti trenerski karieri. Nekaj časa sem bil tako aktiven pri delu z mladimi, vendar preprosto nisem imel dovolj časa, da bi se ukvarjam še s tem. Sem zelo zaposlen, delam tudi po 80 ur tedensko. Moral sem se pač odločiti in odločil sem se za poklic izven nogometnega sveta. Čeprav slednjega seveda še naprej pozorno spremljam," pravi možakar, ki je mladost preživel v Kölnu.
ŽELEL JE KONČATI
Ko smo se na hitro pogovorili o sedanjosti, smo se vrnili v preteklost. Za tiste mlajše nogometne navdušence, ki Isteniča ne poznajo dobro, smo ga pobarali, kako je sploh prišlo do tega, da je začel igrati za Slovenijo. "Odkril me je Bojan Prašnikar. Moj oče živi blizu Velenja, njegov dober prijatelj pa je iz Šmartnega ob Paki, od koder prihaja tudi Prašnikar. Tako se je razširila vest o meni, nakar je Prašnikar prišel v Nemčijo in si me v Stuttgartu ogledal na eni od tekem. In prav on je bil tisti, ki je nato tedanjega selektorja Zdenka Verdenika opozoril na to, da je v Nemčiji nogometaš, ki bi bil pripravljen igrati za Slovenijo. Tudi Verdenik me je nato obiskal in si me ogledal na delu v dresu Fortune. Nato je pristopil do mene, me pocukal za rokav in dejal, da je zainteresiran. In seveda sem bil tudi jaz," je pojasnil Istenič, ki je nato v dresu s slovenskim grbom debitiral 6. septembra 1997 - tedaj je v Ljubljani Grčija slavila s 3:0, vezist je odigral celotno tekmo. "Pri celotni zgodbi mi je morda še najbolj zanimivo, da sem - še preden je prišel klic iz Slovenije - resno razmišljal o koncu svoje kariere. Nikoli si nisem zares mislil, da bom kdaj profesionalec, da si bom z nogometom služil kruh. Že ko sem bil pri mladincih, me je zanimal trenerski posel. V bistvu sem kasneje tako igral kot tudi treniral mlajše kategorije. Toda nato je v naš klub prišel trener, ki sem mu bil kot nogometaš zelo všeč. Ves čas mi je prigovarjal, naj vztrajam, naj se potrudim, naj redno treniram. Da zmorem, da lahko naredim še veliko. No, potem mi pač ni ostalo drugega, kot da sem nadaljeval. (smeh) In danes mi seveda ni žal. Kar je sledilo, je bilo nepozabno," je spomine obujal Istenič in kar sam načel naslednjo temo - Euro 2000.
ZAIGRA MU SRCE
"Moram biti iskren - nisem si mislil, da nam bo uspelo nekaj takšnega. Kar se je nato zgodilo, pa je bilo seveda enkratno. Tega ne bom nikoli pozabil. V Ukrajini, v tistem zasneženem Kijevu, je bilo kot v sanjah. Še danes se vsega spomnim, kot da bi se zgodilo včeraj. Kako smo rajali, kako smo se veselili. In kako veseli so bili Slovenci. Kurjo polt dobim, ko se spomnim vsega! S tekmo v Kijevu je sicer povezana tudi osebna anekdota. Ko smo po koncu rajali pod stadionom, je do mene prišel sodnik Bernd Heynemann, s katerim sva se poznala iz Nemčije, me začudeno pogledal in vprašal: 'Was machst du hier?' Ni mu bilo jasno, kaj delam v slovenski reprezentanci. 'Mislil sem, da si Nemec!' mi je še dejal, jaz pa sem mu v smehu odgovoril: 'Ne, ne, sem Slovenec!' In v tistem trenutku sem bil res izjemno ponosen," se je vživel zgovorni Istenič, ki je bil nato tudi med potniki v Belgijo in na Nizozemsko: "Žal mi je le, da tedaj nisem odigral niti minute. No, toda nisem imel pravice, da bi se pritoževal. Že to, da sem bil zraven, je bilo zame neverjetno. Če se ne motim, sem bil tedaj celo edini igralec na prvenstvu, ki je na klubski sceni igral za klub iz tretje lige."
Istenič je sicer zadnjo tekmo za Slovenijo odigral 23. februarja proti Omanu - na turnirju v Omanu. Po Euru pa je šla njegova kariera, v kateri je zbral 45 tekem v prvi in 62 obračunov v drugi nemški ligi, počasi navzdol, zaključil pa jo je leta 2006 kot član nižjeligaškega kluba SV Siegfried Materborn 1927. "Glede na vse bi rekel, da sem v nogometu dosegel več, kot sem kdajkoli pričakoval. Predvsem reprezentanca Slovenije mi je pustila najlepše spomine. Še danes sinu s ponosom razlagam, kaj smo dosegli. Ljudje, ki me poznajo, me ob pijači velikokrat pobarajo, kakšen je občutek sodelovati na evropskem prvenstvu," priznava Slovenec z nemškim potnim listom, ki tudi po koncu igranja za izbrano vrsto ni pozabil na domovino svojih korenin. "Praktično vsako leto vsaj nekajkrat pridem v Slovenijo, redno obiskujem očeta, ki jih ima že čez osemdeset. Ko vidim hribe, mi zaigra srce. Tudi 17-letnega sina in 15-letno hčerko velikokrat pripeljem s seboj. Da lahko malce trenirata znanje slovenskega jezika. Čeprav bolj ali manj govorita le nemško. Ko pišeta komu od sorodnikov iz Slovenije, si pomagata kar s prevajalniki na svetovnem spletu. (smeh) Tudi sam imam že nekaj težav s slovenščino, saj je pač ne uporabljam veliko. A se trudim, da bi kar največkrat govoril z očetom, s prijatelji, da ne bi pozabil preveč besed," pojasnjuje nekdanji reprezentant, ki ima nekaj stikov tudi z nekdanjimi "soborci" iz izbrane vrste: "Največkrat se slišim s Spasojem Bulajićem, tudi z Aleksandrom Knavsom si dopisujeva prek spleta. Nedolgo nazaj sem poklical Zlatka Zahovića - slišim, da je zelo uspešen pri Mariboru. Tudi Miran Pavlin in Darko Milanič sta v tem klubu? Nisem presenečen, oni so bili vedno skupaj! (smeh) Sicer pa sem bil z Milaničem na reprezentančnih akcijah vedno skupaj v sobi."
Pa slovenski nogomet? Ga spremlja? "Reprezentanco redno. Vesel sem bil, ko je bila pred dvema letoma na svetovnem prvenstvu. Tudi po našem dosežku je bila še naprej uspešna, kar me zelo veseli. Igralce v grobem poznam, seveda najbolj te, ki igrajo v Nemčiji - recimo Miša Brečka in Milivoja Novakoviča. Klubska scena? Ne, glede tega pa nisem na tekočem. Vem le toliko, kot mi pove oče, ki se trudi, da bi me kar najbolj ažurno obveščal." Z Rudijem Isteničem bi se lahko - roko na srce - pogovarjali v nedogled. Je zares prijeten in hvaležen sogovornik, v njegovem glasu se čuti zadovoljstvo, povezano s pustolovščino, ki se je začela leta 1997. "Ah, kako lepo, da ste se spomnili name. To so zares lepi spomini. Ni kaj, ko pridem domov, jih bom spet zaupal tudi svojemu sinu. Rad me posluša, rad ima nogomet. Sicer ni tako dober, kot sem bil jaz, a se trudi. (smeh) Je vratar, v nižjih ligah bo verjetno lahko igral," je za konec še pristavil človek, ki je pomagal spisati prvo slovensko nogometno pravljico.
