Že priimek Poljanšek razkriva, da Nežka prihaja iz Poljanske doline, iz Žirov. Težko ji je bilo, ko je pustila dve odraščajoči hčerki doma in se posvetila izzivu s Tino. Ampak ni ji žal. Zdaj ima pred seboj drugačne izzive, druge cilje, ki jih mora doseči.
Nežka sodeluje z mnogimi športniki, rokometaši, košarkarji, telovadci, atleti, smučarji … je pa, zanimivo, bila tudi terapevtka nekdanjega predsednika in premierja Slovenije Janeza Drnovška.
Razmišljali smo, v katero rubriko bi sploh uvrstili pogovor z Nežko, saj nismo vedeli, v katero smer se bo razvijal. Srečali smo se v središču Ljubljane, na kavi oziroma na zgodnjepopoldanskem kosilu. Prej smo jo srečevali na snegu, ob progi, ko je vedno iskala stik z očmi in spraševala, ne ocenjevala. In zdaj, v poletno vroči Ljubljani je bila enaka – zvedava, umirjena, tudi premišljena. Da ti občutek, da ji moraš povedati vse o sebi. Pa smo se vseeno pogovarjali o njej. In tudi o Tini.
Poleg vrhunskega športnika ste v dobrih in slabih trenutkih. To je poseben izziv. Vaša osnovna naloga pa je, da telo pripravite na nadaljnje napore.
Drži, v prvi vrsti telo. Toda telo je zelo povezano s psiho, tako da je treba včasih urediti tudi psiho.
Fizioterapija torej ni prava beseda za vaše delo?
Imam to srečo, da sem poleg tega, da sem fizioterapevtka, tudi kraniosakralna terapevtka. Naučila sem se somatoemotivne terapije, ki se ukvarja s povezavo čustev in telesa. Imam tudi dar, da to začutim in ubesedim ter tako delam celostno.
Kaj to pomeni? Kaj počnete s športnikom, če pride k vam na terapijo po operaciji ali poškodbi?
Po poškodbi se s psiho niti ne ukvarjamo toliko. Bolj se ji posvečamo, ko se recimo kronične stvari ponavljajo in kljub telesni terapiji ne izboljšajo.
In zakaj ne?
Ker je vzrok globlji. V nekem vzorcu, ki ga človek nosi v sebi. Potem skupaj pobrskamo, kaj bi bil vzrok – strah pred uspehom, strah pred neuspehom.
Ali je to malce vudu coprnija?
Ne. To je povsem resničen svet. Med mano in športnikom pride do spontanega pogovora. Niti se ne pripravljam na športnika, ampak besede pridejo iz mene kar same. Najprej vprašam in večinoma vzrok zadanem. Odprta in spontana sem. To je dovolj.
Se potem tudi športnik oziroma športnica odpre?
Večinoma se. Ne spomnim se, da se kdaj kdo ne bi odprl. Sem tudi precej materinski tip, kar pomaga.
Pa drezate v športnikovo psiho?
Ne, nič ne vrtam. Nič na silo. Samo z ljubeznijo.
Ampak včasih je treba komu, seveda metaforično rečeno, kakšno prisoliti, da pride k sebi.
Tega jaz ne počnem. To naj delajo trenerji. Je pa res, da moram biti večkrat odločna in stvari postaviti na mesto. Zdi se mi, da sem včasih tudi groba.
Kaj pa obratno? Skuša športnik raziskovati vas?
Tudi poskušajo, ampak jaz sem tako ali tako odprta in sama povem kakšno svojo pomanjkljivost ali vzorček, ki me muči. Včasih uberem taktiko, da se najprej odprem jaz, in potem ko športnik to vidi in začuti, se odpre tudi on.
Imajo vrhunski športniki zelo hrapavo psiho?
Ne hrapavo, rekla bi, da so precej površinski.
Nimajo širine?
Nimajo globine, širino imajo. Nimajo globine do sebe. Toliko se ukvarjajo s telesom, da nimajo časa za ukvarjanje s seboj. Razumeti samega sebe in kaj spremeniti. Če kaj ne gre, veliko športnikov krivi trenerja ali druge ljudi, malokdo pa se vpraša – čakaj, kaj pa jaz počnem, kaj pa jaz delam narobe, da se take stvari ponavljajo?
Saj poznate vrhunske športnike in veste, da so precej zaprti. Veliko delam na tem, da bi bili bolj odprti. Na splošno so vrhunski športniki ljudje, ki so zaprti vase. Ko sem gledale športnike v drugih ekipah – Nemci, Avstrijci, Švicarji – so vsi zaprti vase.
Torej ni dovolj samokritike?
Samokritike? Da, ni dovolj samokritike.
So lahko odprti do ljudi okoli sebe, če sebe ne poznajo dovolj?
Saj poznate vrhunske športnike in veste, da so precej zaprti. Veliko delam na tem, da bi bili bolj odprti. Na splošno so vrhunski športniki ljudje, ki so zaprti vase. Ko sem gledale športnike v drugih ekipah – Nemci, Avstrijci, Švicarji – so vsi zaprti vase. Američani pa ne, ampak oni so odmaknjeni. Odprti pa so Italijani, že zaradi tega, ker so tak narod. Francozi pa se držijo bolj zase. Včasih smo se fizioterapevti med seboj pogovarjali o tej ali oni strokovni stvari in vsi so bili pripravljeni deliti znanje, Francozi pa so naredili črto.
Veliko vrhunskih športnikov si pomaga s športnim psihologom, posebej v stresnih situacijah. Vi delate na podoben način?
Ne. Moj način je bolj mehak. Dobro je, da psihologi naučijo športnika sproščanja, saj se telo, ko je sproščeno, najbolje in najhitreje regenerira. Športniki so napeti tudi, ko nehajo trenirati. Povprečen športnik, ki pride k meni, je zelo napet, tudi psihično. Če načnem pogovor – kako pa to, da si tako napet, pride do spontanega pogovora.
To je res, vendar lahko športnik pride tudi v stisko. Ko se poškoduje, pridejo na plan vse frustracije. Vrhunski športniki so, ko so dobri, osredotočeni samo na šport, saj nimajo časa za druge stvari. Toda ko se športnik poškoduje, se mu podre svet. In takrat je dobro, da je tu športni psiholog, ki je nekdo, s komer se lahko pogovori, da čustev ne potlači vase. Tudi ko mu ne gre, ko se vrti v začaranem krogu, potrebuje športnega psihologa, da mu pomaga splezati nazaj.
Kaj pa razpoloženjska nihanja športnikov? V sekundi iz blažene evforije do strahu. Je to zaradi stresa?
To je normalno. To moraš vzeti v zakup. V času tekmovanj so vrhunski športniki pod velikim pritiskom in so taka nihanja zelo običajna. Hormonsko so zelo na udaru. Pomembno je, da si športnik vzame čas za sprostitev, ko se nihanja poležejo. Nihanja so zelo utrujajoča oziroma najbolj utrudijo telo. Pa naj bodo odkrita ali potlačena, ki so še bolj nevarna.
Kako pa ste sploh prišli do tega, kar zdaj počnete?
Z leti. Veliko let delam te stvari in potem pridejo same. Da bom fizioterapevtka, sem vedela že od malega, saj sem, ko sem bila stara dve leti, punčkam povijala roke in noge in jih potem razgibavala. S tem sem se rodila.
So vam športniki hvaležni? Poskušajo z vami imeti stike tudi pozneje?
Hvaležni so in mislim, da neka povezanost med nami ostane. Tino recimo zelo pogrešam. Zelo jo pogrešam. Zadnjič sem jokala, ko sem se spomnila na trenutek, ko sva sedeli v Sočiju, v tistem bifeju na vrhu, in se smejali. Vem pa, da ta povezanost ostane.
Spremembe v življenju so nekaj normalnega. Greš naprej brez obžalovanja. Tri leta ste preživeli v ekipi aMaze, kar je bilo izjemno naporno.
Za vedno bom ostala povezana s Tino. Ni mi žal niti enega trenutka, ki sem ga preživela z ekipo.
Zdaj nadaljujete svojo pot z ambulanto v Ljubljani.
Že deluje, ampak septembra bo uradno odprtje. Nove prostore imam v Sunny studiu v Dravljah.
Brez družine je bilo grozno. To je bilo najtežje. Starejša hči, ki je stara 18 let, tega ni toliko čutila, mlajša pač, čeprav je zanjo skrbela moja mama. Ves čas, ko sem bila odsotna, sem imela slabo vest. Ampak sem živela s tem. Bili smo v vsakodnevnih stikih, ni pa bilo fizičnega stika, kar smo vsi pogrešali. Ampak vsaka stvar je za nekaj dobra in tudi iz tega smo potegnili nekaj pozitivnega. Zdaj sta v letih, ko se osamosvajata, in samostojnost, ki sta jo morali pridobiti, jima bo pozneje v življenju zelo koristila.
Ste po duši avanturistka ali imate raje zanesljivost?
Pol pol.
Ne morete biti pol pol. Če bi bil tukaj most – bi skočili z njega ali ne?
Potem bom pa tako rekla – po vzgoji sem tradicionalistka, po duši pa avanturistka. To pomeni, da hočem živeti avaturistično, ampak me moja vzgoja vedno drži malce nazaj. Kar je tudi v redu.
Se športnik pri vas tudi zjoka – od bolečine ali pa od olajšanja?
Se, in to je super. Sama pa jokam z njim. Ni mi težko izraziti svojih čustev in tudi jokam. Jokam od žalosti, sreče ali ganjenosti.
Imajo vrhunski športniki več težav sami s seboj in okolico kot povprečni ljudje?
Na splošno imajo kljub uspešnosti in denarju več težav sami s seboj.
Moje telo je moj kompas. Telo mi pove, kdaj in koga se lahko dotaknem ali ne.
Zakaj pa potem to počnejo, če se ne počutijo dobro?
Danes je vrhunski šport zelo krut. Danes je za uspeh treba krvavo garati. Mogoče je želja po uspehu tako velika. Šport je nekaj posebnega, ko si postavljaš meje in jih premaguješ ali ko postaneš narodni junak. Uspeh, ugled, status – to želijo in hočejo. Ta vzgib imajo v sebi. Mogoče je zadaj kakšna frustracija iz otroštva. Nekateri prihajajo iz majhnih okolij in njihova želja videti in doživeti svet je večja kot pri tistih iz prestolnice.
Z ljudmi komunicirate tudi z objemi, s telesno bližino.
Moje telo je moj kompas. Telo mi pove, kdaj in koga se lahko dotaknem ali ne.
Ste fatalistka? Verjamete v usodo?
Ne. Verjamem, da nam je nekaj namenjeno, vendar verjamem v svobodno voljo. Nekaj nam je določeno, ampak od naše svobodne volje je odvisno, ali bomo to sprejeli in kaj bomo s tem naredili.
Ali imate lahko pri svojem delu ambicije ali je to poslanstvo?
To je poslanstvo. Na svoje delo ne gledam skozi denar. Pomembno mi je, da delam s srcem. Noter dam celo sebe. Če daš v nekaj celega sebe, potem prideta tudi uspeh in posledično denar. Ampak to je postranskega pomena. Zame je to poslanstvo.
