TEŽKO OTROŠTVO
Čeprav je star zgolj dvaindvajset let, je za našim sogovornikom vse prej kot lahka pot, večino ovir na njej pa je premagoval z optimizmom in nasmehom na obrazu. Tudi trenutno jih, saj vrnitev na košarkarski parket po dvoletni odsotnosti in po operaciji srca nikakor ni lahka. Ravno nasprotno, a v težkih trenutkih se vedno spomni, zakaj je pravzaprav šport tako zelo vzljubil. Vse skupaj se je začelo v trenutku, ko je shodil in se je lahko podil za žogo. "Lahko rečem, da sem v vrtcu in šoli poskrbel za veliko zdrah (smeh). Sicer pa sem, že odkar sem shodil, igral nogomet v Zlatoličju, kjer sem preživel prvih deset let svojega življenja," nam je zaupal visokorasli mladenič, ki je v košarki pristal predvsem zaradi svoje višine. "Že v četrtem razredu sem imel 178 centimetrov in bil veliko višji od vrstnikov, zato so me prepričali, da sem se vključil v košarko."
Čeprav je bil edini otrok v družini, zaradi tega ni užival posebnih privilegijev: "Ko sem bil majhen, ni bilo denarja za računalnike ali druge tehnološke stvari. Ni mi preostalo drugega, kot da sem vzel žogo in šel na igrišče. Imel sem težko otroštvo, malo smo imeli denarja, težko smo se preživljali. Redkokdaj sem kaj dobil," je z nekoliko grenkim priokusom povedal Urban, ki pa je vesel, da se je vse skupaj izteklo, kot se je.V prvem razredu sem bil visok meter in 64 centimetrov in bil tri glave višji od vseh. Zanimivo je to, da me je veliko ljudi zamenjalo za učitelja.
UNIČIL SOSEDOVO OGRAJO
Bi se pa z veliko hujšimi posledicami lahko končala dogodivščina, ki se mu je iz otroštva najbolj vtisnila v spomin. "Usedel sem se v babičinega fičota, ki je bil parkiran na klancu, in spustil ročno zavoro. Avto je zdrvel v sosedovo ograjo in jo povsem uničil," je v smehu povedal nogometni navdušenec, ki je v otroških letih najbolj užival prav na nogometni zelenici. "Že od nekdaj fanatično navijam za NK Maribor, in če mi čas dopušča, grem na vse njegove evropske tekme. Tudi po televiziji vedno gledam nogomet, komaj že čakam, da se začne angleško prvenstvo," je z navdušenjem razlagal Urban le nekaj dni pred začetkom najpriljubljenejšega evropskega prvenstva.
Pa mu je bilo kdaj žal, da je predvsem zaradi svoje višine izbral košarko? "Mogoče mi je res malo. Saj ne, da košarke nimam rad, toda nogomet mi je res pri srcu. Verjetno pa zaradi višine tam res ne bi mogel biti uspešen, ker so nogometaši majhni in eksplozivni, jaz pa v košarki igram na položaju centra (smeh)." Že v zelo zgodnjih letih se je videlo, da bo izjemno visoke rasti, v vrtcu je močno odstopal od vrstnikov: "V prvem razredu sem bil visok meter in 64 centimetrov in bil tri glave višji od vseh. Zanimivo je to, da me je veliko ljudi zamenjalo za učitelja (smeh). Nato sem rasel bolj postopno, sem pa do te višine zrasel že pri šestnajstih letih. Kot dojenček sem bil povsem običajen, mislim pa, da je bila ta rast posledica moje bolezni."
MLADI MODELAR
In tako je, visok nekaj centimetrov manj, kot je zdaj visoka zgoraj podpisana avtorica tega teksta, prvič prestopil šolski prag, kjer ga je na mizi pričakala rumena rutica. "Bolj kot tega se spomnim, da smo dobili plišastega zajčka, to je tisto, česar se najbolj spomnim s prvega dne. Sicer pa nikoli nisem imel težav z osnovno šolo, v srednji pa se je to nekoliko spremenilo (smeh). Najprej sem obiskoval ekonomsko šolo v Mariboru, nato pa sem se preselil v Domžale, kjer sem obiskoval trgovsko šolo in jo še končujem," je razkril Urban, ki so ga najbolj od vsega zanimali naravoslovni predmeti.
"Bil sem seveda tudi v pevskem zboru, v katerem smo se morali vsi preizkusiti, toda to ni trajalo dolgo, učitelji so hitro ugotovili, da nisem ustvarjen za to. Bil sem pri modelarskem krožku, bil pa sem seveda aktiven pri vseh športnih dejavnostih," nam je v smehu razkril zgovorni Štajerec, ki je sčasoma zelo vzljubil šport, v katerem je bil eden od bolj nadarjenih mladih igralcev. Vse dokler mu zgodnjega preboja med najboljše najprej ni preprečila poškodba kolena.
SAGADINU JE ŽELEL ZAMOLČATI
"Čeprav se to mogoče sliši noro, je bila operacija kolena veliko hujša od operacije srca. Tudi zato, ker je poškodba prišla iz nič. Spomnim se, da sem pol ure jokal, solze so mi tekle v potokih. Takoj sem namreč vedel, kaj se mi je zgodilo, in vedel sem, da nikoli več ne bom isti kot pred poškodbo. Tudi pri podpisovanju novih pogodb raje izberejo koga, ki te poškodbe ni imel," je še vedno z grenkim priokusom razlagal naš sogovornik, ki ga je takoj čakala operacija.
Čeprav se to mogoče sliši noro, je bila operacija kolena veliko hujša od operacije srca. Tudi zato, ker je poškodba prišla iz nič. Spomnim se, da sem pol ure jokal, solze so mi tekle v potokih.
Priznal je tudi, da je bilo v tistem obdobju prisotnih veliko negativnih misli in da nič ni bilo tako, kot bi moralo biti. Nato je vendarle prebolel krizo in se v pravem trenutku počasi začel vračati v pravo formo. Na vrsti je bilo evropsko prvenstvo mlajših članov kot generalka za EuroBasket, ki ga je gostila Slovenija. Ravno v tistem trenutku pa je kot strela z jasnega prišla novica o njegovih srčnih težavah, zaradi katerih je moral v hipu končati kariero. "Zjutraj sem bil še na treningu, nato pa sem šel na ultrazvok, na katerem so mi rekli, da zvečer ne smem več trenirati. Rekli so mi, da je to konec kariere. Na poti iz Ljubljane v Domžale sem jokal, to je bil res ogromen šok. Najprej sem razmišljal, da selektorju Zmagu Sagadinu sploh ne bi povedal, toda nazadnje sem mu in le s težavo sem se pustil prepričati, da je bolje odnehati."
SLOVENSKI SO REKLI NE
Nikoli namreč ni imel kakšnih težav, ki bi ga ovirale pri telesni dejavnosti, čeprav so mu, ker je imela marfanov sindrom in operacijo na srcu tudi njegova mama, zdravniki že pred leti rekli, da bi se utegnilo kaj podobnega pripetiti tudi njemu. "Takrat je bilo z mano vse v redu, aorta sploh ni bila razširjena, čeprav so mi zdravniki odsvetovali igranje na najvišji ravni," je v sproščenem tonu razlagal Urban. Na tistem odločilnem pregledu so zdravniki ugotovili, da je njegova aorta res zelo povečana in da obstaja velika nevarnost poka.
"Takojšnja operacija je bila edina rešitev, da sem sploh lahko še aktiven. Zdravniki v Sloveniji so mi rekli, da za to, da bi še kdaj igral, ne obstaja niti najmanjša možnost. Nato smo se obrnili na kanadske zdravnike, ki so rekli, da z mano ni nič narobe, le aorto mi morajo zamenjati. Tudi doktor Song, ki me je nato operiral v Koreji, pri operaciji sta mu asistirala dr. Meta Zorc in dr. Miladin Đorđević, mi je takoj rekel, da se bom lahko vrnil na igrišče," je z iskrico v očeh o svojem novem rojstvu spregovoril Urban.
BAL SE JE, DA BI STRMOGLAVILO LETALO
Za razliko ob operacije kolena se je na to zelo dobro pripravil, vedel je, kaj ga čaka od operacije do trenutka, ko se bo zbudil. Ga je bilo kljub temu strah? "Če povem po pravici: ne. O strahu nikoli nisem niti razmišljal, nobene negativne misli ni bilo v moji glavi. Mogoče edino to, da bo na poti v Koreji strmoglavilo letalo (smeh). Spomnim se, da sem komaj čakal, da grem," je razlagal in pristavil, da si nikoli v življenju ni predstavljal, da mu bo pred operacijo na pomoč priskočilo toliko ljudi.
V dobrodelni akciji, v kateri je sodelovalo mnogo znanih košarkarskih in ostalih imen iz sveta športa, so namreč uspeli zbrati dovolj sredstev za Urbanovo pot v Seul. Z Daljnega vzhoda pa se je vrnil skorajda na novo rojen. "To je še en dokaz, da znamo Slovenci stopiti skupaj, ko je to res treba," je nad podporo in pomočjo še vedno ganjen Urban, ki komaj čaka, da se lahko povsem zdrav vrne in razišče Južno Korejo.
Zjutraj sem bil še na treningu, nato pa sem šel na ultrazvok, na katerem so mi rekli, da zvečer ne smem več trenirati. Rekli so mi, da je to konec kariere. Na poti iz Ljubljane v Domžale sem jokal, to je bil res ogromen šok.
Z MAMO ZELO MALO STIKOV
Za to med njegovim okrevanjem seveda ni bilo časa, večino časa je preživel v hotelski sobi, izogibati se je moral velikim množicam, da ne bi prišlo do kakšne okužbe. "Večino časa sem preživel na računalniku in se pogovarjal z družinskimi člani. Tudi oče, ki ni ravno tehnični tip, si je kupil prenosni računalnik, da se je lahko pogovarjal z mano. Sicer mi je vzelo ogromno energije, da sem mu razložil, kako naj si nastavi skype, toda bilo je prijetno (smeh). Z mano so se pogovarjale tudi medicinske sestre in čistilke, ki sicer niso govorile angleško, a so mi vedno nekaj razlagale v korejščini. Res so vsi lepo skrbeli zame, tudi pacienti v bolnišnici so me ves čas nagovarjali in opazovali, kako sem visok," je z nami delil bolnišnične prigode.
IZJEMEN SPREJEM
Seveda pa je komaj čakal, da se vrne v domovino, še posebej ga je bila vesela babica, ki ga razvaja z dobro kuhinjo in ga ima, kot je z velikim nasmeškom povedal Urban, najraje od vseh: "Na letališču sem doživel izjemen sprejem z ansamblom Zajc, prišli so moji prijatelji, soigralci, uprava Heliosa in nogometnega kluba Domžal, tudi moja dobra prijateljica Alenka Gotar, ki je domače prva obvestila o mojem stanju po operaciji, pa seveda družina po očetovi strani. Z mamo imam namreč zelo malo stikov, saj sta z očetom ločena in si je ustvarila novo družino in drugo življenje."
Tudi doma je sledilo dolgotrajno okrevanje, najtežji del je bil izogibanje množicam, večino časa je zaradi možnosti okužbe preživel za štirimi stenami. A dogovorjenega se ni povsem držal. "Ko nisem več zdržal, sem šel v dvorano na tekme Heliosa, s sabo pa sem nosil veliko plastenko razkužila, s katero sem se mazal po rokah in obrazu, saj so me seveda vsi pozdravljali in trepljali po rami. Prijatelji so me sicer pogosto obiskovali, toda potreboval sem to. Tako zelo sem užival, ko sem gledal košarko (smeh). Nekaj časa sem tudi delal prek študentskega servisa, za picerijo sem razvažal hrano, drugega mi namreč ni preostalo, saj še nisem smel trenirati, pa še zaslužil sem nekaj za sproti. Maja pa sem začel kondicijske treninge z Draganom Miškovićem," je še dodal naš
sogovornik.
VIJOLIČASTA LJUBEZEN
Priznal je, da nič v življenju ni bilo tako naporno, kot je bil prvi trening po operaciji. "Bruhal sem za ograjo (smeh). Res ni bilo prijetno, zdaj pa je napredek ogromen. Z lahkoto tečem nekaj kilometrov, iz dneva v dan je bolje," je o prvih občutkih po vrnitvi povedal Urban, ki bo v prihodnji sezoni nosil dres Maribora, s katerim je našel skupni jezik.
Takojšnja operacija je bila edina rešitev, da sem sploh lahko še aktiven. Zdravniki v Sloveniji so mi rekli, da za to, da bi še kdaj igral, ne obstaja niti najmanjša možnost.
O svoji pravi vrnitvi na parket ne razmišlja, naučil se je namreč gledati iz treninga v trening in uživati iz dneva v dan. In uživa v spremljanju nogometnih tekem nogometnega kluba iz štajerske prestolnice ter ribolovu, ki ga izjemno sprošča. "Od tujih klubov sta mi najbolj pri srcu Real Madrid in Chelsea, toda ni ga čez Maribor. Komaj čakam dvajseti avgust, da bomo igrali s Celticom. Bil sem na Maccabiju, Zrinjskemu, lani sem bil skoraj na vseh evropskih tekmah. Tudi Domžale grem velikokrat pogledat," je o svoji ljubezni do okroglega usnja še spregovoril Urban, ki se je opisal kot trmast, a prijazen. Vsekakor pa je mladenič z izjemno voljo do življenja in športa.
