MARKO BEZJAK
rojen: 26. junij 1986
šport: rokomet
država: Nemčija (Magdeburg)
klub: Magdeburg
Kako je prišlo do tega, da ste se odločili kariero nadaljevati v Nemčiji?
Po petih sezonah v Velenju je prišlo do prelomnice, ko sem si v športnem smislu želel narediti korak naprej. Ponudila se mi je možnost, da grem v Magdeburg, hitro sem se odločil, podpisal pogodbo in po enem letu lahko rečem, da je bila odločitev pravilna.
Kakšna je razlika med nemško in slovensko rokometno ligo?
Glede obiska je velika razlika. Prejšnji teden smo imeli prvo tekmo v naši dvorani, šlo je za predstavitev ekipe, igrali pa smo z danskim Skjernom. V dvorani se je zbralo več kot štiri tisoč ljudi. Kar zadeva kakovost nemške lige, se pozna, da so ekipe precej bolj izenačene, to je največja razlika. Vsak lahko premaga vsakega. Telesna pripravljenost igralcev je na malenkost višji ravni. V tujini moraš biti nekoliko bolje telesno pripravljen, zato lahko napreduješ kot igralec.
To je vaša prva izkušnja s tujino, dokaj pozno ste se odločili za odhod onkraj naših meja.
Z 21 leti sem odšel iz Ormoža v Velenje, kjer smo imeli vedno dobro ekipo, dobre pogoje za trening, igrali smo v ligi prvakov. Dobro sem se navadil na življenje tam, vendar, kot sem dejal prej, je prišlo do neke prelomnice, ko sem lahko odšel v Nemčijo.
Če pogledate nazaj, ali vam je žal, ker niste prej odšli v tujino?
Ne, ni mi žal. V Velenju sem preživel pet zelo lepih let, dobro smo trenirali, bili dobra klapa. Zato mi ni žal, da sem šele s 27 leti odšel v tujino. Mogoče bi bilo zame boljše, če bi šel prej, a sem zadovoljen s tem, kako se je izteklo, v Velenju sem zelo napredoval.
Po petih sezonah v Velenju je prišlo do prelomnice, ko sem si v športnem smislu želel narediti korak naprej.
Kako ste se navadili na življenje v Nemčiji?
Zdaj je že v redu, na začetku je bilo malo težav z nemščino. Sicer sem se jo učil v šoli, ampak to človek z leti malo pozabi. (smeh) Vendar sem se hitro privadil, zdaj že dobro govorim in se normalno sporazumevam z vsemi. Na začetku mi je veliko pomagal tudi Jure Natek, zato je bilo še manj težav. V enem letu smo se z družino dobro navadili na tukajšnje življenje in nimamo nikakršnih težav.
Se lahko v Magdeburgu normalno preživi z angleščino?
Da, lahko se. Vendar igram na mestu organizatorja igre, zato bi bilo z angleščino pri meni malo težje, ker je to precej odgovorna naloga. Pa tudi za vsakega posameznika je dobro, da se nauči vsaj rokometnih osnov v nemškem jeziku, ko jih osvojiš, je za vse veliko lažje.
Kakšno mesto je Magdeburg?
Magdeburg ima okoli 240 tisoč prebivalcev, mesto mi je zelo všeč. Ni veliko, v desetih minutah si lahko vsepovsod. Zelo dobro je poskrbljeno za kolesarje, kamorkoli se lahko odpraviš s kolesom, zato nimaš težav s parkiranjem. (smeh) V mestu je tudi veliko parkov. Gre za vzhodnonemško mesto, zato je malo drugačno od slovenskih, tudi arhitektura je malo drugačna.
Pred dobrim letom so bile tam hude poplave.
Da, prav pred mojim prihodom so imeli junija lani hude poplave. Te so združile celotno mesto in regijo, tudi moji soigralci so pomagali pri reševanju. Neprijetna izkušnja, ki je povezala ljudi. Ko sem prišel v Magdeburg, nisem čutil posledic poplav. V delu mesta se je videlo, da so bile hude. Enega izmed parkov še zdaj obnavljajo, tako da je bilo res hudo. Ampak mesec pozneje so se stvari počasi že vrnile na vsakdanje tirnice.
Poplave so združile celotno mesto in regijo, tudi moji soigralci so pomagali pri reševanju. Neprijetna izkušnja, ki je povezala ljudi.
V katerem delu mesta živite?
Živim v mestnem predelu z imenom Cracau. Središče mesta je na eni strani reke Elbe, jaz sem na drugi, kjer je tudi dvorana. Do središča imam pet minut, do dvorane dve, tri minute, nič ni predaleč.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Živim v večstanovanjski hiši ob reki. Zunaj imamo malo teraso, kjer včasih pečemo na žaru. (smeh)
Ali vam je stanovanje priskrbel klub ali ste ga našli sami?
Ko sem prišel, sem bil tri tedne v hotelu. Stanovanja so tu manjši problem, ker je večina praznih in jih je treba opremiti. Kopalnica je urejena, v nekaterih še kuhinja. Imel sem srečo, da je eden od igralcev Magdeburga odšel v Leipzig in sem dobil v najem njegovo stanovanje, tako da se mi ni bilo treba ukvarjati z opremljanjem.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Najemnino mi plačuje klub, zato s tem nimam stika. Najemnine so podobne kot v Ljubljani, približno sto kvadratnih metrov velika stanovanja stanejo sedemsto evrov in več. Cena je odvisna tudi od lokacije. Navsezadnje pa je to vzhod Nemčije, zato je tu malo ceneje kot drugje.
Imam same starejše sosede, ki spremljajo rokomet. Po vsaki tekmi kakšno rečemo, včasih mi čestitajo, včasih slišim kakšno pikro, odvisno od rezultata. (smeh)
Je vaš sosed tudi kateri od vaših soigralcev?
Na tem koncu ni nobenega soigralca, malo smo razporejeni po mestu.
V kakšnih odnosih ste s sosedi in ali vedo, da ste rokometaš?
Imam same starejše sosede, ki spremljajo rokomet. Po vsaki tekmi kakšno rečemo, včasih mi čestitajo, včasih slišim kakšno pikro, odvisno od rezultata. (smeh) Drugače pa so zelo prijazni.
V Nemčiji je prepričljivo najbolj priljubljen šport nogomet, kje je rokomet?
Nogomet je razred zase, še posebej zdaj, ko so Nemci svetovni prvaki. (smeh) Ta del Nemčije bolj malo spremlja zimske športe. V Magdeburgu je kar priljubljena atletika, v Nemčiji se z Bayernom dviga košarka, potem bi na vrsto že lahko prišel rokomet. Težko je reči, kaj je bolj priljubljeno, ker so dvorane povsod polne. Kar zadeva televizijske prenose, pa najprej pridejo na vrsto prva, druga in tretja nogometna liga, šele nato sledijo košarka, rokomet, hokej in ostali športi. (smeh)
Ali vas ljudje v mestu prepoznajo?
Ni tako, da ne bi mogel mirno hoditi po mestu. (smeh) Navijači me včasih ustavijo, malo se pogovorimo, niso pa vsiljivi. Lani so mi po navadi izrazili dobrodošlico in me spraševali, ali sem se že privadil na tukajšnje življenje in mesto. Nič posebnega. (smeh)
V kakšnih odnosih ste z navijači?
V okolici Magdeburga ima vsaka vas svoj fan club. Z njimi imamo druženje dvakrat letno, decembra in ob koncu sezone, organizirajo ga navijači in nas povabijo. Vsako leto greš na obisk v drug fan club, gremo pa po trije igralci skupaj. Teh klubov je 15 do 20, tako da je zelo zanimivo.
Lani so še zvišali minimalno plačo, mislim, da so jo s sedmih evrov na uro zvišali na osem ali 8,5 evra na uro.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, nihče v klubu ga nima. Pred nekaj leti so jih imeli, zdaj pa dobimo kakšne popuste in ugodnosti glede avtomobila.
Kakšni vozniki so Nemci?
Strpni, mirni, v prometnih konicah ni nobenih težav, nihče se ne vriva ali izgublja živcev in trobi. Držijo se predpisov.
So vas že kdaj ustavili policisti?
Ko sem se nekoč peljal domov, so me ponoči ustavili na avtocesti. Bila je le kontrola, vprašali so me, kaj delam v Nemčiji. Ko sem jim povedal, da igram za Magdeburg, mi sploh ni bilo treba pokazati vozniške. (smeh)
So kazni visoke?
Za prekoračitev hitrosti so nižje kot pri nas. Najvišje so za alkohol, kar je normalno.
Koliko stane liter bencina?
Liter bencina stane nekje od 1,5 in 1,6 evra. Odvisno od ponudnika, cene niso povsod enake, med sabo se razlikujejo tudi 10–15 centov na liter. Bencin je dražji na avtocestah.
V Magdeburgu imajo posebno modo, nenavadne pričeske, tetovirana telesa, piercinge v ušesih, nosu, po obrazu. Glede tega so malo posebni. (smeh)
Med mesti so velike razdalje, kako potujete na gostovanja?
Na gostovanja potujemo z avtobusom. Če je kraj oddaljen do tri ure vožnje, se odpravimo na dan tekme, po skupnem kosilu v Magdeburgu gremo na pot. Sicer pa gremo dan prej. Če je tekma v soboto, imamo v petek ob desetih zjutraj trening, potem je kosilo in nato gremo na pot. Na cilj pridemo ob sedmih, osmih zvečer in prespimo v hotelu. Avtobus je udoben, na njem lahko normalno spiš, tako da potovanja ne predstavljajo velikega problema.
Kako Nemci poznajo Slovenijo?
Eni kar dobro. V klubu imamo navijaški par, ki je zaljubljen v Slovenijo. Na tekmi vedno nosita moj ali Juretov dres in slovensko zastavo. Dvakrat letno gresta tudi na dopust v Slovenijo, čisto sta navdušena. Drugače pa poznajo Ljubljano, Maribor, Koper, nekateri tudi Bled in Celje zaradi rokometa. Nekateri Slovenijo dobro poznajo, drugače pa jih z Juretom malo podučiva. (smeh)
Ste se v Nemčiji srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana z rokometom?
Nič takega nisem doživel. Ko smo bili na pripravah, so tu odkrili bombo iz druge svetovne vojne, tako da so morali evakuirati enega od predelov mesta. Drugače pa ni bilo nič takega.
Se močno pozna gospodarska kriza, je na ulici veliko brezdomcev, beračev?
Ne, tu je čisto drugače kot pri nas. Lani so še zvišali minimalno plačo, mislim, da so jo s sedmih evrov na uro zvišali na osem ali 8,5 evra na uro. Nekateri imajo probleme s preživetjem, ni pa jih tako veliko kot pri nas. Pa tudi plačilni red je tu večji.
Kako je s prehrano? Imate prek kluba obroke urejene v kakšni restavraciji ali morate za to poskrbeti sami?
Za prehrano poskrbimo sami, samo pred tekmami jemo v klubu.
Rokometni klubi so odlično organizirani, poskrbljeno je za vse. Navijači so na prvem mestu, vedno jim moraš biti na voljo, tudi do sponzorjev imamo veliko obveznosti.
Kakšna je nemška hrana in kako vam je všeč?
Hrana ni slaba, je precej podobna naši. Večinoma jem doma, saj dekle dobro kuha. (smeh)
Kakšen delovni čas imajo trgovine, je podoben kot pri nas?
Ob nedeljah je vse zaprto. Med tednom so trgovine odprte med šesto uro zjutraj in polnočjo, ob sobotah pa do osmih.
Ste v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Imajo hrvaške izdelke, ampak to je samo v eni trgovini, kjer so tudi grški in italijanski proizvodi.
Kakšne so cene v trgovinah, če jih primerjate s slovenskimi? Kaj pa restavracije?
Meso ni nič dražje kot pri nas, pijača je cenejša. Cene sadja in kozmetike so takšne kot pri nas ali pa še nižje. Na primer zobna pasta Sensodyne v Sloveniji stane čez pet evrov, v Nemčiji pa je 2,10 evra. Res neverjetna razlika. (smeh) Restavracije so nekoliko dražje kot pri nas.
Če vas obiščejo znanci iz Slovenije, kaj želijo najprej videti oziroma kaj jim najprej pokažete?
V Magdeburgu je nekaj zanimivih stvari, tudi živalski vrt je tu. Lahko gremo na kakšno jezero v bližini, kjer se da kopati. V mestu je dovolj zelenih površin, kjer se lahko sprostiš.
Kaj delate med treningi ali ko imate prosti čas?
Prosti čas večinoma preživljam z dekletom in hčerko, gremo malo v naravo.
Ali ste okusili nočno življenje v Magdeburgu? Je mesto ponoči živahno?
Magdeburg je študentsko mesto, tako da nočno življenje je. Med tednom imajo študentske zabave. Nekajkrat sem bil zunaj, imamo dva, tri lokale, kjer se včasih usedemo. Mesto je ponoči kar živahno.
Kako so v Magdeburgu proslavili naslov svetovnega prvaka v nogometu?
Zdaj se je malo umirilo, bila pa je norišnica. Na glavnem trgu so spremljali tekme, po zmagi v finalu se je začel ognjemet, Nemci so dobro proslavili naslov prvaka. Skoraj vsako večje mesto je imelo organiziran ogled tekem na glavnem trgu.
Imate prijatelje tudi izven rokometnih krogov?
Niti ne. Večinoma se družim s soigralci, poznam sicer nekaj ljudi, a da bi se več družili, to pa ne.
Ali na televiziji gledate nemške programe in ali lovite slovenske? Imajo filme sinhronizirane?
Urejene imam slovenske programe, tako se počutim bolj domače. (smeh)
Ali berete nemške časopise?
Bolj slabo, včasih kaj preberem, ko dobimo v nabiralnik brezplačnik. (smeh)
Poslušate nemško glasbo?
Pred tekmo jo poslušamo v garderobi, kjer je za glasbo zadolžen Matthias Musche. Pri srcu so mu nemški šlagerji, tako da jih včasih poslušamo. (smeh) Drugače imajo Nemci kar dobro glasbo, v avtu imam prižgan njihov radio, na katerem vrtijo precej svoje glasbe.
Veliko igram, imam pomembno vlogo v ekipi. Klub mi je zaupanje izkazal s tem, da mi je že lani ponudil podaljšanje pogodbe.
Kako bi opisali Nemce?
So odprt narod, glede komunikacije nimajo zadržkov. Zelo so natančni glede pravil, to velja za vsa področja. Včasih se imajo za nekaj več, drugače pa so moje izkušnje z njimi zelo v redu. So delavni. Takrat ko se dela, se dela, znajo pa se tudi zabavati in se povsem odklopiti.
Kakšne so Nemke?
V Magdeburgu so znane po tem, da imajo lase pobarvane z vsaj dvema barvama. Če imajo normalno frizuro, so že malo čudne. (smeh) Tudi sicer imajo v Magdeburgu posebno modo, nenavadne pričeske, tetovirana telesa, piercinge v ušesih, nosu, po obrazu. Glede tega so malo posebni. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Nemčiji?
Glede športa sta me navdušili organizacija in komunikacija s sponzorji in navijači. Rokometni klubi so odlično organizirani, poskrbljeno je za vse. Navijači so na prvem mestu, vedno jim moraš biti na voljo, tudi do sponzorjev imamo veliko obveznosti. Težko izpostavim kaj posebnega.
Kaj vas najbolj moti oziroma kaj pogrešate?
Navajen sem, da gremo po treningu na kakšno pijačo ali kavo, tu tega ni. Po treningu gre vsak po svoje. Z Juretom greva po navadi kar sama na kakšno pijačo. Tu nimajo kulture pitja kave, kot jo poznamo pri nas, zjutraj ne moreš nikjer spiti kave, ker se lokali odprejo okoli enajste ure. To malo pogrešam.
Stari ste 28 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Upam, da se me bodo poškodbe izogibale, da bom lahko igral rokomet do 35. leta. V Magdeburgu imam pogodbo do leta 2017. Nekaj že razmišljam o tem, kaj bi lahko počel po karieri. Če bi nehal igrati ta trenutek, bi šel v trenerske vode. Bomo videli, kako bo v prihodnje. Bi pa tudi po koncu kariere rad ostal v rokometu.
Ste zadovoljni s svojimi igrami in statusom v ekipi?
Nad statusom moram biti zelo zadovoljen. Veliko igram, imam pomembno vlogo v ekipi. Klub mi je zaupanje izkazal s tem, da mi je že lani ponudil podaljšanje pogodbe. Prva sezona je vedno nekoliko težja, ker se moraš privaditi na razmere v ligi, ampak sem kar zadovoljen s svojimi igrami. Letos jih bom skušal še nadgraditi, hkrati moramo malo popraviti rezultat ekipe. Mislim, da smo tudi z novimi tremi okrepitvami zadeli v polno, in verjamem, da bomo letos malo višje, kot smo bili lani.
Bi po končani karieri živeli v Nemčiji?
Ne, razmišljam, kje bi živel, ampak v Nemčiji ne bi. Naš namen je, da si dom ustvarimo nekje v Sloveniji. Drugo je, kaj bo prinesla služba, ampak živeli bomo v Sloveniji.
